[Intervju] Zakonca Brumec in njuna zgodba o poslanstvu rejništva: “Vsak otrok pusti za sabo odtis in njegov odhod brazgotino.”

Foto: osebni arhiv

Danes goduje sveti Henrik, ki je zavetnik vseh, ki bodisi sploh ne morejo imeti svojih otrok, bodisi jih imajo manj, kot bi si jih želeli. Kolikor je različnih parov, toliko je različnih poti, kako se pari spoprijemajo s to težavo. Andreja in Janko Brumec imata prav posebno pot starševstva. Zaradi Andrejine bolezni (ima samo eno ledvico, pa tudi ta ne deluje popolno), sta se po rojstvu svojega edinega biološkega otroka, v želji po veliki družini, spoprijela z rejništvom.  

Za začetek se nam, prosim, predstavita iz vidika želja in realnosti starševstva …

Andreja: Niti jaz, niti Janko ne izhajava iz velikih družin. Želela sem si večjo družino, vedela pa sem, da bo zaradi mojega zdravstvenega stanja do tega težko priti. Upala sem, da bova skupaj našla način, sploh po tem, ko je najina hči Ana začela »navijati«, da bi dobila bratca ali sestrico.

Janko:  Želela sva si, da bi se najina velika ljubezen odrazila v številčni družini. Kljub temu, da sem poznal Andrejino zdravstveno stanje, se nisem zavedal resnosti tega. Šele ko je Andreja zanosila, sem v nekem pogovoru z Andrejino teto dojel, kako resna je situacija in da uresničitev najine želje ne bo ravno preprosta in da bodo težave. Ko pa se nama je prezgodaj in inducirano rodila Ana, mi je bilo jasno, da je to verjetno edini otrok, ki ga bova imela. Počutil sem se nekoliko prikrajšanega pri blagoslovu rojevanja lastnih otrok.

V nekem trenutku sta se odločila za rejništvo, kako je zorela odločitev za ta korak?

Andreja: Po porodu so mi odsvetovali ponovno nosečnost z opozorilom, da je zelo verjetno ne bi preživela ali otrok ali jaz ali oba. Spraševala sva se, kaj pa zdaj in kako naprej, hkrati pa živela v krču strahu, kaj če se »zgodi« nova nosečnost. Takrat mi je moj zdravnik priporočil sterilizacijo in s težkim srcem sva se odločila za poseg. Kasneje sva se nameravala postaviti v vrsto za posvojitev. Se je pa takrat zgodila osamosvojitev Slovenije in meje so se za primerne otroke iz Jugoslavije zaprle, hkrati pa slovenskih ni bilo dovolj. Ker sva imela že enega svojega otroka, za posvojitev tako sploh nisva prišla v poštev. Predlagali so nama rejništvo.

Janko: V času te odločitve sva bila precej dlje od Boga, kot sva danes, Andreja je sploh bila šele na poti v osebno vero in danes bi se skupaj verjetno odločila kako drugače. Takrat sva se, kot sva se. Odločitev pa ni bila lahka niti tedaj. Zavedala sva se rizika za življenje bodisi Andreje, bodisi otroka in to je bilo izjemno težko spoznanje. Ana pa si je želela bratca ali sestrico in tudi to naju je spodbujalo, da sva iskala druge poti.

Sta se tega koraka bala, sta imela kakšne pomisleke?

Andreja: Ne, jaz nisem imela nobenih strahov. Videla sem samo otroke in ni mi bilo pomembno, kdo jih je rodil. Samo da se otroku pomaga.

Janko: Predvsem nisva imela pojma, kaj naju čaka. Veselila sva se predvsem otrok.

Katere so bile največje pasti, težave in po drugi strani najlepše, kar vaju je čakalo na tej poti?

Kmalu sva spoznala tudi to, da v rejništvo ne dobiš le otroka, ampak vso njegovo družino.

Janko: Najin prvi otrok, ki je z nami še danes, po 24 letih, je bil enomesečni dojenček. Bil je otrok alkoholikov in po rojstvu je potreboval bolnišnično oskrbo. Takoj sva ga »prepoznala« in ga bila vesela. Skepsa se je pojavljala predvsem pri drugih. En mesec sva ga obiskovala v bolnišnici, Andreja je takoj začela s porodniško in se že v bolnišnici intenzivno ukvarjala z njim. Fant je še danes pri nas, nama pa je dal izjemno priznanje, ko se je, polnoleten, odločil, da prevzame najin priimek.

Kmalu sva spoznala tudi to, da v rejništvo ne dobiš le otroka, ampak vso njegovo družino. Starši ne znajo ali ne zmorejo poskrbeti niti zase. Velikokrat je prisoten alkohol, tudi droge. In v večini primerov gre za marginalo družbe. Vendar pa sva vedno čutila, da so dobri odnosi med nama in rodnimi starši dobri tudi za otroka, čeprav se zaradi tega izgubi del družinske intime.

Andreja: Najlepše je, ko se ti otroci vračajo oziroma ko spoznajo, da si jim vendarle hotel dobro, čeprav v nekem trenutku vse skupaj v njihovih očeh ni bilo videti tako.

Sta kdaj občutila pregovor – kri ni voda? Kako?

Andreja: Starejši, ko otrok pride v družino, več prinese iz matične družine. Vzorci vedenja, način govorjenja, geste …

Janko: Tudi otroci, ki niso bili nič pri starših, opazno nosijo njihov genotip.

Imata enega biološkega otroka in kar 14 otrok, ki so bili, oziroma so še, v vaši družini različno dolgo obdobje. Kako se oblikuje ljubezen do otroka?

Andreja: O tem sva dobro razmislila vnaprej. Zavedava se, da je vsak otrok, biološki ali v rejništvu, pri nama »na posodo«. Najina naloga je samo ta, da ga pripraviva na življenje. Nikoli nisem od nikogar zahtevala hvaležnosti. Dala sem se na razpolago, koliko me je pa kdo od njih »vzel« zase, je bilo pa različno.

Janko: Vsak otrok, najin ali »najin« je bil sprejet kot enakovreden. Otrok je otrok, Božji dar in zaradi tega prinaša odgovornost. Otroci, ki sva jih prejemala v rejo, so s seboj pogosto nosili izkušnjo zavrženosti, ker jih starši niso sprejeli. Zato so bili še bolj občutljivi oziroma potrebni sprejetosti, ki pa mora biti iskrena.

Andreja: Od vsega začetka sva se dogovorila, da bova do vseh otrok enaka in da ne bova delala razlik. Najino rodno Ano sem nedavno vprašala o tem in mi je zagotovila, da se nikoli ni počutila zapostavljeno. Z otroki, ki so prihajali, so v glavnem razvili lepe bratsko sestrske odnose. Seveda pa se z vsemi ni enako ujela.

Kako sta se spoprijemala z vzgojnimi težavami, sploh najstnikov, ki so prihajali?

Andreja: Od nikogar nisva zahtevala, da naju kličejo mama in oče. To se mi je zdelo zelo pomembno, da ne bi še na ta način čutili pritiska. Na drugi strani sva morala imeti z Jankom jasno postavljena načela in vrednote. Zavedala sva se, da nesoglasja bodo, trudila pa sva se, da ne bi po nepotrebnem zapenjala. Spore sva skušala jemati kot merjenje moči in izražanje stisk. In skušala sva nastopati enotno.

Vsak si prvenstveno želi, da bi bil s svojimi starši. In to, da ne more biti, je zanj najbolj boleče.

Janko: Glede na predhodne informacije o otroku in sprotna spoznanja sva poskušala vsakemu otroku iti nasproti z željo, da se počuti čim bolj sprejetega. Tako sva poskušala vzpostaviti  čim večje medsebojno zaupanje. Čeprav otrokom nisva določala, kako naj naju kličejo, sva bila za večino ati in mami.    

Pa vama res nikoli ni »dvignilo pokrova«?

Janko: Seveda, absolutno se je to tudi dogajalo. Vendar pa sva bila drug drugemu opora. Jaz kot oče sem deloval bolj racionalno, Andreja bolj mehko, kot mama.

Andreja: Vedno sva pred njih prihajala z enotnim mnenjem, vzgojne prijeme sva razčiščevala na samem. Če je bilo kdaj pretežko, sva se po pomoč obrnila na pristojno socialno delavko.

Janko: Vsak od teh otrok, ki tako pride v družino, pride s svojim »paketom«. Vsak si prvenstveno želi, da bi bil s svojimi starši. In to, da ne more biti, je zanj najbolj boleče. V nekaterih trenutkih se otrok lahko postavi proti tebi, te jemlje kot nekoga, zaradi katerega ne more biti s starši. Vendar tega ne smeš vzeti osebno, ker si začneš po nepotrebnem očitati, da ne delaš prav. Takrat je v veliko pomoč lahko CSD, če se pravilno odzovejo. Če otrok ne sprejme družine in drugih otrok v rejništvu, če ne pusti do sebe, ne sprejme vzgoje, potem je bolje, da se zanj poišče novo družino. Kratek čas sva imela tako fanta, ki je bil povsem podhranjen starševske bližine. V naši družini je bilo tedaj več otrok in preprosto ni zmogel deliti pozornosti. Na najino pobudo so ga prerazporedili v drugo rejniško družino, kjer je bil sam in je prav zacvetel. Je pa tudi tu odvisno, koliko CSD zmore prisluhniti in upoštevati. V tem primeru so in se je res dobro izteklo.

O njihovih starših z otroki nikoli nisva govorila slabo. Otroci v rejništvu so namreč najbolj ranljivi otroci, bolj kot posvojeni. Vedno so razpeti med dve družini, negotovi so, kam pripadajo, nikoli ne vedo, kdaj in kam bodo šli.

Kako sta se naprej odločala za otroke, za nadaljevanje rejništva?

Odhajanja je bilo v naši družini veliko. Vsak otrok pusti za sabo odtis in njegov odhod brazgotino.

Janko: Kar prihajali so. Nikoli nisva izbirala. Nobenega nisva vnaprej zavrnila. Bila pa je to tudi izjemna izkušnja vere, ko sva vsakega polagala v Božje roke od vsega začetka – od klica dalje. Pri odločitvah sva vedno spraševala Boga – preko Svetega pisma – ali je to, da pride nek otrok v našo družino, božja volja. Enkrat samkrat sva dobila negativen odgovor – preko Sirahove knjige, kjer piše – »Sprejmi tujca pod svojo streho, pa ti bo uničil mir in te odtujil od tvojih domačih.« ( Sir 11,34). Pa ga nisva upoštevala in sva dekle sprejela. V kratkem je bilo doma vse narobe. Dekle je v naš dom prineslo izkušnjo mamil in z njimi je skušala »seznaniti« tudi ostale otroke. V dveh mesecih smo zgodbo na najino pobudo zaključili, ker je bilo prehudo. Tvegala bi tudi vse ostale otroke in tega res nisva želela. Precejšen zalogaj nama je bila tudi zgodba rejništva otroka iz vasi, ker smo se vsi poznali. Pa se je čisto dobro izteklo, saj sva dobila Očetovo besedo »Mar ni to post, … da pripelješ uboge brezdomce v hišo …« (Iz 58,6-8).

Otroke sta imela in imata v rejništvu. To konkretno pomeni, da lahko skoraj v kateremkoli trenutku gredo, če se doma uredijo pogoji, nazaj k svojim staršem ali kam drugam. Kako se varujeta pred bolečino ločitve, pred tem, da morda nista vedno prepričana v okoliščine, kamor otrok gre?

Andreja: Osebno imam tukaj varovalko, ki se ji reče – noben otrok ni moj. Ne biološki, ne v rejništvu. Najlažje je, če otrok odraste in gre, ker je tako naravno in normalno. Vsaka nova ali naslednja družina pa za otroka vedno predstavlja novo rano. Otrok ni stvar. Taka premestitev je izjemno boleča tako za otroka, ki mora iti, kot tudi za otroke, ki ostajajo. Ker izgubijo nekoga, ki so ga imeli radi in ker jih boleče spomni, da se takšna prerazporeditev na hitro lahko zgodi tudi njim. Imeli smo deklico, ki jo je naenkrat, po kar nekaj mesecih bivanja pri nas, želela posvojiti teta, ki ni mogla imeti svojih otrok. In ker je bližnja sorodnica, jo je lahko. Z nami pa ni hotela imeti nobenih stikov več. Bilo je izjemno boleče za otroke, ki so ostali. In nama je bilo tesno, ker je bila še precej majhna in navezana name. Po drugi strani pa naju je pomirjalo, ker je prišla k svojim.

Odhajanja je bilo v naši družini veliko. Vsak otrok pusti za sabo odtis in njegov odhod brazgotino.

Kaj menita o časovno omejenih rejništvih, o katerih se zdaj pogosteje govori?

Janko: Za otroka bi bilo to neprimerno bolje. Če si starši ne uspejo v nekem času urediti življenja (in navadno gre za res težke primere neurejenosti), potem bi bilo za otroke absolutno bolje, da bi se takim staršem odvzele starševske pravice. Da ga nekdo posvoji in se prične pri otroku graditi življenje brez negotovosti.

Andreja: Ko imaš otroka, se moraš kot starš zanj potruditi. Če nisi pripravljen storiti ničesar, potem do otroka preprosto ni pošteno, da se še kar vztraja pri negotovosti – morda pa bo enkrat … Starši ne morejo imeti izbire, kdaj in koliko in če sploh se bodo potrudili. Ves čas rejništva bi morale zato institucije resno delati predvsem z biološkimi starši, da se jih pripravi na prevzem odgovornosti za otroka, rejniškim družinam pa nuditi več podpore pri spopadanju z mnogimi neobičajnimi težavami in vprašanji.

Je prav, da bi otroka posvojili rejniki?

Janko: Za otroka bi bilo zagotovo najlažje, če ne bi bilo treba še enkrat menjati družine. Vsako prestavljanje namreč povzroči nove rane. Niso pa vsi rejniki pripravljeni otroka vzeti v posvojitev. Tako da tukaj je pomembno reševati vsak primer posebej in iskati neke vmesne rešitve, ki bi bile sprejemljive tudi za rejnike – posvojitelje.

Ko se ozreta na svojo pot, kako bi jo orisala v par besedah?

Hvaležna sva, da lahko svoje starševstvo živiva tako raznoliko in bogato. Vsekakor pa biti rejnik ni služba, ampak poslanstvo. Prepoznala sva ga in kar sva želela – to je veliko družino – sva preko njega dobila. Res se počutiva uslišana. Pa seveda ob otrocih ostajava mlada. Pri nas trenutno živijo trije otroci. Najina rodna hči se je ravnokar poročila, zdaj pa je z nami en srednješolec in dve predšolski deklici. Ena naj bi nas v kratkem zapustila, druga pa zagotovo še ostaja. Po tem pa bova verjetno, zaradi let, najino rejniško zgodbo zaključila. Če ne bo še kakšnega klica …


Preberi več: