Hvala Bogu, da lahko vsako leto znova otroke peljem po tej poti v grob!

Foto: Shutterstock

Barvanje jajc (pirhov), priprava jedil za blagoslov, izbira prave košarice za jedila, iskanje drevesnih gob za blagoslov ognja … Ob pogovorih in razlaganju pomena posameznih dogodkov v velikonočnem času, so to konkretna dejanja pri katerih z otroki vstopamo v velikonočne obrede. Veliko je priložnosti, ki v tem času omogočijo res kvalitetno preživet čas z otroki, njim pa se na prijeten in pester način približa skrivnost velike noči.

Velika noč ponuja kar nekaj prijetnih običajev, ki so otrokom v veselje in izziv, vsaka družina te običaje izvaja na svoj način, toda skupno vsem je dejstvo, da se želimo z otroki na prijeten način pripraviti na Jezusovo vstajenje.

Po blagoslovu ognja vstopimo v grob

Pomembnejše je, da se tudi on začenja zavedati, da sje barvanje jajc, blagoslov jedil in vse, kar prijetnega prinese praznik velike noči, posledica tega, da je Jezus šel na križ za nas, in da brez tega, da Jezusa obiščemo v grobu, ni velike noči.Zame je eden izmed vrhuncev obredov svetega tridnevja blagoslov ognja, ki ga v soboto zjutraj prižgemo ob farni cerkvi. Žerjavico nato položimo na drevesne gobe, s katerimi pokadimo domove. Ta dogodek je poseben, ker se ga iz naše družine udeležimo tri generacije moških in ogenj nato ponosno ponesemo na svoje domove.

Še posebej pomenljiv pa je dogodek po blagoslovu ognja, ko pri nas prvič v velikonočnem času vstopimo v Božji grob. V naši župniji imamo to srečo, da je Božji grob »izkopan« v obzidju pod cerkvijo. V ta sveti kraj tako vstopimo le enkrat na leto in to skozi krajši temnejši tunel, ki se nato razprostre v dvorano, kjer je na sredi pred izpostavljenim Najsvetejšim položeno Jezusovo telo.

Korak zastane, oprijem se okrepi

Spomnim se trenutka, ko sva s sinom prvič skupaj vstopala po tem hodniku do dvorane z Božjim grobom. Njegovo razigranost in iskrivost, ko smo pred tem prižigali ogenj pri cerkvi, je ob vstopu v grob zamenjal rahlo prestrašen pogled.  Odseval je negotovost pred tem, kaj naju čaka v dvorani. Njegov korak je rahlo zastal, ob tem pa se je močneje oprijel moje roke, ko ga je počasi začelo »stiskati« zaradi temačnosti hodnika po katerem sva stopala.

Grobu bi se lahko izognil

Ko sva tako vstopila v to dvorano je bilo očitno, da mu ni prijetno. Temačen in zaprt majhen prostor, ki tudi odraslim vzbuja nelagodje, lahko hitro odvrne od namere, da skupaj obiščeva Božji grob. Vem, da bi se temu nelagodju lahko izognil, če sina ne bi peljal po tej temačni poti.

Toda pravi blagoslov je bil že naslednji trenutek, ko je bilo v grobu izpostavljeno Najsvetejše. Tudi v Božjem grobu je tako zasvetila luč, svetloba, ki nas opozarja, da z grobom ni vsega konec.

Brez groba ni velike noči

Vem, da je sin z večjim veseljem šel iz dvorane proti svetlobi dneva, kot je vanjo vstopal. Toda pomembnejše je spoznanje, da se tudi on začenja zavedati, da je barvanje jajc, blagoslov jedil in vse, kar prijetnega prinese praznik velike noči, posledica tega, da je Jezus šel na križ za nas in da brez tega, da Jezusa obiščemo v grobu, ni velike noči.

Hvala Bogu, da lahko vsako leto znova otroke peljem po tej poti v grob, nato pa se skupaj veselimo svetlobe vstajenjskega jutra, ki je pred nami!