Hudo! Plačati moram vstopnino za miklavževanje

Nedolgo nazaj mi je zavrelo; moje telo pač ne zna vedno odreagirati sočutno. Ena od znank na Facebooku je v status zapisala: “Hudoo! Zakaj moram plačati vstopnino, če hočem z otrokom na miklavževanje?”

Čeprav sem se trudila odgovarjati v spoštljivem tonu, kar je sila zahtevno, kadar se ti (v jezi precenjeno) zdi, da sogovornik ne vidi dlje od svojega nosu oz. denarnice.

Njenemu zapisu je sledilo nekaj šal na račun recesije, vsi komentatorji pa so se strinjali, da je vstopnina za miklavževanje popolnoma nora reč! 

Ah ja, da ne pozabim na pomembno informacijo: Vstopnina je znašala 2€ na starša!

Moja izkušnja

Ko sem bila še študentka, sem pet let zaporedoma pripravljala miklavževanje v domači občini. Pet igric, ki sem jih napisala sama, petkrat po tri mesece vaj s krasno ekipo; vsi smo delali zastonj: jaz kot vodja, igralci, pevci in drugi. Darovali smo svoj čas, denar (vožnje), talente, energijo, voljo. In imeli smo se prekrasno! 

Ob podpori kulturnega društva, občine in lokalnih sponzorjev smo si krili stroške ozvočenja, osvetlitve, scene in kostumov, krajevna skupnost pa je kupila darila za vse otroke (zvezek, pisalo, bonbončki, mandarine včasih celo ljubke knjigice). 

Žal moram reči, da mi je, kljub lepim spominom na tisti čas, ostal tudi precej grenak priokus. Ljudje se zaradi “zastonj” darila včasih obnašajo kot živali. Ko se deli darila, se prerivajo, si mečejo nesramne opazke. Darilo si jemljejo za pravico in ne za dar. Človek ne more verjeti, kako lahko ljudje popolnoma ignorirajo ves trud, igrico, igralce in se obnašajo, kot da je vse to njihova pravica! 

Nikakor ne govorim, da so se tako obnašali vsi, seveda ne! Med njimi je veliko prijaznih družin, ki imajo prav take otroke. A žal tudi obratno: nekulturnih staršev, ki imajo prav take otroke. Kako naj bo otrok hvaležen za darilo, če pa starši jemljejo tisti zvezek za njihovo pravico?! 

Odkar delam na Zavodu iskreni.net, sem precej spremenila svoj odnos do denarja. Zdaj razumem, kaj vse stane. Nisem več po študentsko naivna – tako pač je, če želimo preživeti družine, moramo računati. Ne le tiste ure programa – všteti je treba tudi papir, administracijo, internet in telefon, priprave, amortizacijo printerja, skenerja, pisarniške mize … tega kot študentka, ki sem prostovoljno pripravljala miklavževanja, nisem videla. Nisem se zavedala, da je občina podarila prostor, da so printanje plačali moji starši, da je del ozvočenja krilo društvo, nisem se zavedala, da bodo časi, ko so sponzorji veliko lažje krili del stroškov, še prehitro minili. S financami se ni bilo potrebno ukvarjati.

Toliko manj so te stvari razumljive vsem tistim, ki nikoli niso počeli kaj takega. Zato je moje vznemirjenje razumljivo, a hkrati nadvse krivično. Če ljudje ne razmišljajo o tem, kaj vse stane, če nikoli niso delali podobnih prireditev, če preprosto gredo v službo in pridejo domov, brez da bi se ukarjali s tem, koliko so stali delodajalca in kaj vse poleg njihove plače delodajalec še mora kupiti/plačati … ne morejo razumeti.

Kako smo bili vzgojeni?

Glede na to, da smo rasli v okolju socializma, kjer je bilo vse od vseh, vse “zastonj” in na drugi strani v okolju, kjer se je Cerkev nadvse trudila obdržati svoje vernike – na enak način: z vsemi predavanji in delavnicami in dejavnostmi v stilu: “tu imate, samo pridite” (no, tudi sicer je bilo okolje drugačno – med drugim so ljudje mnogo več metali v pušico kot danes), je težko pričakovati, da bomo ljudje kar čez noč naložili drugačen “operacijski sistem”. Vsi pa vemo, da tako, kot je šlo v preteklosti, preprosto ne gre več.

Drobiž v zameno za dober občutek

Ko sem se na FB-ju malo izkašljala (in se počutila nadvse dobro, kako sem jih le malo podučila 😉 ), se je pojavil nov komentar, v katerem je bilo zapisano, češ, ko bi ta denar šel za socialno ogrožene družine, ne pa, da se bo nekdo okoristil s tem. Nisem si mogla kaj, da ne bi naredila hitrega izračuna stroškov in jim sporočila, da bi pri taki vstopnini samo za kritje stroškov moralo priti približno 800 družin. Da si lažje predstavljamo, to je približno polovica vseh družin, ki obiščejo Festival družin. 

Torej, drobiž bi še dali od sebe, če bi v zameno dobili dober občutek, da smo nekomu pomagali, za nekaj, kar je moja “pravica”, pa ne. In miklavževanje je moja pravica, saj je bilo vedno brezplačno, saj ga krije občina, saj je povsod zastonj (argumenti iz FB razprave).

Pravica ali privilegij?

Miklavževanje je bil naš privilegij v časih, ko je to lahko bilo, saj so bile razmere še drugačne. Danes je žal tako: v stvari, ki nam nekaj pomenijo, bomo morali tudi vlagati. In ko spremenimo to logiko, ugotovimo, da smo za stvari, v katere vložimo del svojega težko prigaranega denarja, veliko bolj dojemljivi, veliko bolj odprti. Začenjamo “selekcionirati” – odločamo se za boljše stvari, odločamo se za stvari, ki so nam pomembne in ki nas hranijo – za stvari, ob katerih lahko rastemo.

Ne zatiskam si oči. Žal so med nami tudi družine, ki si v teh časih ne morejo privoščiti stvari, ki bi si jih želele. Kaj hitro se to lahko zgodi tudi moji družini ali komu bližnjih. A tudi za te družine se (skoraj) vedno najde pot, da se lahko udeležijo predstave, programa, predavanja. Problem vidim predvsem v tem, da ti ljudje ne povedo, ne prosijo, ne pridejo. Najglasnejši so tisti, ki jim v resnici ni tako težko (in se je najpogosteje zgodilo, da sem jih srečala v dveh ali treh sosednjih krajevnih skupnostih, kamor so prišli po darila). Žal mi je za vse, ki jih je kriza resnično prizadela in opravičujem se vsem, ki sem jih morda s tem pisanjem prizadela. 

A večino “težav” ki se nam dogajajo: od vstopnin, ki se na novo uveljavljajo, do protestov, bomo rešili, ko bomo spoznali, da je čas, da spremenimo način življenja. Da MORAMO živeti bolj preprosto in da NE MOREMO več tako, kot smo do zdaj. Da lahko privarčujemo, če kupimo nekaj 100€ cenejši avto, če si večkrat privoščimo stare jedi na žlico, če kakšne nogavice zašijemo, če kakšne hlače skrajšamo sami in če se gremo smučati na sosednji breg, ne na smučišče.

Miklavževanje

Saj obisk miklavževanja ni nujno potreben. Še več – osebno menim, da je Miklavž lahko mnogo bolj doživet, če ga takega naredijo starši. Če pride ponoči, ko ga ne moreš videti. Če morda kje zaropoče kaka veriga. Če otrok težko zaspi od vsega pričakovanja. In vstane že na vse zgodaj zjutraj, kjer v varnem domačem okolju lahko iskreno pokaže svoje veselje (Otroci, ki še verjamejo v Miklavža, to iskrenost le težko pokažejo na prireditvah. Bojijo se – ne le parkeljnov tudi angelčkov in pogosto tudi Miklavža, pa naj bo še tako prijazen!). Še poznate občutek, ko se otroci pripodijo v zakonsko posteljo z razlaganjem, kaj vse je prinesel Miklavž?