Gumb za pavzo

Večkrat imam občutek, da je ena izmed nalog starševstva zame ta, da v njem gradim in večam svojo posodo za frustracijo, napetost in nemoč. Siegel v enem izmed govorov nazorno pove, da večja kot je tvoja posoda, več vode gre vanjo. Ko vanjo raztopiš ščepec soli, voda v veliki posodi ne bo kaj prida slana, morda soli sploh začutil ne boš … če pa ščepec soli daš v majhen kozarček, te bo od slanosti kar zategnilo. Podobno je s čustvi. Če so ti starši pomagali graditi lastno posodo, s tem ko so zdržali s tvojimi čustvi in vsemi muhami zraven, potem gre vanjo ogromno vode …

Vedeti, da si močno prizadel svojega otroka s svojo reakcijo, pa v danem trenutku ne zmoreš drugače, je najbrž ena izmed večjih bolečin, kar jih mama in oče lahko doživita. To malo bitje, za katerega želiš vse najboljše v življenju in zavedanje, da si ti kot starš ena izmed najbolj pomembnih oseb za njegovo prihodnost … Zavedaš se, da s svojim odnosom in zgledom najbolj vplivaš nanj ter želiš vzgojiti spoštljivo, nežno, odločno, trdno in sočutno osebo… Želiš si mnogo dobrih stvari za svojega otroka in v teoriji vse veš, v praksi pa ti mnogokrat spodleti v tem, da bi bil dober do sebe in do njega. 

»Ko začutiš, da v tebi narašča jeza …«

»Ko začutiš, da v tebi narašča jeza, vadi pavzo, začuti empatijo do samega sebe. Odraslost je kakšne dneve težka. Začuti empatijo do malega bitja pred tabo. Tudi otroštvo je včasih težko.« Bolj kot boš pavzo uporabljal, manj obžalovanj boš imel (Leila Schott). 

Kako si včasih želim, da bi obstajal ta gumb za pavzo. Tisti trenutek si predstavljam kot nek brezčasni prostor, kjer se vse upočasni, sama pa začutim, kaj se dogaja v tistem trenutku v meni, kaj v otroku, poskušam to ločiti in le zdržati v vsem skupaj, vedoč: to je le življenje in starševstvo je včasih neverjetno težko; da je otrok le otrok in se življenja šele uči, obenem pa ob svoji nezrelosti enostavno ne zmore drugače; če ima pa le slab dan, je pa seveda tudi do tega upravičen; da se lahko le trudim v okviru svojih možnosti in ko se mi zdi, da bi morala še bolje, še hitreje in še večkrat, sem pravzaprav le nasilna do sebe, kar pa ne more obroditi sadov v nežnosti do otrok; da sem kot starš le človek in zatorej iz mesa in krvi, kar pomeni, da delam napake in se iz njih lahko učim ali pa celo, da imam tudi jaz svoje temne plati in se iz določenih napak morda nikoli ne bom naučila več kot to, da jih lahko sprejmem in da, kadar z dejanji prizadenem, se zato opravičim.

Če bi ta gumb le obstajal …

Če bi ta gumb obstajal, bi ga z veseljem pritisnila vsakič, ko bi v sebi prepoznala potrebo po uporabi. Dokler pa za starševstvo in odnose nimamo priročnikov, ki bi povedali kje ta gumb je, pa se učim na poskusih in napakah. Včasih mi uspe, drugič pač ne, predvsem pa moramo starši v vsakem obdobju najprej sami ugotoviti, kaj nam za pavzo najbolj ustreza. A kljub temu bi najbrž v težkih obdobjih 55 od 60 krat pozabila, da gumb obstaja, ker je včasih situacij toliko, da ne veš več, kje se te drži glava in kje Odraslost je kakšne dneve težka. Začuti empatijo do malega bitja pred tabo. Tudi otroštvo je včasih težko.noge, ker rok nimaš dovolj za vse otroke, ker imaš naročje le eno, jezik pa zavozlan od nemoči, ko enostavno niti ne znaš niti ne zmoreš več in drugače. 

A vseeno, kadar zmorem otroku pogledati v oči in videti izza nagajivega, izzivalnega pogleda, morda izza celojutranjega kričanja in joka, lahko vidimo kanček resničnega vzroka in potrebo. Ko smo le tam, pa čeprav ničesar ne izrečemo in le tiho ter sočutno gledamo otroku v oči … ko si damo priznanje, da je težko in da nam bo včasih uspelo, včasih pa ne in da je resnično najbolj pomembno to, da se trudimo, iščemo, raziskujem in čutimo, predvsem pa da z otroki stopamo dalje, pa čeprav včasih dva koraka naprej in enega nazaj …

Ko »polnimo svojo posodo« s sočutjem do sebe, pozornostjo, potrpežljivostjo in ljubeznijo, takrat lahko to tudi delim z otroki. Takrat lahko dobesedno treniramo pavzo in si damo priznanje za vsakič, ko nam bo uspelo. Zavedajmo se, da tudi svoje možgane določene impulze moramo prenaučiti z drugimi, bolj ustreznimi, kar pa zahteva vajo in ponovitve ter ogromno sočutja do vse vpletenih.

Vsaka dobra izkušnja šteje – tako za nas kot za otroka.

foto: storyblocks.com