Gospa, kje pa imate moža?

Foto: Shutterstock

Zadnjič smo se morali nekje na kratko predstaviti. Saj veste, tehnični podatki: poročen(a), otroci, poklic, hobiji … Nekateri so ponosno dodali, koliko let so poročeni.

Kako lepo je bilo čutiti pripadnost, hvaležnost, predanost! Danes prava redkost. Vendarle sem opazila, da je bilo ob tem nekaterim mladim ženskam kar malo nerodno, ker še niso poročene oz. nimajo otrok. Kako to? Nas to ženske zaznamuje? Smo (več) vredne, če imamo moža/otroke? S(m)o ženske brez moža pomanjkljive, drugorazredne, poraženke, slaba roba?

Gospa, kje pa imate moža?

Hm … Odvisno, kdaj bi me to vprašali. Preprosto vprašanje, odgovor pa dolgo tako boleč.

Nekoč, pred davnimi časi, bi si ga predstavljala v sanjah. Sopotnika za vse vrste vremena. Kako bi se poročila bosa na vročem pesku. In izbrana bi imela imena za vse otroke.

Gospa, kje pa imate moža?

In spet tisti pogled na moje prste brez prstanov, ki pove vse. Zapisnik o očetovstvu. Nešteto obrazcev. Otroci se drugače pišejo. Pa vsak rojen v drugem kraju. Nekateri mislijo, da sem samo njihova teta.

Stisne me. Počutim se drugorazredno. To je gotovo zato, ker nisem poslušala (dobronamernih) nasvetov. (»Ne s trebuhom se pa vseeno ne bi poročila, hvala.«) Ampak nekega dne se bova poročila. Sem upala. Prvi korak ne more biti moj. Starokopitna sem bila – in sem pač čakala …

Gospa, kje pa imate moža?

»Hm. No … V službi … Dežuren … V akciji … « Povesim glavo in pomislim, da ti ljudje pa gotovo mislijo, da sem samohranilka. Vedno sama kot mačka vlačim te mladiče po svetu. Pa saj mi ni hudega! Res. Uigran tim smo. Fino mi je z njimi. Uživam, ko jih opazujem, kako so lepi in kako rastejo. Vem, da so opremljeni za življenje in se znajdejo v vseh mogočih situacijah.

Gospa, smo se spraševali, kje imate … No, ste njihova teta ali kaj? Saj vi jih pa gotovo samo pazite?

Bruhnem v smeh. »Ne, njihova mama sem. In veste kaj? Celo istega očeta imajo, haha …« Na oni strani nerodno zmanjka vprašanj, mene pa vse mine. Beden občutek. Gotovo je bilo videti čudno, ker smo bili skupaj, ampak večinoma sami. Pa drugače se pišemo. Vsak otrok drugje rojen.

Gospa, kje pa imate moža?

Kmalu po tistem, ko smo ostali sami, me je to vprašanje ohromilo in včasih se mi je skoraj zlomil glas. »Nimam moža.« Povesila sem pogled, srce pa mi je kričalo: »A sem ga kdaj res imela? Je bila vse skupaj samo iluzija, da nekega dne … Nekega dne …«

Spomnila sem se na tiste prve trenutke šoka, ohromelosti, groze, žalosti, strahu. Najmlajši je štel leto dni. Konec porodniške, brez posla, brez moža … Zato pa z velikim občutkom zavrženosti, osramočenosti, krivde. Težko je bilo pogledati resnici v oči (že zdavnaj sem imela vsega dovolj).

Gospa, kje pa imate moža?

»Nimam ga.« Grdo sem pogledala izpod čela, da ja ne bi sledilo še kakšno vprašanje v to smer.

Nekje po poti sem izgubila tudi sebe, ko sem svoje sanje postavila na stranski tir. Zamorjenost in jezo sem potlačila, navdih v otrocih in delu mi je pomagal ostajati nad gladino. Ni bilo najhuje, ko sem ostala sama. Najbolj boleče spoznanje je bilo, da sem v resnici že zdavnaj zapustila sebe.

Gospa, kje pa imate moža?

Nasmehnem se, pogledam naravnost v oči in počasi mirno rečem: »Nimam moža.« In v mislih pristavim: »Imam pa zato (spet) sebe,« in čutim, kako se mi nasmeh razleze nekam pod kožo.

Če še ni dobro, ni konec

Pot do miru je bila razburkana: polna vzponov, padcev, presenečenj. Edina stalnica je bilo (za)upanje, da bo posijalo sonce in da je vse za nekaj dobro. In če še ni dobro, še ni konec. Tako kot ni svetlobe brez sence, tudi ni radosti brez bolečine. Samo moj odnos do nje je postal drugačen. Nič več ne cenzuriram občutkov, temveč jim dovolim, da me preplavijo ali ostanejo, dokler pač ostanejo in me tudi zapustijo. Dopustim, da sobivajo poleg vseh tistih odtenkov zadovoljstva in veselja.

Foto: healthadvisorgroup.com