Eva in Primož: »Želiva si, da bi vsak našel veselje, ki ga prinaša Bog! Za to nama ni škoda ne časa ne energije.«

Eva in Primož sta starša petih otrok, starih 14, 12, 10, 8 in 3 leta. Živijo v Ljubljani. Eva je zaposlena na Svetopisemski družbi Slovenije, Primož pa razvija igrice za telefone. Sta zelo dejavna v svoji župniji in širši Cerkvi, vodita tečaje Ljubezen in spoštovanje ter sodelujeta pri organizaciji večerov Dotik duha. Z družino radi igrajo namizne igre, berejo in potujejo.

Z njima smo se pogovarjali o njuni življenjski zgodbi, ki ju je od zgodnje poroke in starševstva pripeljala do hude preizkušnje ob Primoževi poškodbi hrbtenice. Z nami sta delila, kako sta v stiski doživljala Boga in kako jima je spremenil življenje. Eva in Primož sta prava velikonočna kristjana, ki kljub preizkušnjam izžarevata veselje in upanje.

Eva in Primož, vajina skupna pot se je začela konec srednje šole in traja vse do danes. Kako sta se spoznala?

Primož: Spoznala sva se na duhovnih vajah v Želimljah. Najprej sva si skoraj dve leti dopisovala preko e-pošte. Eva mi je bila res všeč, zato sem se potrudil, da je bilo v vsakem sporočilu kakšno zanimivo vprašanje, na katerega mi je morala odgovoriti, tako da dopisovanje ni presahnilo. Potem sem jo povabil na čaj, ampak ker nisem bil dovolj jasen, je prišla še z dvema prijateljicama. (smeh)

Eva: Primož mi je takoj padel v oči, ker je bil tako zabaven in odprt. Ampak dolgo sem ga doživljala bolj kot prijatelja. Tisto jesen po končani maturi pa sva postala par.

Za današnji čas sta se zelo mlada poročila. Kako je dozorela odločitev?

Eva: Skoraj štiri leta sva hodila in vedela sva, da želiva narediti korak naprej. Odločitev je bila samoumevna. Stara sva bila 22 in 23 let. Bila sva že proti koncu faksa.

Na poroko je prišlo ogromno prijateljev s faksa, iz srednje šole, župnije … Večina še ni bila poročenih in jim je bilo vse skupaj zanimivo. (smeh) Kakšna pripomba je bila tudi v slogu: »Bomo videli, koliko časa bo trajalo.« Veliko ljudi nama je čestitalo, ker so mislili, da sem noseča, čeprav nisem bila. Ljudje so težko razumeli, da se tako mlada poročava brez neke »zunanje prisile«. Veliko ljudi pa je bilo seveda zelo veselih. Tudi midva nisva nikoli obžalovala, da sva se mlada poročila.

Globoko sem hvaležen, da sem poročen in imam otroke. Da me ima Eva rada. To sem imel, kljub temu, da nisem vedel, kaj me čaka v prihodnosti.

Leto zatem sta postala starša.

Primož: Dojenčica je bila v lupinici na mojem diplomskem zagovoru. Bila sva mlada, nisva bila pa premlada. Jaz sem bil poleg faksa takrat že v službi, Eva pa se je zaposlila po drugem otroku.

Eva: Na mojem zagovoru je hčerko pred predavalnico pazila moja najboljša prijateljica. Profesorji so naju zelo podpirali, sošolci pa so bili precej presenečeni, da sem že mama. Sama nisem imela občutka, da še nisem pripravljena ali da me otrok ovira. Res sva si želela družine. Nadaljevala sva tudi z dejavnostmi, na primer z veroučno skupino in pevskim zborom. Dojenčico sva pač povsod vzela s sabo.

Kako sta v vsem tem času duhovno zorela?

Eva: Ko sva začela hoditi, sva se odločila, da greva skupaj k študentskemu verouku in tako poglabljava svojo vero. Sčasoma smo postali zelo močna klapa, s katero se še danes vsak teden dobivamo. Vsi imamo več otrok, vendar vztrajamo, ker vidimo, kakšno vrednost ima duhovno poglabljanje. Načrtno se izogibamo zakonskih in vzgojnih tem ter damo res prostor duhovnosti, za katero po rojstvu otrok hitro zmanjka časa.

Primož: Oba izhajava iz katoliških družin, vendar je trajalo, preden sva našla osebni stik z Bogom. Spomnim se obdobja, ko sem preučeval, v katerem jeziku sta očenaš in zdravamarija najkrajša, da bi pri molitvi prihranil čas. Nato pa se me je Bog dvakrat zelo močno dotaknil. Najprej v Medžugorju na Mladifestu. In potem istega poletja še na enotedenskih duhovnih vajah v tišini. Dve zelo različni izkušnji – od množice mladih, slavljenja, karizmatičnega vzdušja, do globoke kontemplativne tišine. To me je spremenilo. Kasneje sem v težkih trenutkih vedno črpal moč iz tega spomina – da Bog obstaja in je z mano.

Eva: Jaz sem duhovno najbolj zrasla v obdobju zgodnjega materinstva. Štiri otroke sva imela enega za drugim in bila sem zelo izčrpana. Primož je bil veliko odsoten, jaz pa sem imela občutek, da sem ujeta v začaran krog previjanja, uspavanja in gospodinjstva. Takrat me je tašča povabila na duhovne vaje v vsakdanjem življenju, kjer sem se zavezala, da bom vsak dan pol ure brala Sveto pismo. Zdelo se mi je, da ni nobenega učinka. Ob branju sem zaspala ali pa sem se pritoževala Bogu nad svojim težkim življenjem. (smeh) Primož pa je opazil, da postajam drugačna. Takrat se je začela moja pot z Bogom. Začela sem mu prepuščati stvari. In hkrati krepiti samo sebe. Izmozgana mama družini ne more ničesar dati.

Primož: Sčasoma sva dozorela, da sva tudi sama začela voditi različne stvari, od tečajev Ljubezni in spoštovanja do slavljenja in različnih dogodkov v župniji. Zelo močno sva čutila delovanje Svetega Duha in to sva želela širiti. Boga sem prosil, naj mi na jasen, plastičen način pokaže, kaj želi od mene. Pričakoval sem recimo kakšen poslovni uspeh ali kaj takšnega, kot je doživel Abraham – goreči grm ali nekaj res izjemnega, čudežnega. In potem se je zgodila moja nesreča.

Spomnim se prvega večera, ko sem samo jokala in prosila Boga, naj nam On pomaga, ker sama ne bom zmogla.

Februarja 2021, v času epidemije, si je Primož na družinskem sankanju hudo poškodoval hrbtenico. Kaj se je zgodilo?

Eva: Po dolgem času je snežilo in Primož je otroke peljal na Katarino nad Ljubljano, da bi se skupaj sankali.

Primož: S plastičnim bobom sem se peljal po bregu in na koncu zelo trdo pristal na kolovozu, ki je sekal hrib. Ob tem se mi je zdrobilo eno od vretenc v hrbtenici. Nisem čutil nog. Z rešilcem so me odpeljali v UKC in me urgentno operirali. Stanje je bilo tako slabo, da niso vedeli, ali bom še kdaj hodil.

Eva: Ko so me klicali, sem bila popolnoma v šoku. Ob misli, da bo moj mož morda ostal paraplegik, sem samo sedela na kavču, jokala in klicala Boga. Takoj sem sprožila obsežno molitveno verigo, ker sama nisem bila sposobna moliti. Tudi po operaciji ni bilo jasno, kako bo okreval. Dolgo je bil v plenicah, ker ni mogel nadzorovati spodnjega dela telesa. Mlad, petintridesetletni moški! Sledili so dolgi meseci rehabilitacije.

Eva, šole in vrtci bili takrat zaprti. Primož je za več tednov obtičal v bolnišnici, kjer ga niste mogli obiskati. Doma si ostala z dojenčkom in še štirimi otroki. Kako si zmogla?

Primož: Tri tedne sem bil v bolnici in potem še mesec in pol na rehabilitaciji na Soči. Brez obiskov. Otroci in Eva so mi prišli mahat pod okno, da smo se videli.

Eva: Spomnim se prvega večera, ko sem samo jokala in prosila Boga, naj nam On pomaga, ker sama ne bom zmogla. Zame je bila to edina rešilna bilka. Dojenček v tistem obdobju ni spal. Bila sem povsem izčrpana in nihče mi ni mogel pomagati. Vedela sem, da brez spanca ne bom mogla funkcionirati. Takrat sem iz vsega srca klicala Gospoda. In dojenček je od tistega večera naprej spal celo noč! Bilo je neverjetno. Odložila sem ga in on je spal do jutra. To je bil prvi od čudežev, ki so se nam zgodili. Gospod nas je res nosil v naročju, čeprav sem se takrat zelo prepirala z njim. Govorila sem mu: »Predala sva ti življenje, ti pa si dopustil to nesrečo?!«

Kako je s Primoževo poškodbo danes?

Primož: Danes sem normalno operativen, čeprav noge niso več takšne, kot so bile. Lahko hodim, grem po stopnicah, grem na stranišče, hodim v službo … Celo izpit za avto sem ponovno naredil, kar mi veliko pomeni. Ne zmorem pa hitrih gibov. Hodim po petah. Ne morem teči, skočiti, ne morem se ukvarjati s športom. Boga sem spraševal, kam me kliče, in On mi je rekel: »Tukaj bodi in ne tekaj naokrog.« (smeh)

Primož je ob nesreči neverjetno duhovno zrasel. Res je dobil novo srce. Na začetku sem se ustrašila, da se bo umaknil v zamero ali jezo, vendar je namesto tega doživel pravo preobrazbo.

Je bilo težko sprejeti posledice nesreče?

Eva: Primož je prej veliko službeno potoval, bil je zelo aktiven, ambiciozen. Težko mu je bilo sprejeti, da je zdaj precej bolj omejen. Tudi kot družina smo bili zelo aktivni. Marsikaj od tega se je čisto ustavilo.

Primož: Ne moremo v hribe, lahko pa se sprehajamo po mestu. Ne morem več plesati, plavati, igrati košarke, badmintona, smučati … Ironično je, da se od vseh zimskih športov lahko samo še sankam.

Eva: Vse to ni življenjsko pomembno, se je pa temu težko odpovedati. Zdaj je od poškodbe dve leti, kar pomeni, da se z medicinskega stališča ne da ničesar več narediti. Nekaj časa smo upali, da se bo živec morda zarasel, vendar se ni. Ob tem zavedanju včasih pridejo težki dnevi.

Se vama zdi, da sta ob tej preizkušnji duhovno zrasla?

Eva: Večino časa kljub vsemu čutiva hvaležnost. Lahko bi se zgodilo, da bi bil Primož na vozičku, s katetrom, morali bi se preseliti v stanovanje brez stopnic … Toliko stvari je, ki bi šle lahko narobe, pa niso. Hvaležna sva, da normalno funkcionira. Primož je ob nesreči tudi neverjetno duhovno zrasel. Res je dobil novo srce. Na začetku sem se ustrašila, da se bo umaknil v zamero ali jezo, vendar je namesto tega doživel pravo preobrazbo. Globoko je začel zaupati. Pričuje, povezuje dogodke Dotik duha, česar prej ne bi bil zmožen … Bog res vzame našo šibkost in iz nje naredi nekaj velikega.

Primož: Boga sem prosil, naj me opogumi in mi pokaže, kam me kliče, in On mi je dal poškodbo, ki me je spremenila. Pogled se mi je usmeril na stvari, ki so pomembne. Od vseh načrtov je ostalo samo bistveno. Takoj po poškodbi, ko sem opazoval svoje prste, ki jih nisem mogel premikati, sem bil globoko hvaležen, da sem poročen in imam otroke. Da me ima Eva rada. To sem imel, kljub temu, da nisem vedel, kaj me čaka v prihodnosti.

Nama je Bog spremenil življenje, da kljub težkim stvarem, kakršna je Primoževa poškodba, živiva toliko lažje in bolj veselo. Želiva si, da bi vsak našel veselje, ki ga prinaša Bog!

Od jeseni sodelujeta pri pripravi večerov Dotik duha, ki se odvijajo pri svetem Jožefu v Ljubljani. Kako potekajo?

Primož: Lansko jesen sva bila del slavilne ekipe pri večtedenskem seminarju za izlitje Svetega Duha. Ko ga je bilo konec, smo si želeli, da bi lahko udeleženci še naprej nekam prihajali in se duhovno nahranili. Želeli smo si tudi, da bi imeli kristjani prostor, kamor lahko pripeljemo svojega prijatelja, znanca, ki želi začutiti, da je naš Bog živi Bog, ki dela tudi danes. Zato smo začeli z večeri Dotik duha. Na njih je poskrbljeno za slavljenje z živo glasbo, nagovarjajoče pričevanje, molitev nad posamezniki … Veseli smo, da vsakič pride več sto ljudi. Vzdušje je res lepo. Vse to nas presega in prihaja od Boga.

Sta sinonim za dejavna kristjana. Zakaj kristjani svoje vere ne smemo skrivati, ampak smo poklicani, da gremo z njo v svet?

Eva: Ko doživiš nekaj tako lepega, je normalno, da si želiš to deliti z drugimi. Nama je Bog spremenil življenje, da kljub težkim stvarem, kakršna je Primoževa poškodba, živiva toliko lažje in bolj veselo. Želiva si, da bi vsak našel veselje, ki ga prinaša Bog! Za to nama ni škoda ne časa ne energije. Bog je toliko večji in močnejši od rutinskega obiska nedeljske maše, da je škoda, če tega ne uporabimo. Odkar sodelujeva s Svetim Duhom, vsak dan vidiva, kako naju vodi, rešuje nerešljive situacije, odpira vrata.

Primož: Po poškodbi se mi redno dogaja, da mi ljudje priporočajo svoje zdravilce in bioenergetike. O tem vsi odprto govorijo. Mi pa imamo Boga, ki je živ, spreminja življenja in daje veselje. To je tisto, za kar živimo. Ljudje iščejo in treba je najti nove načine, kako se jih dotakniti in jim pokazati pot k Njemu.

Eva: Toliko nama je bilo dano, da čutiva klic, naj dajeva naprej. Lepo je gledati, kako naju Bog spreminja in kako Bog posije tudi v življenja drugih.