Dr. Matjaž Zwitter: “Diagnoza neozdravljive bolezni pri človeku premakne celoten svet njegovih vrednot”

Foto: Eva Markovič

Dr. Matjaž Zwitter je upokojeni zdravnik onkolog, ki je kar enainštirideset let delal kot specialist onkologije na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Zaradi njegovih bogatih izkušenj s hudo bolnimi smo ga povabili k pogovoru, da bi nam osvetlil, kaj se dogaja s človekom, ko se znajde v zadnjem obdobju življenja in se sprašuje o življenju in smrti.

Dr. Zwitter, ki je prav tako tudi predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete v Mariboru, član Odbora za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice in predavatelj zdravniške etike na mariborski Medicinski fakulteti, je z nami spregovoril tudi o mnogoterih dilemah, ki se porajajo okrog evtanazije in o težavah, ki v Sloveniji onemogočajo kakovostno paliativno oskrbo.

Gospod Zwitter, nekje sem prebrala, da mnogi bolniki ob diagnozi kronične bolezni ali raka, dobijo resnično voljo do življenja. Ali imate tudi vi kot zdravnik takšne izkušnje?

Diagnoza neke resne ali neozdravljive bolezni pri človeku zanesljivo premakne celoten svet njegovih vrednot. Oseba, ki ji povedo, da je neozdravljivo bolna, pogosto spremeni svoj vrednostni sistem glede tega, kaj ji je v življenju pomembno in kaj ni. Takrat ji denar in premoženje pomenita veliko manj ali pa skoraj nič. Ve, da ima pred seboj kratek ali krajši čas življenja. Takrat se bolj usmeri k lepoti in k odnosom z bližnjimi.

Pri hudo bolnih zelo pogosto vidimo, da želijo v življenju še nekaj popraviti. Zelo dobro se spominjam gospoda, ki več desetletij ni spregovoril s svojim bratom, ker sta bila sprta zaradi dediščine. Od njunega spora si nista nikoli več pogledala v oči, nikoli več si nista voščila za rojstni dan ali imela kakršnih koli stikov. Ta gospod niti ni vedel, kje njegov brat živi. S pomočjo socialne službe smo njegovega brata potem le našli in njuno ponovno srečanje je bilo zelo ganljivo. Brata se skoraj nista več poznala in smo ju na smrtni postelji ponovno združili.

Ko se ti življenje izteka, doživljaš neko očiščenje.

Nizozemska je bila prva država v Evropi, ki je legalizirala evtanazijo. Od kod ideja, da bi bolnim ljudem dali pravico, da bi končali svoje življenje? Od njih samih, od njihovih svojcev ali od tamkajšnjih zdravnikov?

Na Nizozemskem je bila že precej dolgo pred uzakonitvijo močna naklonjenost celotne družbe, vključno z zdravniki, da se ljudem, ki so čisto na koncu življenja, omogoči mirno smrt brez trpljenja. Prav tako se je evtanazija izvajala že pred letom 2002, se pravi, še preden so Nizozemci sprejeli ta zakon. Zdravnikov, ki so evtanazijo omogočili, niso sodno preganjali. Iz tega lahko vidimo njihov odnos do življenja in smrti, njihovo občutek odgovornosti za lastno zdravje itd. Je precej drugačen kot je pri nas.

Nizozemska ne daje toliko pomena skupnosti, družini in družinskim vezem.

Nizozemska kultura je veliko bolj individualistična kot je naša. Ne daje toliko pomena skupnosti, družini in družinskim vezem, ampak vsak individualno odgovarja zase. In seveda, če je nekdo popolnoma obnemogel in ne more več skrbeti zase, potem dojemajo, da je njegova pravica tudi, da v dani situaciji sam naredi konec svojemu življenju. To jim je veliko bližje kot nam.

Nedvomno pa je še nekaj: pri njih je do uzakonitve evtanazije prišlo v širokem soglasju, kjer so sodelovali tudi zdravniki. Kraljevo zdravniško združenje na Nizozemskem je sodelovalo pri pripravi tega zakona. S tem je tudi prevzelo vse naloge, ki so iz tistega zakona izhajale, medtem ko je pri nas ves postopek šel mimo zdravništva. O tem, kaj se dogaja, so nas informirali zgolj na dveh sestankih, zato nikakor ne moremo govoriti o tem, da bi zdravništvo kar sodelovalo pri pripravi zakona.

Čeprav je pri nas večina zdravnikov proti, ali obstaja možnost, da bo ta zakon kadarkoli uzakonjen?

Lahko pride do tega. Druga stvar pa je, kako bo ta pravica v praksi delovala. Vseeno se bojim, da bo nekaj zdravnikov nedvomno to podpiralo in to možnost tudi sprejelo. Morda bodo celo v tem videli neko svoje poslanstvo. Češ da družbo spremenijo v, kot oni pravijo, bolj napredno smer. Kajti za njih je napredno to, če lahko nekdo sam po svoji volji konča svoje življenje, in nazadnjaško to, da prisegaš, da je življenje vendarle nek dar, da je sveto in da ga ne moremo kar tako zavreči.

Kako dolga je pot, da tak zakon stopi v veljavo?

Najprej mora biti referendum (ta je že bil, op. avt.), potem pa je na vrsti zakonska razprava o zakonu v državnem zboru.

Zakon o evtanaziji je tako na široko napisan in tako na široko odpira vrata smrti, da je človeka kar strah.

Če do tega pride, močno upam, da bo trenutni predlog zakona doživel še veliko popravkov. Kajti iz takšnega kot je sedaj, je zelo razvidno, da ne gre samo za osnovno pravico umirajočih ljudi do smrti. Ta zakon je tako na široko napisan in tako na široko odpira vrata smrti, da je človeka kar strah, kako bo to v praksi izgledalo.

Upamo lahko le, da bo državni zbor ta zakon v mnogih določilih bistveno spremenil. Kajti, kot sem prej omenil, ta zakon sploh ni napisan tako, da bi samo zagotavljal pravico do končanja življenja neozdravljivo bolnim v zadnjem obdobju življenja. Napisan je tako, da dopušča tudi usmrtitev nekemu obupanemu mladeniču, ki trpi zaradi depresije in v smrti vidi edini izhod.

Vir: Shutterstock

Poznate take primere že iz tujine?

Zgodilo se je na Nizozemskem, ko je neka mladenka, ki je doživela spolno zlorabo v otroštvu, bila pri 25 letih s to izkušnjo še vedno tako zaznamovana, da je zahtevala evtanazijo. In so ji ustregli. Naši zagovorniki zakona pravijo, da se v tujini ne dogajajo zlorabe. Zame je primer tega dekleta, več kot očitna zloraba: da mlado dekle, ki ima pred seboj še vse življenje, usmrtiš. Potem pa še njene organe porabiš za transplantacijo … A se to ne sliši kot zloraba?

Zveni povsem grozljivo …

Da, natančno to se dogaja. Pri nas je čakalna doba za pregled pri psihiatru, tudi pod zelo hitro, eno leto. Tudi za mlade ljudi. Medtem ko predlog zakona o evtanaziji predvideva oz. zagotavlja usmrtitev v treh tednih. Govorimo o celotnem postopku, ki se izpelje v treh tednih.

Sliši se kot smrt po tekočem traku …   

Največji paradoks v našem zakonu je vloga psihiatra, katerega edina naloga pri celotnem procesu evtanazije bo samo, da potrdi, ali je oseba sposobna odločanja o sebi ali ne. Psihiater tukaj ne bo postavljal diagnoze, ali je ta človek duševno zdrav ali se mu lahko še kako pomaga. Ampak samo, ali je neka depresivna oseba, sposobna odločanja o sebi. Enako bo ugotavljal pri osebah, ki imajo blago demenco ali začetno obliko Alzheimerjeve bolezni.

Ta zakon absolutno zagotavlja, da bo psihiater to osebo v primeru evtanazije obravnaval v najkrajšem možnem času, to se pravi v treh tednih. Če bi pa ista oseba zaradi svojih psihičnih težav potrebovala psihiatra, pa bi nanj čakala eno leto. Če pogledamo na to situacijo, vidimo, kako absurdna je.

V predlogu zakona tudi piše, da “zakon ureja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja … za bolezenska stanja, kot poškodbe, invalidnost ali druge okvare zdravje. Tudi za “nepopravljive hibe …”.  Ali se v tem opisu ne znajde skoraj vsak?

Tudi na vozičku si lahko športno aktiven, se poročiš, imaš otroke, imaš poklic itd.

Da, ta zakon res potrebuje kritično branje. Če se osredotočim samo na izraz “nepopravljiva okvara zdravja”. Po tem bi nek človek, ki doživlja neznosno trpljenje zaradi nepopravljive okvare zdravja, bil primeren oz. imel pravico, da ga usmrtijo.

Dajmo primer mladeniča, ki si je poškodoval hrbtenico, ker je skočil s padalom, in ima nepopravljivo hudo okvaro zdravja. Tudi verjamem, da hudo trpi. Ampak vsi vemo, da to trpljenje traja nekaj časa, potem pa velika večina – največkrat so to fantje – začnejo živeti normalno življenje kot invalidi. Tudi na vozičku si lahko športno aktiven, se poročiš, imaš otroke, imaš poklic itd. Pri ljudeh, ki preživijo in predelajo to svojo tragično izkušnjo, raziskave kažejo, da ni večje pogostosti samomorov kot pri zdravih ljudeh.

Vir: Shutterstock

Ta zakon, tak kot je, je izjemno nevaren in prav vidi se, da so ga pisali ljudje, ki sploh nimajo izkušnje z bolnimi in umirajočimi. In še to je zanimivo, veliko ljudi, ki podpira ta zakon, se sami ne bi dali evtanazirati.

V predlogu zakona še piše, da lahko nekdo zaprosi za evtanazijo, brez da bi to povedal svoji širši družini. Je to res?

Da. Sicer ima zdravnik to dolžnost, da svojega pacienta, ki si želi evtanazije, nagovori ali prepriča, naj se pogovori s svojimi bližnjimi, ampak če oseba vztraja pri tem, da ne želi obvestiti svojih svojcev, je to njena pravica.

Na družbenih omrežjih smo v pred referendumskem času lahko opazili zgodbe nekaterih svojcev, ki so stali ob smrtni postelji svojih staršev in trdili, da so jih videli umirati v agoniji. Zaradi tega so bili tudi veliki zagovorniki evtanazije. Ali hudo bolni ljudje tik pred smrtjo zelo trpijo? Kako danes obvladujemo fizično bolečino?

Najprej je treba vedeti, da pri veliki večini ljudi – in jaz sem jih tekom svojega dela na Onkološkem inštitutu videl zelo veliko – ne gre za neko hudo trpljenje. Človek ugaša, kot ugaša sveča. Počasi drsi v neko otopelost in potem ugasne.

Imamo pa tudi eno zelo majhno skupino bolnikov, in o njih se zelo veliko govori, ki v zadnji fazi bolezni postanejo izredno nemirni. Ampak tudi njihovo bolečino lahko lajšamo. Gre za bolnike, ki doživijo dihalno stisko, zaradi česar postanejo zelo vznemirjeni, ker lovijo zrak in jih vse to fizično utrudi. Govorimo o primerih, ko bolnik ne razume več dobro, ko se želi osvoboditi cevk, pri tem porablja štirikrat več kisika kot bi ga v mirovanju. In tukaj pridemo do začaranega kroga, ko je treba to nemirno stanje ustaviti. Temu pravimo paliativna sedacija. Tukaj pacienta z močnimi pomirjevali umirimo, z namenom, da ga rešimo tega neprijetnega stanja, nemira in hlastanja za zrakom. Pogosto se zgodi, da pacient v tej fazi umirjanja tudi umre.

Človek ugaša, kot ugaša sveča.

Pri paliativni sedaciji je tako, da je to urgentni dogodek. V takih primerih zelo težko kličeš svojce in dobiš od njih soglasje. Je pa potrebno, da o tem ne odloča samo en zdravnik, ampak več zdravnikov, da se skupaj odločijo za tak ukrep. Seveda o tem obvestijo tudi svojce. Ampak to stanje se zgodi zelo redko. Najpogosteje pa je, da pacienti umrejo brez velike drame.

Žalostno je tudi, da se bolniki pogosto čutijo, da so svoji družini v breme in si zato želijo, da bi lahko čim prej umrli …

Da, seveda je njihova bolezen lahko breme. Ampak v primeru možnosti evtanazije, tem umirajočim pacientom v zadnjih fazah bolezni nalagamo breme, da se morajo odločati, ali bodo zaprosili za evtanazijo in s tem razbremenili svojce. Enako breme nalagamo tistim, ki še imajo pred seboj nekaj mesecev življenja in se zavedajo, da bodo v tem času v breme družini.

Umirajočim pacientom v zadnjih fazah bolezni nalagamo breme, da se morajo odločati, ali bodo zaprosili za evtanazijo in s tem razbremenili svojce.

Ta možnost izbire ni nekaj pozitivnega. Nekdo te bo lahko tudi imel za sebičneža, če boš želel še malo živeti na tem svetu. Gre za tihi pritisk, kjer bolnik lahko dobiva sporočila: “Ali nisi dovolj sočuten do svojih dragih, da jim želiš, da bodo morali sedaj še za tebe skrbeti?” Svojci in družina niso vedno samo ljubeči ljudje. Ko pa možnosti te izbire ni, rečemo: “Takšna je pač usoda. Kaj moramo?”.

Dr. Roman Globokar je pred leti dejal, da če Cerkev želi nekaj spremeniti na področju dostojanstva človeka, ji ni treba sklicevati tiskovnih konferenc, kako je proti evtanaziji, ampak naj raje zgradi kakšen dom ali dodaten hospic, usposobili kader za duhovno spremljanje bolnih itd. Zakaj ni večjih pobud, da bi se ta premik res zgodil?

Dve stvari mi tukaj prideta na misel. Najprej, kar se tiče fizičnih prostorov: teh prostorov je kar nekaj, saj imamo v domovih za ostarele že kar nekaj praznih prostorov, ampak ni kadra. Negovalna bolnišnica ne obratuje, ker ni financiranja in ni kadra.

Pomoč ob koncu življenja v nekih domovih ali negovalnih oddelkih, obstaja. Ampak problem je kader in pri kadru je problem denar. Ker za minimalno plačo so negovalke pri nas izjemno obremenjene. Pogosto se ustanove ne držijo standardov, delo je trdo in zahtevno, plače so nizke. Zato negovalke in medicinske sestre raje gredo v Italijo, Nemčijo, Švico ali Avstrijo, kjer so plače do dvakrat ali trikrat višje.

Vir: Shutterstock

Ali država preprosto nima denarja ali pa ga namenja za druge stvari?

V zdravstvu je zelo veliko denarja, ki je neracionalno porabljen.

V zdravstvu je zelo veliko denarja, ki je neracionalno porabljen. V zdravstvu imamo ogromno pravic, ravno ta pravica do oskrbe v zadnjem obdobju življenja pa ni pametno urejena oz. uresničena. V praksi te pravice ni. Obstaja nekaj negovalnih oz. paliativnih timov, ki prihajajo na dom, tako je recimo urejeno v Ljubljani in na Gorenjskem, v drugih delih Slovenije pa so te možnosti za oskrbo na domu zelo slabe. Problem pri hospicu in podobnih ustanovah pa je, kot sem že rekel, denar.  Ta denar pa bi tudi morali vzeti iz zdravstva, saj precej denarja namenjajo za malo učinkovite namene zdravljenja, kar pa seveda farmacevtska industrija močno promovira.

Kaj napačnega se torej počne?

Če grem na svoje področje zdravljenje raka: prva terapija je pogosto učinkovita in pozdravi veliko bolnikov. Druga terapija je po učinkovitosti bistveno manjša. Tretja in četrta pa se po učinkovitosti z vsakim naslednjim poslabšanjem raka še bolj zmanjša. Država pa bolniku ob vnovičnem pojavu raka samo pripiše novo terapijo. Zavedati se moramo, da so te terapije izredno drage, poleg tega pa imajo veliko stranskih učinkov.

Pred leti so naredili neko analizo, ki je pokazala, da je terapija za bolnike s pljučnim rakom, ki so zboleli že drugič, uspešna samo 15 %, od teh pa jih ima po terapiji kar 80 % hude zaplete. Stroški zdravljenja so veliki, korist pa je zelo majhna.

Rešitev torej vidite v bolj razsodnem razporejanju denarja …

Paliativa bi morala biti v sami piramidi vrednot.

S strokovnim vodenjem se da marsikaj spremeniti in dalo bi se ogromno prihraniti. Če samo pomislimo, kakšnih pravic smo deležni znotraj obveznega zavarovanja. Pred kratkim so mi zamenjali koleno in po operaciji so me poslali za tri mesece v Laško. Ampak normalno bi bilo, da bi mi zavarovalnica krila le obvezne terapije, ne pa tudi hotelsko nastanitev. Bolj pametno bi bilo, če bi te stroške krilo dodatno zavarovanje. Prav tako bi se dalo privarčevati pri ne nujnih reševalnih prevozih. Teh je ogromno in to je zame zapravljanje denarja. Potem je tudi zobozdravstvo. Sem mnenja, da bi za to storitev pacienti po 30-em letu starosti morali plačevati sami. Za otroka je nujno, da ima to storitev zastonj, da bo začel življenje z zdravimi zobmi, kasneje pa bi to moralo biti samoplačniško oz. pokrito s strani prostovoljnega zavarovanja.

Denar bi moral ostati v zdravstvu in stvari bi morale imeti svoje prioritete. Prioritete so seveda urgenca, življenjsko ogrožajoče stvari, potem porodništvo, pediatrija, psihiatrija, takoj naslednja stvar pa bi morala biti paliativa. Ta bi morala biti v sami piramidi vrednot. In kot tako je ne bi smeli finančno obremenjevati.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec