Kljub temu da dojenčki ne znajo govoriti, jih starši, če smo uglašeni na njihovo telo, izredno dobro razumemo. Razumevanje dojenčka je povezano z uglašenostjo in razumevanjem svojega telesa in posledično z razumevanjem ter uglašenostjo nanj.
Vznemirjenje brez besed
Ko ima dojenček občutek, da ga bo ali pa ga je preplavilo neko močno čustvo ali občutje, se na to odzove telesno. Dojenčki se na ta notranji občutek spremembe oz. vznemirjenosti odzovejo zelo različno: lahko zajokajo, postanejo nemirni, »sitni in zahtevni« in se jih ne da na hitro pomiriti. Starši ob tem začutimo nemoč in stisko, zato začnemo hitro iskati rešitve za pomiritev teh občutkov. Čutimo namreč, da smo mi tisti, ki smo odgovorni, da nekaj naredimo, kar bi lahko otroka pomirilo oz. spremenilo njegovo neprijetno počutje.
Ko dojenčka preplavi močno čustvo ali občutje, se na to odzove telesno.Poiskati vzrok
Odrasli smo ob otroku vznemirjeni toliko časa, dokler ne začutimo, da je otrok pomirjen, zadovoljen, da se počuti varno, da je sit, da ga ne zebe več … Vznemirjenost pri starših torej ne pojenja, vse dokler ni pomirjen dojenček – ne glede na to, kako naporno je to zanje. Starši se vedno trudimo poiskati ustrezno razlago za to stanje in jo iščemo, vse dokler ne ugotovimo pravega vzroka. Šele nato lahko najdemo ustrezen način odziva nanj, ki ga bo lahko kar najhitreje pomiril.
Kako intenzivno se je potrebno odzvati?
Intenzivnost starševskega odziva je zelo odvisna od tega, kako močno je otrok vznemirjen. Včasih je dovolj že to, da dojenček zasliši mamin glas ali da ga nekdo od staršev dvigne v naročje. Če je bolj vznemirjen ali pa je vznemirjenje trajalo dalj časa (če npr. otrok joka nekaj časa, poreden ugotovimo, kako bi ga pomirili), pa ga pomiri šele sesanje in daljše zibanje v maminem ali očetovem naročju.
Izkušnja zaupanja
Prek vseh teh starševskih sočutnih ter čim hitrejših primernih odzivov na njegovo telo, ki se ponavljajo iz dneva v dan, iz tedna v teden, se dojenček že v prvih mesecih življenja nauči, da staršem lahko zaupa. Že v nekaj mesecih dojame in čuti, da so čustva ter telesni občutki, ki ga preplavljajo, del njega in da se prek njih lahko poveže s starši. Prav tako se nauči, da so čustva obvladljiva, da jih sme izražati in da se mu jih ni potrebno bati. Ob starših se je namreč naučil, da ga uspejo razumeti, da uspejo to ustrezno rešiti, pomiriti … Še več, njegovim telesnim stanjem so dali celo različne besede oz. pomen.
Prek starševskih sočutnih ter čim hitrejših primernih odzivov na njegovo telo se dojenček že v prvih mesecih življenja nauči, da staršem lahko zaupa.Razvoj občutka povezanosti in pripadnosti
Prek vseh teh nežnih, hitrih in sočutnih odzivov ter ubesedenja njegovega telesa, dojenček ob starših vsakič znova dobi močno izkušnjo, da je njegovo vznemirjenje popolnoma sprejemljivo, saj je celo dobilo bolj specifičen izraz kot neko splošno vznemirjenje. Otrok se prek tega nauči vedno bolj specifičnih besed in občutkov za to, kaj se v njegovem telesu odvija. Na ta način vedno bolj zaupa staršem in tudi sebi ter vedno bolj razume svet okoli sebe ter ga zna tudi uporabiti oz. se nanj zanesti.
Vse to poglablja občutek zaupanja, povezanosti ter pripadnosti med starši in otrokom, ki nikoli ne mine.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!