Vso poletje smo načrtovali, da bi tudi mamo in ata peljali na kratek izlet. Po krajšem posvetu smo se odločili, da se na sončno septembrsko nedeljo odpeljemo na Brezje.
»Naj se veselita tvoj oče in tvoja mati, naj se raduje tvoja porodnica.« Prg 23, 25
Našim otrokom se je vse zdelo silno imenitno. Celo pot so razlagali mami in atu svoje počitniške dogodivščine, onadva pa sta z veseljem in navdušenjem sodelovala v njihovih debatah. Tudi prepevanja ni manjkalo, kot se za romanje spodobi. Tokrat mi med vožnjo ni bilo treba odgovarjati na vprašanja, animirati in iskati takšnih in drugačnih besednih iger za krajšo vožnjo. Zato sta tokrat poskrbela slavljenca dneva.
Ob sproščenem vzdušju, ki je vladalo med vožnjo, sem se zavedla, kako močno pogrešam svoje starše. Očetovo jasno, odločno besedo. Njegovo brezpogojno podporo in skrb. Kako zelo mi manjka mamin smeh, njen nalezljivi optimizem in vztrajnost. Kljub močni navezi naše razširjene družine so po njuni smrti nastale vrzeli, ki jih nihče ne more zapolniti. Ne morem mimo dejstva, da bi gotovo neizmerno uživala z najinimi otroki. Predstavljam si, kako mami skupaj z njimi peče piškote in jim pripoveduje zgodbe o starih časih. Predstavljam si, kako gredo na sprehod z atom do naših njiv, travnikov in gozda. Predstavljam si … Iz razmišljanja me zbudi otroški vrišč, prispeli smo. Na Brezjah je bila kar gneča.
Po maši smo šli še v cerkev do Marijinega oltarja. Spet so me presunile neštete podobe, slike, zapisi in misli na polkrožni steni za oltarjem. Koliko prošenj, zahval, hrepenenja in čiste, iskrene pobožnosti je na tistih nekaj kvadratnih mestih. Že drugič ta dan me je prevzela ganjenost. Otroci so čutili, da je ta dogodek nekaj posebnega. Nihče se ni dolgočasil, nihče sitnaril, le tiho in spoštljivo so spremljali dogajanje.
Zunaj pa … spet gora vprašanj. O Marijini podobi, pa o neštetih slikah za njenim oltarjem, o kipu papeža Janeza Pavla II., ki stoji pred cerkvijo. Seveda ni manjkalo niti prošenj ob pogledu na stojnice z vetrnicami, a so si naši romarji po krajšem premisleku izbrali drugačne spominke. In svečo za na grob.
Dneva še zdaleč ni bilo konec in na veliko veselje vseh udeležencev smo se v sončnem nedeljskem popoldnevu naužili prekrasnih pogledov na slovenske gore. Ata je pripovedoval svoje planinske zgodbe, vsi pa smo se strinjali, da si moramo večkrat vzeti čas za takšen skupni dan.
In če bi morala dan opisati z eno besedo, bi bila to hvaležnost. Za oba para starih staršev. Za ata in mamo v nebesih, ki sta na poseben način povezana z nami, in za ata in mamo, ki sta tukaj z nami in nam s svojo toplino, ustrežljivostjo, vedrino in brezpogojno ljubeznijo pomagata živeti.
(Fotografiji 2 in 3 sta iz družinskega arhiva družine Š.)
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!