Čudovit Božji načrt se ni uresničil čez noč

foto: freepik.com

Ko si predstavljamo Boga, je naša predstava pogosto taka: Bog si nekaj zaželi, tleskne s prsti in že je tam. Enostavno, hitro in brez truda. In ko sami delamo načrte, planiramo, čakamo in upamo na uspeh našega dela, si morda želimo, da bi tako kot Bog tudi mi tlesknili s prsti. Želimo si, da bi se naši načrti uresničili z manj truda, predvsem pa hitreje. Pa vendar Bog ne tleska s prsti. Tudi On načrtuje in čaka. 

Ko Bog dobi idejo …

Bog si je nekoč, davno od tega, nekaj zaželel. Zaželel si je pomagati ljudem na prav poseben način. Ne od daleč, tako da ga slišijo le tisti, ki znajo res dobro prisluhniti, marveč od blizu, vsakemu. Zaželel si je, da bi prav zares lahko stopil med ljudi, jih bolje razumel, jim pokazal, da jih ima rad, da je z njimi. Odločil se je, da bo na zemljo poslal svojega sina, ki bo ljudi usmeril na pravo pot odrešenja. A to se ni zgodilo kar čez noč, kot bi tlesknil s prsti. Ne. Od ideje do uresničitve načrta je minilo kar nekaj let. Tako je – let, ne le mesecev. 

Tako kot za Marijo ima namreč Bog tudi za nas načrt. Načrt, ki ga je sestavil morda že pred našim spočetjem.

Božji načrt …

Začelo se je, ko je Bog izbral Jezusovega dedka in babico. Ker si je za svojega sina želel res dobro, najboljšo mamo, je moral najprej najti starše, ki jo bodo dobro vzgojili. In tako je izbral Joahima in Ano. Ko je, zadovoljen s svojo izbiro, spoznal da je čas, se je odločil za nekaj zares čudovitega; Marija – Jezusova mama – bo spočeta brez madeža. Če bi bil Bog človek, bi bil ob tej odločitvi gotovo živčen. Gre namreč za nekaj dokončnega in zelo pomembnega. Izbral je mamo svojemu sinu in ni poti nazaj. Lahko bi izbral več deklet, ki bi bile spočete brez madeža in nato med njimi izbral tisto, ki bi se v življenju izkazala za bolj primerno. Toda ne. Bog se je odločil za Marijo. 

Začetek Božjega adventa 

Ponekod po svetu (npr. Italija, Španija, Argentina) jaslice tradicionalno postavljajo že 8. decembra, ko praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. To počnejo prav z mislijo na to, da se je čas pričakovanja Jezusa pričel že z Marijinim brezmadežnim spočetjem. Že s tem dejanjem, ko je Bog Marijo obvaroval izvirnega greha, se je namreč nedvoumno in dokončno odločil, da bo ona Jezusova mama.

In Bog je čakal …

Marija je rasla in Bog jo je opazoval. Veselil se je, ko je videl, da njegov načrt uspeva. A še vedno je čakal. Čakal, da Marija odraste in da k njej pošlje angela, ki ji bo povedal, kar mora vedeti. Čakal je in vedel, da se njegov načrt lahko uresniči le, če bo Marija pripravljena reči ja. Čas pričakovanja sina je za Boga torej trajal ne le 9 mesecev, ampak kar nekaj let. A Bog je čakal. Potrpežljivo in z zaupanjem v Marijo.

Kaj pa mi?

Kako težko je včasih čakati, da se naši načrti uresničijo. Včasih vmes obupamo, saj so načrti tako dolgotrajni, da naša vztrajnost prične pešati. Spet drugič naredimo vse, kar lahko in nam ne preostane drugega kot čakanje. Velikokrat je naš uspeh odvisen od točno ene osebe, katere odgovor pričakujemo. In kako težko je čakati.

Te situacije so nam znane in domače, čeprav jih velikokrat spremljata stres in napetost. Tisto, česar se manj zavedamo, je, da je včasih naš uspeh odvisen prav od nas samih in od našega odgovora. Tako kot za Marijo ima namreč Bog tudi za nas načrt. Načrt, ki ga je sestavil morda že pred našim spočetjem. Ne poznamo ga, tako kot ga Marija ni poznala, a lahko se pustimo voditi svetemu Duhu in ob pravem trenutku in brez strahu rečemo »zgodi se«.