Česa so polne naše kašče

Ko na zahvalno nedeljo vsako leto stojim pred oltarjem in opazujem sočna rdeča jabolka, velike zeljne glave, sladko zadnje grozdje, velike buče, vreče krompirja in dišeče hlebce kruha, se sprašujem, ali smo res pridelali samo to, samo slastno obilje? Kaj pa vsi gnili in črvivi pridelki, kaj pa vse grozdne jagode, ki so jih pozobale ptice, kaj pa žitna zrna, ki so jih odnesle miške, kaj pa sadeži, ki jih je »odnesla« spomladanska zmrzal ali toča?

Kdor me malo bolje pozna, ve, da vsako leto na našem vrtu nekaj poskusim. Kakšno novo seme, sadiko, tehniko obdelave, gnojenja … To mi je pač v veselje. In skoraj vsako leto doživim kakšen neuspeh. Včasih je vložek, v obliki materialnega ali v obliki dela, veliko večji kot je na koncu izplen. Včasih pa je tudi obratno. Majhna sprememba povzroči polne naše in še kakšne druge kašče.

Kašče se polnijo počasi, z ljubeznijo in s potrpljenjem

Nekako tako je tudi v življenju. Z možem vlagava v odnos. Trudiva se, potem pa utrujenost ali slab dan v trenutku marsikaj podre. Pa je treba začeti znova.

Ali pa vzgoja otrok … Brišemo solze, vstajamo ponoči, negujemo bolne, skrbimo za zdravo prehrano in okolje, vodimo jih na izlete, jim poklanjamo doživetja, se pogovarjamo in crkljamo z njimi … potem pa nam najstnik zabrusi kakšno tako, da obnemimo. Treba je debelo pogoltniti, predihati in začeti od začetka.

Ali pa služba. Prevzamemo delo, še od kolega, delamo, pridemo prej, ostajamo po delovnem času, izpustimo malico, na razpolago smo v nedeljo, skrajšamo dopust, na, pa se zgodi neizmerna krivica. Včasih je treba prejokati, včasih kje na samem zakričati, včasih pa se samo pogovoriti in naslednji dan spet gre.

Kateri so resnični pridelki?

Če pogledam kmetijsko udejstvovanje naše družine, se ne morem spomniti, da bi katero leto umanjkalo vsega. Če ne obrodi nekaj, je pa drugega zato dovolj. Pridelek torej ni »dovolj krompirja, žita ali jabolk«. Pridelek je, da nismo lačni.

Ko posejemo korenček, bo pridelek v enem letu, ko trpimo, bo resnični pridelek v večnosti.

Če pogledam najin zakon, pridelek ni neprestano popolno ujemanje in razumevanje. Pridelek je, da sva po skoraj 30-ih letih še vedno skupaj in da se drug k drugemu z veseljem vračava domov.

Pridelek najine vzgoje niso otroci, ki ne bi sprejemali slabih odločitev ali ki se ne bi nikoli skregali, med sabo ali z nama. Pridelek je, da se počasi selijo na svoje in da sva ob tem mirna.

Pridelek službe je, vsemu navkljub, dovolj sredstev za preživetje in kakšno razvajanje. Pridelek je zadovoljstvo ob tem, da družbi doprinašamo s svojim znanjem, izkušnjami in srčnostjo.

Kaj pa pridelki hudega, ki se zgodi v življenju?

Bolezen, smrt, razočaranja, katastrofe, trpljenje … Zelo težko je, ko si v vrtincu kakršnihkoli težkih preizkušenj, razumeti, da je vse za nekaj dobro, da se nič ne zgodi slučajno, da ima namen, da … Kaj je lahko dobrega v katastrofalni poplavi, vojni, hudi bolezni, smrti najbližjega? Zdi se mi, da šele z Božjo pomočjo začinjeno dozorevanje človeka, bodisi skozi leta življenja in izkušenj, bodisi skozi kaljenje ob doživljanju hudega, trpljenje obrusi do stopnje, da se pokaže resnični biser. Ko posejemo korenček, bo pridelek v enem letu, ko trpimo, bo resnični pridelek v večnosti.

Kaj polagamo na zahvalni oltar

Dobri Bog, hvala ti za vse, kar je prineslo to leto. Bilo je, kot vedno, mešanica dobrega in hudega. Bila je žalost, bilo je trpljenje, bila so spoznanja, bila je bolezen, bile so odločitve in bilo je veselje, ponos, sreča, uspehi, zdravje, počitek, uživanje … Na zahvalno nedeljo ti na oltar, poleg polnih vreč iz naše kašče, prinašam tudi vse neoprijemljivo, kar pa daje našemu življenju resnični okus.


Preberi več:


 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ne uspe nam vedno tisto, za kar se trudimo in to na različnih področjih. Nimamo vsega. Morda pa nam Bog ne da prav vsega zato, ker bi bili drugače preveč ošabni.
    Na sploh pa smo lahko hvaležni. Za to, da živimo v miru, smo svobodni, imamo streho nad glavo, vodo, elektriko, nas ne zebe, nismo lačni, imamo posteljo, na kateri se lahko odpočijemo, imamo hrano…
    Koliko ljudi na tem svetu vsega tega nima. Živi v revščini, v strahu, so zaprti ali preganjani…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja