Vzgoja za hvaležnost – nikoli končana zgodba

Ob zahvalni nedelji smo prevetrili naše sposobnosti, si zadali nove načrte in na ta način uspeli pridobiti nekaj dragocenega skupnega časa.

Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni. (Heb 12, 28)

Končuje se november – obsijan s soncem, ki je v prelepem jesenskem gozdu naslikal neštevno množico pisanih odtenkov. Sprehodi med zoranimi njivami, travniki, ki so zdaj dosti bolj zeleni kot v sušnem poletju, in dolgi, res razkošno dolgi večeri so vedno razlog za debate globokih vsebin. Eni takšnih je botrovala tudi zahvalna nedelja in njena praznična okrasitev oltarne mize. Pristno otroško čudenje ob malem kozolčku, na katerem so visele lično spletene kite čebule in česna, pšenični snop, repa, koleraba, koren in že na daleč dišeči hlebec domačega kruha.

Zahvalna nedelja pa je povzročila tudi razmišljanje o samoumevnosti. O tistih stvareh, ki so tako rekoč vedno na dosegu roke in srca, pa vendar ne doživijo prav dosti izrazov hvaležnosti.

Pred časom je v elektronske nabiralnike prispela zgodba o mami, ki je – utrujena od dela, skrbi in vsakdanjih opravkov – osorno zavrnila svojega sina, ki ji je prinesel šopek travniškega cvetja. Zgroženo se je spomnila, kako se je ves dan prijazno odzivala na vsa mogoča srečanja in zahteve sodelavcev v službi in tudi povsem neznanih ljudi v naključnih srečanjih. Njen obraz so prekrile solze, srce pa trpka bolečina, da najmanj prijaznosti, veselja in ljubeče pozornosti deli ravno s tistimi, ki jih ima najrajši.

Ali ni to tako globoko res?  Tolikokrat sta moj in trud in prizadevnost usmerjena v kup umazane posode, nezlikanega perila in v neurejene omare, da zlahka prezrem otroške besede, prošnje in željo po pozornosti. In kar je še bolj tečno, se zaradi vseh teh opravil vedno znova znajdem v zanki, da ves čas nekaj počnem, pa nimam ob sklepu dneva ničesar pokazati. Od tu do očitka mojim najbližjim, da je vse, kar delam, tako samo po sebi umevno, je pač samo še drobcen korak.

Moj pragmatično matematični um ob takšnih situacijah začne z vso vnemo iskati rešitev. Ureja enačbe, prestavlja neznanke, upošteva vse mogoče in nemogoče parametre, predvsem pa skuša čim bolj jasno slediti učinkovitosti. Nihče ne želi utrujene in naveličane mama. Mama pa ne mara neurejenega doma. Torej mora biti rešitev neke vrste kompromisna.

Saj nismo izumljali tople vode … Le v žaru iskanja stvari, za katere smo hvaležni, smo ugotovili, da šolarju veliko pomeni, če ima popoldne nekaj časa, ki si ga lahko organizira sam. Vrtičkarja sta si zaželela, da bi več ustvarjali skupaj, naš mali čebljajoči desetmesečnik pa je ob skupni debati tako užival, da nam je postalo jasno, česa si želi on. Tudi midva sva (si) uspela povedati, kaj je tisto, ob čemer bi rasla hvaležnost in kopnelo nezadovoljstvo. Umirjeni večeri in malo časa za dvojino …

Po štetju blagoslovov, za katere smo hvaležni, je sledilo načrtovanje dnevnega in tedenskega urnika, ki bi kar se da dobro upošteval naše želje. Prevetrili smo naše sposobnosti in ugotovili, da sta tudi vrtičkarja sposobna po kosilu zložiti posodo v pomivalni stroj, najstarejši se je izuril v ločevanju perila in lahko tudi sam opere kako žehto, vsi pa se lahko malo bolj potrudimo v nikoli dovolj izurjeni veščini – pospravljanju stvari na svoje mesto. Na ta način nam je le uspelo pridobiti nekaj dragocenega časa, ko lahko odigramo kako partijo spomina, enke ali pa zgradimo edinstveno utrdbo iz kock.

Seveda je sledil hitri test naših dogovorov. Atijev natrpan delavnik, nekaj maminih neprespanih noči,  par novih zob našega malčka in skoraj vsi zamašeni noski. Z obilico dobre volje in ljubeče pozornosti v obliki čajev, masaž in dodatne mere pravljic, smo uspešno prekrmarili tudi to. Kako tudi ne, saj se vendarle pomikamo proti skrivnostnemu in čarobnemu času pričakovanja.