Foto: ShutterstockSte si predstavljali, da imate po tem in tem pradedku zgolj skodrane lase in po oni babici jamico v bradi? Zadnje raziskave kažejo, da ste morda od njih podedovali še kaj več … morda celo kak strah.
To, kako se vedemo in delujemo danes, so lahko oblikovali in zaznamovali dogodki, ki so jim bile priče generacije naših prednikov. Študije na živalih namreč kažejo na obstoj določene oblike genetskega spomina.
V psihoterapiji je zelo poznan in pomemben koncept travm, ki jih človek nezavedno nosi v sebi še iz zgodnjega otroštva. Te se lahko prenašajo tudi skozi generacije. Nekatera karizmatična gibanja v Cerkvi pa gojijo celo posebno molitev za ozdravitev družinskega debla, ki je sicer po besedah Marjana Turnška za revijo Ognjišče »tuja katoliški teologiji«, pri kateri je v ospredju določena oseba in ne cela rodbina.
V ozadju vsega tega je gotovo zavedanje o tem, da se med generacijami prenaša več, kot se običajno zavedamo. A sodobne raziskave na področju epigenetike že kažejo, da se med generacijami celo preko genov prenaša še veliko več od zgolj posameznih telesnih in duševnih značilnosti, dovzetnosti za bolezni ipd. in da na to zelo vplivata okolje in dogodki, ki so nekega prednika zaznamovali.
Izkušnje staršev, še iz časa pred spočetjem, zelo očitno vplivajo tako na strukturo kot na delovanja živčnega sistema prihodnjih generacij.V raziskavi z univerze Emory v ZDA, ki je bila 2013 objavljena v reviji Nature Nuroscience, so miši učili izogibanja določenim vonjem. Njihov odpor do teh pa se je prenesel vse do njihovih vnukov. Čeprav se otroci in vnuki teh miši še nikoli v življenju niso srečali s tem vonjem, so kazali izrazit odpor do njega.
Raziskovalci so ob tem preučevali spremembe v spermi najstarejših miši in zaznali, da so se v DNK-ju zgodile spremembe na genih, ki vplivajo na dovzetnost za določen vonj. Opazili so tudi določene spremembe v možganih.
Sklepajo, da je bodisi nekaj vonja prišlo v krvni obtok in vplivalo na izdelavo sperme bodisi, da je ukaz za spremembo DNA v spermi prišel preko signala iz moganov.
Pomembno za razumevanje fobij in depresij
Izsledki so zelo pomembni za področji raziskovanja fobij in strahov, pravijo raziskovalci. »Izkušnje staršev, še iz časa pred spočetjem, zelo očitno vplivajo tako na strukturo kot na delovanja živčnega sistema prihodnjih generacij,« so zapisali v zaključku poročila. »Nobenega dvoma ni, da to, kar se dogaja s spermo in jajčecem, vpliva na prihodnje generacije,« pa je dejal eden od raziskovalcev, dr. Brian Dias.
Izsledki predstavljajo dokaz za »transgeneracijsko epigenetsko dedovanje«, kar pomeni vpliv okolja na posameznikov dedni zapis, ki se lahko prenaša naprej.
Nekaj podobnega kaže tudi švicarska študija iz leta 2014,v kateri se je pokazalo, da starševska izpostavljenost stresu vpliva še na naslednje generacije.
Vedenjska posledice stresa in depresije zaradi mamine odsotnosti so se epigenetsko prenesle na njihove otroke in celo do vnukov, čeprav je bilo za zadnji dve generaciji zaroda dobro poskrbljeno.V tej raziskavi so mišjo samico redno in naključno ločevali od mladičev in jo izpostavljali stresnim situacijam, zaradi česar ni dobro skrbela za svoj zarod. Male miši so kmalu začele kazati znake depresije, kar so raziskovalci pričakovali. Novo pa je bilo to, da so odkrili tudi spremembe v spermi teh miši. Ko so te miši imele svoje potomce, so ti kazali iste depresivne znake in moteno presnovo glukoze kot njihovi starši.
Vedenjska posledice stresa in depresije zaradi mamine odsotnosti so se epigenetsko prenesle na njihove otroke in celo do vnukov, čeprav je bilo za zadnji dve generaciji zaroda dobro poskrbljeno. Raziskovalci so tudi poskrbeli za to, da se znaki niso prenašali na potomce preko socialnega učenja, ampak so bili dejanski vpliv dednosti.
Čeprav natančni mehanizmi za to še niso poznani, pa se posamezne travmatične izkušnje lahko dedujejo preko očeta.
Kako daleč seže vpliv prednikov?
In kako daleč seže ta vpliv? Tega vprašanja so se lani lotili raziskovalci iz Cambridga in Harvarda, ki so preučevali medgeneracijski prenos tveganja za določene bolezni. Otrok ima namreč povečano tveganje za razvoje diabetesa tipa 2 in debelosti, če je bila njegova mati premalo prehranjena v času nosečnosti. Ugotovili so, da ta vpliv pa seže vse do druge generacije, izzveni pa do tretje generacije, pravnuki torej niso bili več dovzetni za omenjeni bolezni.
Dr. Marcus Pembrey z University College London tovrstne izsledke komentiral kot zelo relevantne za razumevanje fobij, strahov in posttravmatskih motenj. Po njegovem predstavljajo prepričljive dokaze, da se določena oblika spomina lahko prenaša med generacijami. Zato poziva: »Skrajen čas je, da raziskovalci javnega zdravja začnejo resno jemati transgeneracijske odzive. Sumim, da ne bomo mogli zares razumeti povečanja na področju nevropsihiatričnih motenj ali debelosti, diabetesa ali presnovnih težav, če ne bomo zavzeli večgeneracijskega raziskovalnega pristopa.«
Pri iskanju vzrokov, zakaj danes delujemo tako, kot delujemo, pa je morda dobro poznati tudi življenjske zgodbe naših prednikov.
Viri: BBC.com, whatisepigenetics.com
