Čas je, da končamo otroštvo, ki temelji na telefonu

Vir: Shutterstock

Otroštvo in mladost sta se vedno razvijala na prostem, v fizičnem svetu, polnem nevarnosti in priložnosti. Njune osrednje dejavnosti – igra, raziskovanje in intenzivno druženje – so bile večinoma brez nadzora odraslih, kar je otrokom omogočalo, da so se sami odločali, reševali konflikte in skrbeli drug za drugega. Skupne dogodivščine in skupne nesreče so mlade povezale v močne prijateljske skupine, v katerih so obvladali družbeno dinamiko majhnih skupin, kar jih je pripravilo na poznejše obvladovanje večjih izzivov in večjih skupin.

In nato nastopi obdobje “helikopterskih” staršev in vseprisotnost digitalne tehnologije …

Starši v povprečju menijo, da morajo biti otroci stari vsaj 10 let, da se lahko igrajo brez nadzora pred domačo hišo.

Jonathan Haidt, ugledni socialni psiholog, v svoji nedavni uspešnici Tesnobna generacija odlično opisuje, kako je v zadnjih desetletjih puščanje otrok na prostem brez spremstva postalo tako novo, da nekateri odrasli menijo, da je njihova dolžnost poklicati policijo, ko opazijo otroka v naravi. Leta 2015 je raziskovalni center Pew ugotovil, da starši v povprečju menijo, da morajo biti otroci stari vsaj 10 let, da se lahko igrajo brez nadzora pred domačo hišo, in da morajo biti otroci stari 14 let, preden jim dovolijo, da gredo brez nadzora v mestni park. Spomnimo, da je večina teh istih staršev uživala v veseli in nenadzorovani igri na prostem že pri 7 ali 8 letih.

Vendar je pretirana zaščita le del zgodbe, pravi Haidt. Prehod od bolj samostojnega otroštva je bil omogočen z nenehnim izboljševanjem digitalne tehnologije, ki je mladim omogočila, da so veliko več časa preživeli doma, v zaprtih prostorih in sami v svojih sobah. Sčasoma so tehnološka podjetja dobila dostop do otrok 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Razvila so vznemirljive virtualne dejavnosti, namenjene “vključevanju”, ki pa niso prav nič podobne resničnim izkušnjam, ki jih mladi možgani pričakujejo od resničnega sveta.

Prav tako so digitalne naprave na dotik postale “božji dar” za zaposlene starše. Mnogi so ugotovili, da lahko mirno jejo v restavraciji, se brez večjega prerekanja odpravijo na daljše potovanje z avtomobilom, doma pripravljajo večerjo  ali odgovarjajo na e-pošto, če svojim otrokom dajo tisto, kar so si najbolj želeli: pametne telefone in tablične računalnike. Videli so, da to počnejo vsi drugi, in menili, da je to v redu.

Otroci so na pametnih telefonih več časa, kot so njihovi starši v službi

V družinah z enim staršem in družinah z nizkimi dohodki je ta številka še višja.

Tuje raziskave (in opažanja nekaterih slovenskih terapevtov) prav tako kažejo, da najstniki preživijo približno pet ur na dan samo na platformah družbenih medijev (vključno z gledanjem videoposnetkov na TikToku in YouTubu). Če prištejemo še vse druge dejavnosti, ki jih opravljajo prek telefona in zaslona, se ta številka v povprečju povzpne na sedem do devet ur na dan. V družinah z enim staršem in družinah z nizkimi dohodki je ta številka še višja.

Pew poroča, da je leta 2022 tretjina najstnikov dejala, da so “skoraj neprestano” na enem od glavnih spletnih mest družbenih medijev, skoraj polovica pa je enako dejala za internet na splošno. Za te intenzivne uporabnike je skoraj vsaka ura budnosti  – ura, ki jo v celoti ali delno absorbirajo njihove naprave.

Kje je rešitev?

Jonathan Haidt v svoji knjigi navaja 4 rešitve, ki lahko znatno pripomorejo h končanju otroštva, ki je izgubilo stik z resničnim svetom:

• Brez pametnih telefonov do srednje šole

Kot pove Haidt, je past v tem, da vsak otrok misli, da potrebuje pametni telefon, ker ga imajo “vsi ostali”, in mnogi starši se vdajo, ker nočejo, da bi se njihov otrok počutil izključenega. Toda če pametnega telefona ne bi imel nihče drug – ali celo če bi ga imela na primer le polovica otrok v šestem razredu – bi se starši počutili bolj udobno, če bi otroku zagotovili navadni telefon (ali pa niti tega ne). Odložitev celodnevnega dostopa do interneta do devetega razreda (približno 14 let) kot nacionalna ali skupnostna norma bi pomagala zaščititi mladostnike v zelo ranljivih prvih letih pubertete, predlaga Haidt. Po podatkih britanske študije iz leta 2022 je prav v teh letih uporaba družbenih medijev najbolj povezana s slabim duševnim zdravjem.

• Brez družbenih omrežij do 16. leta

Podobno kot pri pametnih telefonih, Haidt vidi past tudi v tem, da vsak mladostnik čuti močno potrebo po odprtju računov na TikToku, Instagramu, Snapchatu in drugih platformah predvsem zato, ker tam objavlja in klepeta večina njegovih vrstnikov. Če pa večina mladostnikov do svojega 16. leta ne bi imela teh računov, bi se družine in mladostniki lažje uprli pritiskom, da se registrirajo. Zamik ne bi pomenil, da otroci, mlajši od 16 let, nikoli ne bi mogli gledati videoposnetkov na TikToku ali YouTubu – le da ne bi mogli odpirati računov, posredovati svojih podatkov, objavljati lastnih vsebin in dovoliti, da algoritmi spoznajo njih in njihove preference.

• Šole brez telefonov

Otroci so na telefonih med kosilom, prostimi urami in odmori – v času, ko bi se lahko in bi se morali družiti s sošolci iz oči v oči.

Večina šol trdi, da prepovedujejo telefone, vendar to običajno pomeni le, da učenci med poukom ne smejo vzeti telefona iz žepa. Raziskave kažejo, da večina učencev med poukom uporablja telefone. Uporabljajo jih tudi med kosilom, prostimi urami in odmori – v času, ko bi se lahko in bi se morali družiti s sošolci iz oči v oči. Edini način, da učenci med šolskim dnem ne bodo več razmišljali o svojih telefonih, je, da od vseh učencev zahtevamo, da na začetku dneva svoje telefone (in druge naprave, ki lahko pošiljajo ali prejemajo sporočila) odložijo v telefonsko omarico ali zaklenjeno torbico. Šole, ki so se odločile, da ne bodo uporabljale telefonov, vedno poročajo, da je to izboljšalo kulturo pouka, saj so učenci bolj pozorni pri pouku in bolj interaktivni drug z drugim. Objavljene študije to potrjujejo.

• Več samostojnosti, proste igre in odgovornosti v resničnem svetu

Če bi veliko staršev začelo pošiljati svoje otroke ven, da se igrajo ali gredo po opravkih, bi se norme o tem, kaj je varno in sprejemljivo, hitro spremenile.

Mnogi starši se bojijo svojim otrokom omogočiti takšno stopnjo samostojnosti in odgovornosti, kot so jo bili sami deležni, ko so bili mladi, zatrjuje Haidt. Del tega strahu izhaja iz dejstva, da starši drug od drugega ugotavljajo, kaj je normalno in zato varno, in vidijo le malo primerov družin, ki se obnašajo, kot da lahko 9-letniku zaupajo, da gre v trgovino brez spremstva. Toda če bi veliko staršev začelo pošiljati svoje otroke ven, da se igrajo ali gredo po opravkih, bi se norme o tem, kaj je varno in sprejemljivo, hitro spremenile. Spremenile bi se tudi predstave o tem, kaj je “dobro starševstvo”. In če bi več staršev svojim otrokom zaupalo več odgovornosti – na primer tako, da bi od njih zahtevali, da več pomagajo ali skrbijo za druge -, bi se lahko začel razblinjati vseprisoten občutek nekoristnosti, ki ga zdaj ugotavljajo raziskave med srednješolci.

To ni prikrajšanje, ampak (končno) nova priložnost

Če starši ne nadomestijo časa pred zaslonom z resničnimi izkušnjami, ki vključujejo prijatelje in samostojno dejavnost, se bo prepoved naprav zdela kot prikrajšanje in ne kot odprtje sveta priložnosti. Glavni razlog, zakaj je otroštvo, ki temelji na telefonu, tako škodljivo, je ta, da vse drugo potiska na stranski tir. Pametni telefoni so zaviralci izkušenj.

Štiri norme, ki jih Heidt predlaga, ne stanejo skoraj nič, nikomur ne povzročajo očitne škode in čeprav bi jih lahko podprli z novo zakonodajo, jih je mogoče uveljaviti tudi brez nje. Kot še pove, vse te norme bi se lahko začele izvajati že letos, zlasti v skupnostih z dobrim sodelovanjem med šolami in starši.

Že eno samo obvestilo ravnatelja, v katerem starše prosi, naj otrokom odložijo pametne telefone in družbene medije ter tako podprejo prizadevanja šole za izboljšanje duševnega zdravja, bi spodbudilo kolektivno ukrepanje in ponovno vzpostavilo norme skupnosti.

Starši, bodimo pametnejši od pametnih telefonov!