Brezpogojna ljubezen je v resnici zelo preprosta. Pogoj zanjo je …

Foto: Canva

Ste se kdaj vprašali, kakšna je brezpogojna ljubezen? Oziroma kaj sploh ta izraz »brezpogojna« pomeni? Na prvi pogled se zdi odgovor povsem enostaven. To pomeni, da imaš nekoga rad, ga ljubiš brez pogojev, brez izjem in brez pričakovanja, da dobiš nekaj v zameno. In da ga imaš rad v vseh njegovih »verzijah« – veseli, žalostni, čemerni, tečni, lačni, siti …

Jaz sem imel dolgo napačno predstavo o tem, kaj pomeni brezpogojna ljubezen oziroma sem si dolgo časa domišljal, da imam vse bližnje brezpogojno rad. Ne glede na vse. Ampak, kot vedno, mi je Bog na pot poslal situacijo, v kateri sem lahko preizkusil svojo ljubezen. V preizkušnji/bolezni sina me je naučil, kaj dejansko pomeni brezpogojna ljubezen.

Seveda imam vse svoje otroke rad!

Zame je ljubezen do otrok nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju (ob ljubezni do žene ☺). Ta odnos do otrok, čutiti njihovo bližino, jih spremljati na njihovi poti in jim stati ob strani, ko jim je lepo in ko jim je težko – to je zame pravo poslanstvo in največje bogastvo.

Pogoj za brezpogojno ljubezen je le, da v zameno zanjo dejansko ničesar ne pričakujem. In to dobesedno ničesar. Brez izjem.

In tudi, ko me razjezijo, ko mi dvignejo pokrov, ko me potisnejo čez mejo potrpežljivosti, jih imam še vedno rad. Tudi če v takšnem trenutku nisem sposoben pokazati ljubezni, to ne spremeni dejstva, da so ljubljeni.

Še lepše od mojega odnosa z otroki pa je to, kar mi v tej ljubezni vrnejo. Ko v svojem veselju, igrivosti, nagajivosti v meni vzbudijo ponos na to, da se skupaj, drug ob drugem prebijamo po poteh življenja.

Kaj pa, če otrok ne (z)more vračati ljubezni?

In v takšnih veselih trenutkih in trenutkih ponosa je povsem jasno, da jih imam (brezpogojno) rad. Kaj pa, ko otrok ne more dati ničesar »v zameno« za ljubezen? Ko ne more pokazati, da je vesel? Ko se ves naš starševski trud ne kaže pri otrokovem napredku? Kaj takrat, ko kot starš padem in se sprašujem, zakaj je ta preizkušnja potrebna?

Seveda, kdo drug, če ne Bog lahko na ta vprašanja odgovori z obilo domišljije. V največji preizkušnji mi je pokazal, kaj res pomeni brezpogojna ljubezen. Kaže mi, da je brezpogojna ljubezen v resnici zelo preprosta. Pogoj zanjo je le, da v zameno zanjo dejansko ničesar ne pričakujem. In to dobesedno ničesar. Brez izjem.

Brezpogojna ljubezen je največ, kar lahko dam svojemu (preizkušenemu) otroku!

Priznam, do preizkušnje nisem vedel, kako v praksi zgleda brezpogojna ljubezen. Mogoče v teoriji, v praksi pa sem vedno (vsaj po tiho) pričakoval, da v zameno za takšno ljubezen (vsaj) nekaj dobim nazaj, pa čeprav le droben nasmeh ali drug izraz otrokove hvaležnosti.

Toda ob preizkušnji sem se pričel zavedati, da prvič ljubim brezpogojno. Dobesedno brez pričakovanj o tem, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan. Brez zahtev in želja.

In kljub temu, da se moja brezpogojna ljubezen do otroka ne vidi v zunanjih znamenjih otrokovega napredka, je to največ, kar lahko storim zanj. In obenem je to največ, kar lahko storim zase. Da se zavem, da moja ljubezen ni pogojena z ničemer.

Kdo je prvi in pravi vzor brezpogojne ljubezni? Bog!

Pred dnevi mi je žena dejala, da se je ob otrokovi postelji zavedela, kako zelo Bog ljubi vse nas. Ko je stala ob postelji in gledala sina, ki je mirno in spokojno spal, je začutila vso silo brezpogojne ljubezni do njega.

In ravno tako, kot čutim, da lahko jaz brezpogojno ljubim svoje otroke, tako Bog ljubi nas. Kljub temu, da mu (pre)pogosto ljubezni ne znamo in ne zmoremo vrniti – On vztraja. Kljub temu, da grešimo, da pademo in nas mora pobrati – On vztraja. In kljub temu, da mi včasih vržemo puško v koruzo  – On vztraja. Z nami in ob nas.

Zato, Bogu hvala za Njegovo brezpogojno ljubezen. In Bogu hvala za preizkušnjo, da se lahko učim, kaj dejansko pomeni brezpogojna ljubezen. Brez pričakovanj.