»Bil sem uspešen, a sem raje pustil vse in ustvaril samooskrbni dom«

breckovi

“Kljub vsem izumom in tehnologijo je človek vedno bolj nezadovoljen, pod stresom. Izmišljamo si vse možne stvari, da zapolnimo praznino, ki smo si jo ustvarili, ko smo se odmaknili od narave. Človek je pozabil da smo del narave in da izhajamo iz nje. Če želimo biti zdravi in zadovoljni, moramo poiskati ravnovesje med naravo in pa načinom življenja.” razmišlja Andrej Brečko, oče, mož in vodja projekta Nova zemlja.

Skupaj z ženo sta si brez službe, rednih prilivov denarja in tudi brez večjega stresa ustvarila dom, ki jima preko samooskrbe in povezanosti z naravo prinaša upanje, da lahko ohranjamo čist planet in vseeno lepo živimo.  Decembra se jima je pridružil tudi sin Svetin. Družinica nas vabi, da tudi mi pogledamo, kje in kako se lahko z naravo bolj povežemo.

Andrej, od kod se je porodila ideja o takšnem bivanju?

13 let sem živel v tujini, najprej na Novi Zelandiji, v skupnosti, kjer je bilo vse v naravnem okolju. Tam smo sobivali in se učili, kako biti povezan z naravo. Nato sem 7 let živel v Londonu, kjer sem delal v nekem Welness centru. Takrat sem začutil željo, da bi naredil življenjski prostor, ki podpira človeka in hkrati spoštuje naravo.

Začnimo razmišljati, kaj se dogaja z našim planetom.

V nekem trenutku sem ugotovil, da ne morem živeti v mestu in se odločil, da bom pustil vse. Takrat sem bil kar uspešen, imel sem svoje podjetje, dobro plačo. Videl sem, da svet ne gre v pravo smer in ker sem spoznal, da lahko vsak prispeva k temu, da se planet usmeri tja, kamor bi moral iti, sem želel tudi jaz živeti tako.

Kje in kako sta se z ženo Janjo spoznala?

Ko sem kupil zemljo v Sloveniji, so mi ljudje hodili pomagati. Hišo sem gradil iz slame in gline in vsi so bili radovedni, kaj sploh počnem. Prijatelj mi je povedal za neko dekle, ki je bilo navdušeno nad preprostim življenjem in ko me je nekoč obiskala, je vedela, da tudi ona želi tako živeti.

Ko sem jo sam prvič zagledal, mi je v misli prišel glas: »No, si končno le prišla.«

V nekem trenutku sva ugotovila, da sva si všeč in želiva biti skupaj. Oba sva delavna, marljiva, imava iste cilje, tako sva skupaj dokončala hišo in ustvarila družino.

Kako živite vsakdan, kaj samooskrbno življenje pomeni za družino?

Živimo z naravo in vse delamo tako, da poslušamo življenje. Domača hrana, naravni materiali, čim manj onesnaževanja. Oba sva doma, za enkrat živiva iz prihrankov, ampak ker smo samooskrbni to zlahka gre. Doma tudi delamo prašek za pranje, mila, kreme, tudi plenice imamo pralne. Elektriko pa imamo na solarne celice.

Kaj opažate, da so največji izzivi pri vajinem delu, sploh kar se tiče družine – najbrž moraš biti  ves čas na razpolago? Kako na primer potekajo vaše počitnice?

Res, je neke stvari je potrebno žrtvovati oziroma prevzeti odgovornost. Nimava plače, da bi vsak mesec na račun prišlo kaj denarja, zato morava ravnati tako, da imava kaj dati v usta.

Vendar je pa res, da ne potrebujeva veliko, tudi ne nekega posebnega dopusta. Imava umirjeno življenje in sploh nimava potrebe po drugem okolju. To okolje, kjer sva, naju tako izpolnjuje, da si niti ne želiva kam iti. Dva ali tri dni morja nama je dovolj. Potem si že želimo domov.

Kako lahko takšno življenje vsaj delno vključimo v naše okolje, tja, kjer živimo?

Če imate možnost, si hrano pridelujte doma. To kar prodajajo v trgovinah, je v veliki meri strupeno. Vsak strup ima posledice, samo poglejte, koliko je rakavih obolenj. Slovenija je ena izmed držav z največ raka. Že če lahko sami pridelate hrano, je to veliko vredno. Vrt ne terja ogromno časa in celo sprošča. Veseliš se, ko pridelki rastejo. To priporočam vsakomur.

Imava umirjeno življenje in sploh nimava potrebe po drugem okolju.

Druga možnost je recikliranje. To lahko stori vsak. Mi veliko predelamo. Material, ki bi končal na odpadu, uporabimo. Veliko se da narediti, potrebujemo le malo domišljije in čas. Na primer: sam sem dobil keramiko, ki bi jo dali na odpad, in v eni izmed sob na tleh naredil čudovit vzorec. Tako smo porabil nekaj, kar bi sicer vrgli proč. Iz starega parketa sem naredil mizo za šivalni stroj, omarico za čevlje, kotno stojalo.

Ni vse za odpad, kar je že bilo uporabljeno. Ko se stvari očistijo, pobrusijo, dobijo nov videz. Ko jih predelamo, dobijo novo uporabnost in svežino.

Kako vas sprejemajo sosedi?

Imamo lepe odnose. Takoj so nas lepo sprejeli. Lep primer je bil na začetku poznanstva, ko sem kupil parcelo.  Želel sem postaviti prikolico, da bi lahko v njej spal. Pa so rekli, kaj boš spal v prikolici, če imamo mi veliko hišo. In sem spal pri njih. Projekt presega zgolj najino družino, pomagajo in podpirajo ga tudi drugi. Veliko sodelujemo. Sosed ima na primer ekološko kmetijo, kjer večkrat pomagamo in v zameno oni nam dajo del predelka. Tako se med seboj dopolnjujemo. Tam dobimo žito in razne kaše, ki so zelo kvalitetne.

Kako vajino življenje vpliva na otroka?

Najin način življenja vpliva na vse, tudi na sina.  Hočeva mu nuditi dobro okolje. Janja je na primer rodila doma. Pred porodom sva prebrala veliko literature, pripravili smo okolje in se založili s domačimi čaji.

Ko je bil otrok rojen, sva mu dala ime Svetin, ker sveti in prinaša luč. Zdaj je star 5 mesecev, pridno raste, Janja ima ogromno mleka, res naš način življenja vpliva tudi na to.

Kaj bosta storila, ko bo vajin način življenja trčil ob način življenja drugih ljudi, recimo ko bo Svetin odrasel in v šoli jedel neekološko, spoznal potrošniški način mišljenja in življenja itd.?

Otroka bova vzgajala tako, da bo lahko sam izbral. Privzgajala mu bova naš način življenja, že zdaj mu ga. Ves čas je ob nama, sodeluje pri vsem. Sčasoma bo videl, da je tako življenje polno in zdravo.

Šolali ga bomo doma in razmišljava tudi o tem, da bi podprli še druge enako misleče in bi imeli mini šolo. Janja ima je učiteljica, zato to ni nemogoče. Bomo videli, kako se bo to razvijalo. Do tretjega, četrtega razreda bo Svetin gotovo doma, potem pa bo izbira njegova – če bo želel v šolo, bo šel.

Foto: družinski arhiv

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi meni je blizu sonaravno…
    Tudi meni je blizu sonaravno bivanje, recikliranje in biti s svojo muzo življenja na samotnem (in čistem) otoku. Potrošniška družba proizvaja za dobiček in k temu sodi tudi metanje uporabnih ali celo novih stvari proč, da denar kroži. V tem nesmiselnem in neracionalnem zapravljanju naravnih bogastev vidim največjo skrunitev planeta in razlog našega izumrtja.

    Ampak, nekdo je moral proizvesti, nekdo pa kupiti in zavreči to, kar potem nekdo ponovno uporabi. Recimo pohištvo. Od takih družbenih “ostankov” lahko živi le določen % ljudi. Če bi vsi reciklirali, bi se svet kot ga poznamo ustavil. Oz. se ne bi, ker bi rabljene stvari dobile vrednost, s tem pa postale nedostopne “reciklerjem”.

    Prav tako izpoved ne ponudi rešitve: “za enkrat živiva iz prihrankov”. Kaj pa potem? Kaj je plan? Tudi parcelo je zgradil iz denarja zasluženega v potrošniški družbi. Kaj bo poterm, … vbogajme? Bodo na koncu ti, ki vstrajajo v potrošniškem načinu, zbirali zamaške zanje? Tudi kmet, ki jim daje hrano, jo lahko le zato, ker jo prideluje profesionalno za prodajo v ta isti tradicionalni svet. Zaloga domačih čajev bo pošla, …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja