Foto: Shutterstock Za klike in všečke na družabnih omrežjih je marsikdo pripravljen prestopiti mejo osebne in družinske intime. Najbolj gledani posnetki in fotografije so tisti, kjer uporabniki razkrijejo družinsko intimo; tisto, kar je še pred desetletjem veljalo za varno spravljeno med družinskimi stenami, je sedaj (pre)pogosto postavljeno na ogled širnemu svetu.
In v tem razkrivanju se pogosto znajdejo tudi otroci. Na nacionalni točki Safe.si so pred tedni začeli s kampanjo, kjer tudi s pomočjo jumbo plakatov ozaveščajo o problematiki objav staršev, ki podatke o otrocih ter njihove fotografije objavljajo na družbenih omrežjih.
Zasebnost otrok
Tudi otroci imajo pravico do zasebnosti. Vsaka fotografija, ki je objavljena na spletu, bo na spletu tudi ostala. Če ne sedaj, pa lahko takšna fotografija otroku povzroči nelagodje ali sramoto čez nekaj let, ko se mu dejstvo, da je bil pri treh letih nasmejan in povsem umazan zaradi špagetov bolognese, ki jih je ravno jedel, ne bo zdelo niti malo smešno.
Neprimerno je kakršno koli objavljanje otrok v kopalkah, spodnjem perilu, golih in razgaljenih otrok, otrok v položajih, ki bi lahko nakazovali spolna dejanja, posnetkov, ki razkrivajo otrokove posebnosti in hibe oz. posnetkov, ki smešijo otroka ipd.
Fotografije otrok lahko uporabijo tisti, ki spremljajo naše objave. Kot opozarjajo na Safe.si lahko do objavljenih fotografij otrok pridejo njihovi vrstniki in velik problem že sedaj predstavljajo različna zasmehovanja na podlagi fotografij in posnetkov, saj je lahko staršem simpatična fotografija otroka v smešnem položaju povod za številne žaljive komentarje.
Zato je pomembno, da se starši zavedajo, da je neprimerno kakršno koli objavljanje otrok v kopalkah, spodnjem perilu, golih in razgaljenih otrok, otrok v položajih, ki bi lahko nakazovali spolna dejanja, posnetkov, ki razkrivajo otrokove posebnosti in hibe oz. posnetkov, ki smešijo otroka ipd.
Če je otrok že sposoben to razumeti, pa lahko starši vedno otroka vprašajo za dovoljenje pred objavo fotografij, s čimer mu izkažejo spoštovanje in mu tudi pokažejo, da ima vsak pravico odreči soglasje k temu, da se njegova fotografija pojavi na svetovnem spletu.
Sharenting – past, ki se je ne zavedamo dovolj
O »sharentingu« govorimo, kadar starši na internetu delijo informacije o svojih otrocih. Fotografije, posnetki, podatki o otrokovih aktivnostih, o zdravstvenih in drugih težavah otrok staršem pogosto dajejo občutek, da so dobri starši, kar temelji na številu odzivov (všečkov), ki jih z deljenjem takšnih informacij prejmejo.
Starši ustvarjajo navidezno resničnost in najpomembnejši igralci v tej zgodbi so ravno otroci.
Past, ki se je starši ob tem ne zavedajo dovolj, je ta, da bo posledice objav v veliki meri nosil ravno otrok. Starši razkrivajo identiteto otroka, njegove navade in s tem ustvarijo podobo otroka na spletu, njegov digitalni odtis, s čimer otroku odvzamejo pravico, da bi svojo podobo na spletu oblikoval sam.
Na Safe.si opozarjajo tudi, da je sharenting zelo razširjen tudi zaradi staršev, ki želijo s takšnimi objavami prikazati svoja »srečna« življenja, kar pa pogosto ne sovpada z realnostjo. Starši ustvarjajo navidezno resničnost in najpomembnejši igralci v tej zgodbi so ravno otroci.
Prepoved objavljanja fotografij otrok na spletu
Po nekaterih raziskavah in podatkih, ki jih je predstavil francoski politik Bruno Studer, ima trinajstletnik v povprečju že 1.300 fotografij, ki ga prikazujejo in so objavljene na različnih kanalih svetovnega spleta. Gre za neverjetno številko, h kateri v zgodnjih otroških letih, dokler otrok nima lastne pametne naprave, največ doprinesejo ravno starši, kajti zavedati se je treba, da je starost 13 let nekakšna meja, ki sploh omogoča registracijo na večini družabnih omrežij.
Zato je Francija v letošnjem letu v zakonodajni postopek uvrstila tudi poseben zakon, ki bi otroke zaščitil pred tovrstnim prekomernim objavljanjem njihovih fotografij.
Bruno Studer, omenjeni politik, ki zagovarja uredbo, pravi, da je takšen predpis lahko jasno sporočilo staršem, da so dolžni zaščiti otrokovo zasebnost
In čeravno se zdi, da smo v Sloveniji še daleč od takšnega razmišljanja, je ravno ta kampanja, ki jo izvaja Safe.si, vsaj prvi korak k zavedanju, da smo verjetno že prestopili mejo, ko se moramo resno vprašati, ali je res vredno ogroziti varnost in zasebnost naših otrok. In to le zaradi nekaj klikov in všečkov.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Se popolnoma strinjam s člankom, tukaj se gre predvsem za to, da so otroci popolnoma nezaščiteni, nezaščiteni so pa zaradi staršev, ki bi morali vedeti, da jim to škoduje. Oziroma če bi starši bili odgovorni in čustveno zreli, tega ne bi počeli. Tako pa iskanje pozornosti odraslih, hvaljenje, kaj družina zmore, kam gredo itd…..V družini pa vse narobe. Sama nimam omrežij in jih popolnoma nič ne pogrešam.
Zelo rada fotografiram svojega otroka za spomine, ko bo odrasel. Vendar slik nikakor ne objavljam.
Je pa res, da v šoli podpišemo, ali se strinjamo, da mojega otroka posnamejo med dejavnostjo v šoli, v šoli v naravi, na kakem izletu, in če se strinjamo, so te slike otrok na spletu. In je tudi res, da tisti, ki prežijo na netu, lahko tudi iz normalne fotke naredijo tako, kjer bo otrok gol itd….. Splet je vsega zmožen.
Zato je na nas starših, da preprečimo tisto, kar lahko škoduje otrokom in pomislimo predvsem na otroke, kako se počutijo!
Še en dušebrižniški aktivistični projekt. Začeli so z tobakom, trenutno plenijo krave po kmetijah, sedaj očitno cenzurirajo starše. O dobrobiti otrok odločajo starši in le starši, četudi so nekateri trčeni. Vsako še tako pravičniško omejevanje vodi v tiranijo. Že res, da se kakšna stvar sliši dobro, vendar je upoštevanje nasvetov lahko le prostovoljno. Tudi splav so legalizirali z nekim mejnim primerom, potem pa se je razširil brez omejitev. Aktivizem je rak.
Teodor, mi lahko razložil, kaj je narobe s tem projektom Safe.si, glede na to, da delam z mladoletnimi prestopniki, njihovimi starši, ti lahko povem za ogromno tragičnih in groznih zgodb kar se tiče spleta, omrežij itd. če le to ni nadzorovano, omejeno za uporabo pri otrocih in mladih.l Starši moramo biti zelo podkovani, izobraženi predvsem v preventivi, da se lahko izognemo tragedijam.
To absolutno ni noben aktivistični projekt, ampak dobra preventiva, ozaveščanje, opozarjanje na zelo težke preizkušnje, ki se dogajajo naivnim, nevednim, itd….
Ker je ogromno staršev neodgovornih, nevednih, naivnih, morajo vstopiti organizacije kot je Safe.si, da se bo zaščitilo otroke, in ostale institucije, ki bodo preprečile zlorabe otrok!
Kdo s tem projektom cenzurira starše? Ti daješ gor na net svoje otroke, če jih imaš? Ker vsak čustveno zrel in odgovoren starš tega ne počne svojim otrokom, ki si zaslužijo zasebnost in varnost in toplino, ne pa da se znajdejo na vseh možnih spletnih omrežjih brez privoljenja in vednosti.
Kot rečeno, starši odločajo o svojih otrocih, ne pa aktivistične organizacije. Odločitve staršev so lahko dobre ali slabe, debata pa med njimi in njihovimi otroci. Kdo sem jaz, da bi sodil o družini nekoga drugega.
Sodil bo Bog.
Načeloma ne nasprotujem raznim pobudam, izkušnje pa povedo, da se slej ko prej izrodijo v nekem zakonu, ki omejuje svobodo tudi tistim, ki s stvarjo mimajo nič.
Primer; diabetes je razlog za uvajanje novega davka na sladke pijače, ker aktivistične skupine padajo v nezavest zaradi nevarnosti sladkorja. Za nič hudega slutečega slehrnika, to pomeni le dražji sladkor in nižji standard.
Primer2; “varuhi” živali kradejo govedo po kmetijah, ker uboge živalice. Tako početje v skrajni konsekvenci lahko povzroči tudi lakoto. Aktivisti pa ne mislijo tako daleč, so pa v svoje blodnje potegnili državni represivni aparat.
In navsezadnje glavni argument. Če kakarkoli ogrozimo avtoriteto staršev, tudi če delajo neumnosti, bodo aktivisti nekega dne prišli in otroku spremenili spol. Aja to se že dogaja.
Seveda pa ne nasprotujem dobrim nasvetom, tudi glede obravnavane teme.
Glej, Teodor, v tem članku je govora o projektu Safe.si kar se tiče interneta, ti pa vse pomešaš in govoriš o vsem drugem, kot o tej temi. Pa nisi mi odgovoril na vprašanje.
“Kot rečeno, starši odločajo o svojih otrocih, ne pa aktivistične organizacije. Odločitve staršev so lahko dobre ali slabe, debata pa med njimi in njihovimi otroci. Kdo sem jaz, da bi sodil o družini nekoga drugega.
Sodil bo Bog.”
Haha, kje ti živiš, v srednjem veku? Bog bo sodil, če bo otrok v družini zlorabljen, zanemarjen. Zaradi tega so inštitucije, ko se ugotovi, da je otrok ogrožen, in se ga vzame staršem!!!!!
Ti bi kar jemala otroke iz družin, ki ne ustrezajo tvoji percepciji dobre družine? Počakaj še malo, ko si bo kak aktivist spomnil, da tvoja družina ne ustreza.. če nisi LGBT fan, se to lahko zgodi prej kot si misliš.
Da te potolažim, moj ugovor, če še nisi opazila ni na vsebino tebi ljubega Safe.si, ampak na način kako se sicer legitimne ideje izvedejo v praksi.
Vsi bi morali živeti v “srednjem veku”, ko so bile Božje zapovedi in evangelij dovolj. Milijon regulacij današnjega časa pač človeka ne naredi bolj poštenega in srečnejšega. In ja Bog bo sodil, še posebej tiste, ki radi sodijo drugim.
Teodor,vidim da nisi v stiku z realnostjo. Ja,tudi v SLO je veliko otrok,PREVEC,ki so zanemarjeni,zlorabljeni,pretepeni,čustveno podhranjeni,zato jih vzamejo staršem in dajo v rejništvo. Pika. Iz veliko izkušenj govorim.!
Če ne verjameš,pa malo vprašaj terapevtke iskreni.net!
Zato tukaj s tabo končujem debato.