Kako naj se zavzeto pogovarjamo z drugače mislečimi in drugače verujočimi, pa da ob tem ohranimo mirno kri? Kako v takšnih debatah ostati spoštljiv in ne osebno žaljiv?
Osnovno izhodišče naj nam bo misel, da imamo vsi ljudje svoje osebne zgodbe. Nihče se ni rodil kot veren, agnostik ali ateist. Naša vera ni programska oprema, ki bi si jo v računalniškem jeziku preprosto naložlli na naš osebni trdi disk.
Zato je zelo pomembno, da se, ko se o veri začnemo pogovarjati z ljudmi, ki so neverujoči ali jo v takšni in drugačni obliki zavračajo, najprej potrudimo spoznati njihovo osebno zgodovino, njihovo življenje. Vsi nosimo s seboj prtljago, bolj ali manj zavestno: od družinske vzgoje, izkušenj s prijatelji in okoljem, do knjig, ki smo jih prebrali, učiteljev, ki so nas oblikovali, odnosov pa tudi prizadetosti in ran, ki so na nas pustile svoje sledi. Vse to nas oblikuje.
Iz svoje izkušnje vemo, kaj nas v odnosih spodbuja, kaj potre ali celo zatre, kaj pomeni sprejetost, kaj zavrnitev, kaj pomeni drugega poslušati, ker nas iskreno zanima njegovo/njeno mnenje in kaj zgolj čakanje, da drugi preneha govoriti in lahko začnemo svoj monolog.
Kako bogatejši bi bili naši pogovori o veri, če bi se najprej odločili, da sploh slišimo, kaj nam ima o sebi drugi/druga povedati!
Prav tako je pomembna še ena stvar: ne glede na to, kako globoko verni smo ali koliko v svoji vsakdnevni praksi dejansko damo na našo vero, smo v vsakem primeru intimno prepričani, da imamo prav in da smo si vsaj glede bistvenega o veri že na jasnem.
Hoteti vedno imeti prav pa zna biti tudi nevarno. Čeprav nas vsaj kdaj prevzame ponižnost in tudi sebi priznamo, da kakšne stvari pa še vseeno ne vemo ali ne razumemo, pa nas v večini primerov prepričanje, da imamo prav, vodi v tisto tipično vedenje, da začnemo druge v svoj – tudi verski – prav najprej prepričevati, kaj hitro se začnemo pa o tem še kregati.
Kaj takrat storiti? Kako naj se obranimo, da nas debata ne potegne v takšne besedne dvoboje?
Pomislimo, da smo vsi ljudje prepričani, da imamo prav. Resno mislimo, da imamo prav. Tudi če se motimo. Zato v takšnih primerih ne prilivajmo olja na ta bruhajoči ogen. Raje drug drugega potrpežljivo poslušajmo, dajmo si čas, da se misli iztečejo, umirijo. Kolikor mogoče, dajmo ljudem v pogovorih vedeti, da jih želimo slišati, tudi če se z njimi ne strinjamo.
Bodimo prijazni drug z drugim. Nihče si ne želi v pogovoru izpasti kot bedak. Lahko pa drugim pustimo, da so slišani. Nekdo mora narediti prvi korak.
Vir: johnpavlovitz.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
