Barbara in Tobija Cukjati: “Če želim imeti srečen zakon, mora biti srečna tudi moja žena.”

Foto: Tomo Strle/CITRUS

Naša zadnja sogovornika v letošnjem letu sta Barbara in Tobija Cukjati. Pilot in prevajalka, ki pa jo je poklicna pot zanesla v marketinške vode. Starša treh otrok, s katerimi nadvse rada raziskujeta svet, sta z nami delila tudi svoje izkušnje, kako je, ko se z otroki na potovanje odpraviš z letalom.

Kakšni so bili vajini začetki? Kje sta se spoznala … 

Barbara: Spoznala sva se na rojstnem dnevu skupne prijateljice. Prvega aprila. 

Tobija: Prvoaprilska šala, ki je postala resničnost. ☺

Barbara: Oba sva si bila že takrat všeč, a ni nihče od naju nič storil. 

Tobija: V tistem času sem imel kar težko nesrečo s padalom. To naju je potem nekako spodbudilo, da sva začela komunikacijo in druženje. Sicer pa sva res potrebovala kar dolgo, da sva postala par. Skoraj eno leto je trajalo, ampak sva zaradi prejšnjega intenzivnega spoznavanja in preverjanja vrednot ter pogledov drugega oba vedela, kaj hočeva, in sva najin odnos že od samega začetka zastavila zelo resno. Že prej sva dobro preverila, ali se ujemava v pogledih na temeljne stvari: kako gledava na družino, otroke, službo … 

Barbara: Nisva bila več najstnika, oba tudi že zaposlena in imela sva precej izdelano predstavo, česa si želiva. 

Sta se pogovorila tudi o številu otrok? 

Barbara: Tudi. Že pred poroko sva se precej temeljito pogovorila, česa si želiva, če nama bodo dani otroci. 

Tobija: Nekako sva oba zavzela filozofijo, da si načeloma ne želiva zelo velikega števila otrok, ker nama je zelo pomembno, da se lahko individualno posvetiva vsakemu od njih in da vsak dobi tudi čas ena na ena. In da nama ostane tudi nekaj časa za naju.

Barbara: Tako imava tri otroke in to nama ustreza. Dan ima samo 24 ur. 

Oba sva vedela, kaj hočeva, in sva najin odnos že od samega začetka zastavila zelo resno.

Oba imata kar zahtevno službo. Barbara, ti si vodja marketinga v Zavodu Iskreni in vodja donacijske akcije. Tobija, ti si pilot. Kako časovno usklajujeta kariero in družino? In seveda tudi zakonsko življenje? Kako negujeta svoj odnos?

Barbara: Predvsem je nujno veliko organizacije in načrtovanja vnaprej. Še kot fant in punca sva opazila pri veliko parih, da pogosto po prihodu otrok pozabijo na negovanje zakonskega odnosa. Zadala sva si cilj, da morava vsaj enkrat na mesec na zmenek. Tega se drživa še danes. Urediva si varstvo, tu nama najpogosteje pomagata mama in ata, za kar sva jima zelo hvaležna, in greva na konkretne zmenke: koncerti, opera, balet, kino, športne aktivnosti, izleti, pri srcu nama je Teden restavracij … Skratka, morava iti ven, od doma, zato kot zmenek ne štejeva domačega kina ali pogovora zvečer, ko otroci zaspijo. Vsak pripravi in organizira en zmenek, pri tem pa se izmenjujeva: Tobija ima lihe, jaz pa sode mesece. 

Tobija: Po potrebi zmenke načrtujeva tudi pol leta vnaprej. Predvsem zaradi moje službe, saj sem veliko odsoten. Preden sem šel delat za tujo letalsko družbo, sem delal v slovenski vojski kot pilot helikopterja. In še pred samo menjavo delovnega mesta sva se temeljito pogovorila, kaj to pomeni za naju in za najino družinsko življenje. Stvari sva zastavila zelo racionalno in organizacijsko in to nama ustreza. 

Barbara: Meni to, da lahko grem v službo, veliko pomeni. Rada delam in želela sem si ostati delovno aktivna, kljub otrokom. Da je Tobija več časa odsoten, nam je sicer velikokrat težko in ga z otroki seveda pogrešamo, a sva pomirjena s to odločitvijo in veliko načrtujeva vnaprej. Na ta način je potem lažje, ker smo ves čas v pozitivnem pričakovanju njegovega prihoda in skupnih trenutkov. Veliko mi pomeni tudi to, da ko je doma, je pa res z nami. Izjemno se posveti otrokom in tudi meni, seveda. 

Tobija: V moji trenutni službi je velik plus, da imam stabilen urnik. Pet dni delam, štiri dni sem prost. To je zelo pozitivno in urnik je znan leto dni vnaprej. 

Kako se je vajin odnos spremenil, odkar sta dobila otroke? 

Tobija: Poroka je velika stvar, a vsaj pri nama ni spremenila življenja v tolikšni meri kot prihod otrok. Za naju je bila to precej večja sprememba. 

Barbara: Mene je to povsem zresetiralo kot osebo. Imela sem tako idealistično predstavo, da si v miru na porodniški in greš na sprehod, kakšno kavo s prijatelji … Prvi meseci so bili res naporni. Pomanjkanje spanca. Hormoni. Poporodna otožnost. Ni bilo lahko. Zdaj, ko so otroci malenkost starejši, precej bolj uživam.

Se mi pa zdi, da na najin odnos prihod otrok ni zelo vplival, ker sva si za naju še vedno vzela čas. Kar je bila največja sprememba, je bilo to, da nisva imela več individualnega časa. Čas, ki je bil za naju kot par, je ostal. Čas, ki sva ga imela vsak posebej za neko osebno rast, hobije, prijatelje, pa je umanjkal. Zame je še danes največji izziv, kako si vzeti čas zase, za Barbaro. 

Meni to, da lahko grem v službo veliko pomeni. Rada delam in želela sem si ostati delovno aktivna, kljub otrokom.

Prihod otrok torej ni toliko vplival na vaju kot na par, ampak bolj na vaju kot individualni osebi?

Tobija: Zelo nama je pomagalo, da sva precej zgodaj ugotovila, da so za osebno izpolnjenost pomembni trije faktorji. Moja individualna izpopolnjenost – to so moji hobiji, prijatelji, osebna rast, gibanje … Drugi faktor je najin odnos in tretji so najini otroci, mi kot družina. Ti trije faktorji so zelo pomembni in so si enakovredni. Poleg otrok in partnerja moraš poskrbeti tudi zase. Veliko parov dela napako, da se osredotočijo le na partnerja in pozabijo nase. Ko pridejo otroci, pozabijo še na partnerja. Ko otroci odrastejo in gredo, pa nimajo več za kaj živeti. 

Barbara: Včasih se zalotim, da odkar imam tri majhne otroke, ne vem več povsem, kaj me zanima, kaj mi je všeč. Kaj je moj hobi. Malo sem se “izgubila”. A se počasi vračam nazaj. 🙂

To, kar sta izpostavila, je zelo pomembno, še zlasti v katoliških krogih in za ženske. Mnoge postanejo zgolj mame in žene. 

Tobija: Logično mi je, da jaz v času med Barbarinimi hobiji poskrbim za otroke. Želim, da ima ona ta čas zase in da jo dobim zadovoljno in izpolnjeno nazaj. In seveda tudi obratno. Če želim imeti srečen zakon, mora biti srečna tudi moja žena.

Barbara: Tudi jaz skušam ravnati enako. Ko pride domov po večdnevni odsotnosti in mi včasih reče, da gre na kolo, moram pogosto samo sebe ustaviti in na to pogledati racionalno. Če bi gledala na vse skupaj čustveno, bi bila lahko hitro užaljena in bi padla v neko žrtvovanje in mučeništvo, češ da samo jaz vse delam. Pa ni tako. Oba delava. In si zaupava, da sama zase najbolje veva, kdaj potrebujeva odmor. In če še racionalno pogledam na vse skupaj, vem, da šport in čas zase potrebuje in se vrne z napolnjenimi baterijami. 

Veliko parov dela napako, da se osredotočijo le na partnerja in pozabijo nase. Ko pridejo otroci, pozabijo še na partnerja. Ko otroci odrastejo in gredo, pa nimajo več za kaj živeti. 

Kakšen pomen ima v vajinem zakonu in družini vera, odnos z Bogom? 

Barbara: Imava različno ozadje oz. izhodišče. Jaz sem sicer bila zelo aktivna v župniji, z družino smo šli občasno tudi na kakšno romanje, na duhovne vaje pa nisem hodila. Z redkimi izjemami nisem imela nekih intenzivnih večdnevnih verskih izkušenj, kot so duhovne vaje. Že od nekdaj pa so mi bile zelo pri srcu Brezje in rada se obračam na Marijo. Pri njej sem si izmolila marsikaj. Tudi moža. 

Skoraj čudež je bil, ko sva bila še fant in dekle in se je Tobija hudo poškodoval pri skoku s padalom. Po obiskih v jeseniški bolnišnici sem se ustavila tudi na Brezjah. V zahvalo, da je preživel. Da sem se umirila. Potem pa je bilo tudi okrevanje nad pričakovanji zdravnikov in skoraj nima posledic. Verjamem, da je posredovala tudi Marija.

Tobija: Približno 15 let sem bil aktiven skavt, kjer smo na sproščen način spoznavali vero. Sem pa zadnjič, ko smo gledali skavtske slike, ugotovil, da imam, kot kaže, edini iz našega stega »mešan« zakon. Smeh. Vsi ostali so se poročili s skavtinjo ali punco iz popolnoma neskavtskih krogov, jaz pa sem se poročil s tabornico. Drugače sem pa rad šel tudi na duhovne vaje, kot je Stržišče … Pa tudi v družini smo kar aktivno živeli vero. 

Barbara: Vsak večer molimo z otroki. Zanimivo je opazovati, kako otroci različno dojemajo molitev. Najstarejši je redno prosil za to, da bi atija premestili v letalsko bazo bližje doma, da bi bil več z nami. Takrat je bil v Sofiji, nato je sledila še Malaga. No, potem so ga premestili bližje v Bergamo, naslednje leto pa bo baziran še bližje domu – v Benetkah. 

Tobija: Mašo skušava predstaviti kot obisk pri dobrem prijatelju, da gremo tja z veseljem. Zato med mašo tudi odgovorim otrokom, če me kaj vprašajo o Bogu, Jezusu ali veri. Seveda pa pričakujeva, da se čim lepše obnašajo glede na svojo starost. Sploh trenutno nama velik izziv predstavlja, da so vsi trije pri miru.

Barbara: Vero doživljava kot zelo osebno stvar in odnos z Bogom in to želiva privzgojiti tudi njim. Da bodo vero doživljali kot ljubeč odnos, in ne strah. Letos smo se pridružili še družinskemu verouku. Poleg pridobivanja verskega znanja to pomeni tudi nov krog prijateljev za vse in otroci gredo tudi zaradi tega raje k maši. 

Tobija, tvoj poklic pilota ni ravno vsakdanji in je zelo zanimiv. Nam ga opišeš malo bolj podrobno? Kako lahko postaneš pilot? 

Tobija: Prva stvar je, da moraš imeti strast do letenja in pripravljenost na veliko vloženega truda, po možnosti tudi velikega finančnega vložka. Na koncu pa še vedno obstaja tveganje, da ti ne uspe.

V otroštvu sem veliko sanjal, kako letim, kot nekakšen superman, to pa sem kasneje preusmeril v strast pri izdelavi letalskih modelčkov. Kljub temu, da v mladosti nisem imel nobenega v bližini, ki bi bil iz letalstva in bi mi bil ta svet malo bolj domač, sem se po srednji šoli odločil za študij na Fakulteti za strojništvo, smer letalstvo. Ta študij je še vedno pogoj za pilota v Slovenski vojski in Policiji, bil je pa tudi za takratno Adrio Airways. Starši sprva niso bili navdušeni nad mojo odločitvijo, so me pa kasneje zaradi moje vztrajnosti začeli podpirati.

Že v času študija na fakulteti se lahko prijaviš za štipendijo vojaškega pilota. Selekcija je zelo zahtevna, preizkusijo te tako v teoretičnem znanju, sposobnosti v letenju kot tudi odzivanju v različnih stresnih situacijah. Če si uspešen, dobiš štipendijo in že v času študija pridobiš prvo licenco za letalo. Po končanem študiju te napotijo na temeljno vojaško usposabljanje, zatem pa nadaljuješ na enoletnem šolanju na šoli za častnike. Ko jo zaključiš, pa že greš v letalsko šolo, kjer nadaljuješ na letalu ali helikopterju. Jaz sem nadaljeval na helikopterju, na koncu obdobja v letalski šoli pa sem se prešolal na večji, operativni helikopter Bell 412, s čimer pa sem pričel opravljati tudi operativne naloge. To med drugim pomeni reševanje v gorah in prometnih nesrečah, gašenje požarov ali specifične vojaške naloge, kot je letenje v formaciji, letenje z nočnogledi, letenje z oborožitvijo itn.

Zakaj si zapustil vojsko? 

Tobija: Razlogi so bili zelo različni, mi je pa takrat ravno potekla 10-letna pogodba, s čimer sem imel tudi proste roke za menjavo službenega okolja.

Kako je potekal prehod na potniška letala?

Tobija: Prehod ni bil tako težak, kot če bi šel od začetka, je bilo pa vseeno kar zahtevno. Pomemben dejavnik je bil, da sva se za ta korak odločila skupaj z Barbaro in dobro premislila, kaj je najboljše za najino družino. Treba je bilo vložiti kar nekaj denarja, več deset tisoč evrov, da sem pridobil vse potrebne licence. Potem sem se prijavil na razpise in selekcije v več letalskih družbah ter dobil službo. Po sprejemu v novo službo sem imel še nekaj mesecev usposabljanja na simulatorju letenja za prešolanje na letalo Boeing 737, nato pa sem že začel leteti na rednih potniških linijah. To je bilo zame kar stresno obdobje. Pa ne samo zame. Barbara je bila takrat drugič noseča, imela sva že majhnega otroka, gradila sva hišo. Mi je bila pa takrat, kot tudi sedaj, Barbara v veliko oporo.

Sem pa zaradi službenih obveznosti spoznal že kar nekaj Evrope. Bil sem baziran v Barceloni, Malagi, Sofiji, sedaj sem v Bergamu, kmalu odhajam v Benetke. Barbara in otroci so me z izjemo Barcelone vsaj enkrat obiskali v vseh bazah, tako da so tudi oni videli, kje delam. Vsak obisk smo potem izkoristili tudi za raziskovanje.

Imata kakšen nasvet za potovanje z letalom z majhnimi otroki? 

Barbara: Predvsem čim manj kompliciranja. Praviloma se na letališčih zelo potrudijo za družine z otroki. Tudi na security checku te spustijo naprej. Otroci so zelo odporni in od staršev poberejo naravnanost. Z najstarejšim sva šla na letalo, ko je bil star dobro leto, s hčerko pri petih mesecih, najmlajši pa je prvič letel že pri dveh mesecih. Dokler otroka dojiš, je sploh enostavno. Pozneje vzameš s sabo kakšne manjše, prenosne družabne igre, knjigo …

Tobija: Otrokom je lahko vse zabavno, sploh če se let zastavi kot dogodivščino. 

Otroci so zelo odporni in od staršev poberejo naravnanost.

Barbara, kaj vse pa zajema tvoje delo? 

Barbara: Biti vodja marketinga je precej razgibano in pogosto tudi naporno delo. Na Zavodu Iskreni je majhna ekipa in tako je vodja marketinga zadolžen za zelo veliko področij. Smo pa zelo prijetna ekipa, radi si priskočimo na pomoč, pomaga tudi to, da mi je moje delo v veselje in izziv. Se pa zelo spreminja glede na različna obdobja ali celo letne čase. Odvisno od projekta. Trenutno me najbolj zaposluje donacijska akcija. Enkrat bolj prideta do izraza založba in trgovina, drugič Domovina, potem portal Iskreni in drugi projekti … Izzivov je veliko in vedno je dinamično. Ko dobimo z ekipo kakšno res dobro idejo in jo izpeljemo, je to eden boljših občutkov. 

Si pa tudi vodja donacijske akcije. Nam poveš več o tem?

Barbara: Biti vodja donacijske akcije je svojevrsten izziv. Zavedam se, kakšna velika odgovornost je to. Od tega, koliko sredstev bomo zbrali v donacijski akciji, je odvisnih veliko aktivnosti v prihodnjem letu. Donacijska akcija je namreč naš glavni vir financiranja. Vsako leto smo izjemno hvaležni našim donatorjem. Zaradi njih smo tukaj. 

Zakaj naj nas donatorji podprejo?

Barbara: Naše poslanstvo je, da bi družini dali pozitiven vidik v času, ko je ta izjemno zapostavljena, ko se ji ne prizna prave vrednosti, ko ni cenjeno niti življenje otrok niti življenje ostarelih, ko se o splavu in evtanaziji pogovarjamo kot o običajnih medicinskih postopkih … Želimo opogumiti mlade, da se odločijo za družino, želimo opolnomočiti starše, ki se soočajo z vzgojnimi  izzivi, pa naj imajo majhne otroke ali najstnike. Staršem želimo dati pogum, znanje ter priznanje, da opravljajo res plemenito poslanstvo in da je to, kar delajo, vredno in pomembno. 

Izjemno hvaležni smo vsem donatorjem, ki nas vsako leto podprejo z darom. Pomembno je, da podpremo organizacije, portale, medije, ki zagovarjajo naša stališča. Tudi finančno. Ker za to, da lahko organizacija, kot je Zavod Iskreni, funkcionira, potrebuje tudi denar. Lani smo zbrali več kot 55 tisoč evrov, kar je bil naš cilj. Bili smo presenečeni in globoko hvaležni. Verjamem, da nam lahko uspe tudi letos. 

Vabim vse, ki ste bili lani z nami, da nas podprete tudi letos. Da povabite tudi svoje prijatelje, družino, sosede … da nas prav tako podprejo. Vsak evro je pomemben in za vsakega se res potrudimo, da ga oplemenitimo in največ potegnemo iz njega. Da damo ljudem čim več brezplačnih vsebin, ki jih potrebujejo. Letos smo imeli tudi ogromno izvedb naših delavnic – Čudovita princesa, Skrivnostna lepotica in Divji bojevnik – in ravno zaradi daru naših donatorjev kljub splošni rasti cen kotizacije nismo podražili, ampak ostaja dostopna vsem. 

Zato se bomo z ekipo tudi v prihodnje trudili delati v dobro družin, da donatorji vidite sadove vašega daru. 

Staršem želimo dati pogum, znanje ter priznanje, da opravljajo res plemenito poslanstvo in da je to, kar delajo, vredno in pomembno.

V ZDA obstaja prava kultura doniranja in zbiranje donacij je pravzaprav poklic. Pri nas ta kultura še ni toliko razvita … 

Barbara: Slovenci smo izjemno velikodušni. Se pa največkrat odzovemo na neki čustveni ravni. Ko vidimo, da nekdo potrebuje pomoč, smo takoj pripravljeni pomagati. Se mi pa zdi, da ljudje vseeno prepoznajo vrednost tega, da ko nekdo glasno zagovarja tvoje vrednote, je vredno donirati. To je pomemben vidik. Veliko ljudi si ne upa izpostaviti se ali pa doživljajo različne pritiske, da se ne morejo. Morda bi jim grozila izguba službe, če bi glasno zagovarjali neko vrednoto, in je to za njih lahko eksistencialni problem. Lahko pa v tem primeru darujejo tistim, ki to počnejo. Da bodo to lahko počeli še naprej in da se naše vrednote sliši.

Danes se odpovedujejo posli, medijske ali oglaševalske kampanje, ker zagovarjaš neko vrednoto … Stopiti moramo skupaj. Veliko nas je, ki verjamemo v družino, verjamemo v vrednost otrokovega življenja in življenja starejših in vseh vmes. Moramo postati glasnejši. Verjamem, da imamo v Zavodu Iskreni še veliko potenciala. V zadnjih letih smo bili pogosto na tapeti ravno zaradi tega, kar zagovarjamo, ampak verjamemo, da moramo postati še glasnejši. Branost portala je zelo zrasla v zadnjem letu in dosežemo res veliko ljudi. To veliko pove. Smo na pravi poti in pri tem potrebujemo vašo podporo. 

Vabim pa vas, da ne bi bili samo naši donatorji, ampak tudi naši promotorji. Vsaj v svojem domačem krogu. 

Veliko nas je, ki verjamemo v družino, verjamemo v vrednost otrokovega življenja in življenja starejših in vseh vmes. Moramo postati glasnejši.

Komu vidva donirata? 

Barbara: Zavodu Iskreni, seveda. ☺ Sicer pa čisto po navdihu: humanitarnim organizacijam, v okviru vrtca in šole najinih otrok. 

Tobija: Večkrat sva tudi konkretnim osebam donirala povsem anonimno.