
Antonio Carlos Tavares de Mello je ustanovitelj skupnosti Deteta Jezusa v brazilskem mestu Petropolis, kjer skrbi za otroke, ki jih je družba zapustila. Med njimi so telesno in duševno prizadeti, pa tudi taki, ki so preživeli poskus splava. To pomeni, da so njihove matere dale skozi poskus splava, ki je »spodletel«, zaradi česar so se rodili živi, a pogosto s hudimi posledicami za telo in duha.
Tônio, kot ga kličejo v skupnosti, ki deluje vse od leta 1990, je do sedaj posvojil že 60 otrok, 47 jih je živih, 13 pa jih je že zapustilo ta svet. Skupnost vodi neodvisno, preživlja pa se z darovi. Iz Braziliije skupnost širijo tudi v Evropo, kjer odpirajo hišo na Portugalskem, prisotni pa so tudi v Italiji in Avstriji.
V Ljubljani se je letos udeležil Pohoda za življenje, ki je potekal prejšnjo soboto, še pred tem pa je spregovoril tudi javnosti na Kongresnem Trgu v Ljubljani. Ker je čas za govorce na Pohodu za življenje omejen, so želeli organizatorji slovenski javnosti omogočiti, da prisluhne tudi podrobnejši zgodbi Tônia in njegovih »sinov«. V Ljubljani sta ga spremljala dva izmed njih, ki sta preživela splav. Alex Silva je zaradi tega oslepel in je nekoliko gibalno oviran, vendar lahko samostojno hodi, pa tudi govori in poje. Na Kongresnem trgu se je njegova pesem dotaknila src navzočih do solz, tudi sam pa odločno pričuje za življenje.
Marcus Aurelio Martins je prav tako preživel splav. Kot posledica postopka je gluhonem in tudi umsko oviran. Čeprav ne govori z besedami, pa z vsem svojim bitjem izraža veselje do življenja, ki mu je bilo podarjeno.
S Tôniem smo se pogovarjali v času njegovega obiska v Ljubljani.

Ste ustanovitelj Skupnosti deteta Jezusa v Braziliji, ki skrbi za najšibkejše v družbi. Skupnost je nastala leta 1990. Kakšno je bilo vaše življenje pred tem?
Bil sem običajen mlad fant z ideali in željami, kakršne pač imajo fantje. Želel sem postati zdravnik, si ustvariti družino in živeti kot dober kristjan v družbi. Moja starša sta katolika, čeprav samo moja mama vero prakticira tudi v praksi. Prihajam iz družine, kjer že generacije iščemo najboljše v življenju na podlagi moralnih in verskih vrednot za naše otroke.
Po končani srednji šoli sem delal v tovarni, da sem si lahko plačal študij.
Še preden ste ustanovili skupnost, ste delali z otroki s posebnimi potrebami in jih učili verouk. Kaj vas je navdahnilo, da ste ustanovili skupnost?
Udeležil sem se tečaja diferencialne kateheze, to je kateheze ljudi s posebnimi potrebami. S tem delom sem prišel v stik, ko sem v mestu Petropolis v Braziliji odkril kliniko Girassol, kjer so skrbeli za otroke s posebnimi potrebami. Tam se je začelo veselje do dela z njimi. Skupnost je neke vrste nadaljevanje tistega dela.
Kako je vaša družina sprejela, ko ste jim povedali, da čutite klic po ustanovitvi skupnosti, organizaciji hiše za te otroke?
Za mojo družino je bilo to veliko presenečenje. Oče tega ni sprejel in je ocenil, da sem umsko moten. Ampak moji bratje in prijatelji pa so sprejeli z veseljem, ko so videli, kaj se pripravlja.
V kakšnih razmerah sicer običajno živijo takšni otroci? V čem je vaša skupnost drugačna?
Ne poznam veliko institucij, ki se s tem ukvarjajo v Braziliji. Prepričan sem, da so tudi drugi, ki opravljajo izjemno delo v institucijah in klinikah. Mi naš dom oblikujemo kot družino. Trudimo se živeti skupaj z vsemi našimi otroki in jih imamo za sebi enake. Vsi živimo enako aktivno.
Vedno pravim: Mi ne živimo zanje. Mi živimo z njimi.

Skrbite tudi za otroke, ki so preživeli splav. Do nedavnega sam nisem niti vedel, da kdorkoli sploh preživi splav. Se to dogaja pogosto?
Med mojimi posinovljenimi sinovi je več takih.
Ideja splava je, da se pokonča življenje otroka v maternici. Če postopek »spodleti«, kdo potem poskrbi za otroka, ki se rodi, čeprav je bilo mišljeno, da bo pred tem umrl? Kako ti otroci najdejo pot do vaše skupnosti?
Verjamem, da mnogi to situacijo skrivajo, da ne bi razžalili družbe. Mnogo otrok tako ne preživi. Nekateri pa le premorejo toliko človečnosti, da te otroke spravijo do nas.
Čeprav v teh primerih splavu »spodleti«, da bi končal življenje otroka, preživetje takega postopka ni brez posledic. Kakšne so te posledice pri otrocih, za katere skrbite?
Posledice so tako motorične kot psihične. Pogosto gre za poškodbe, ki vplivajo na splošno zdravje. Sindromi, ki nastopijo, so zelo raznoliki.
Otroci, ki preživijo splav so najbolj glasni opomnik, lahko bi rekli celo vest družbe glede krivic, ki se dogajajo v svetu. Kako brazilska družba gleda na vaše delo? Prejemate tudi kritike, ker ste vest družbe?
Brazilska družba zelo spoštuje naša prizadevanja za življenje. Mislim, da tisti, ki tega ne sprejemajo, reagirajo s tišino. Ampak po drugi strani nas podpira veliko ljudi.

Zavedanje, da so te starši zapustili, morda celo poskusili končati tvoje življenje, je zelo težko. Kako se otroci v vaši skupnosti soočajo s tem zavedanjem? Kako jim pri tem pomagate?
S tem se soočajo z mirnostjo in veseljem. To še posebej velja za tiste otroke, s katerimi se o tem lahko pogovarjamo. Mnogi namreč zaradi posledic, ki jih je poskus splava pustil na njihovih možganih, namreč niso sposobni razmišljati o tem.
Prepričan sem, da naš trud in predanost, ki jim jo namenjamo prek naših življenj, zabriše te rane iz njihove preteklosti.
Ko ljudje vidijo močno prizadete otroke, včasih slišimo komentarje, kot je: »Ali je res smiselno, da se mučijo s svojimi življenji? Mar ne bi bilo bolje zanje, za njihove družine in za družbo, da se ne bi rodili?« Celo med vašim govorom v Ljubljani sem slišal gospo, ki je izrazila takšno mnenje. Kako odgovarjate ljudem, ki tako razmišljajo? Zakaj ti otroci niso breme družbe?
Mnogi ljudje tako razmišljajo. Hkrati pa je resnica ta, da so oni dar za ta svet. Njihova zmožnost je, da nas vse pomagajo narediti srečnejše in boljše ljudi. Misli, kot je ta, ki jo omenjate, so v resnici majhne in nepomembne. Treba je preseči takšne misli, saj takšni ljudje v svet nosijo žalost in brezup.
Je življenje, čeprav ga nekdo nikoli ne bo mogel živeti samostojno, brez pomoči drugih, vredno življenja? Zakaj?
Seveda je vredno živeti takšno življenje. Ne glede na to, ali imamo kakšno invalidnost ali ne, je to življenje, ki nam ga je Bog podaril in mi smo poklicani vanj, da ga živimo. Kar je v Božjem načrtu, ni nujno tudi v našem.
Kaj bi svetovali paru, ki pričakuje otroka, ki mu je bila diagnosticirana resna okvara, zdravniki pa jima predlagajo splav? Kako bi ju opogumili?
Rekel bi: Pustite ga živeti. Prihaja naravnost iz nebes, za vaju. Načrt za njegovo eksistenco ni v vajini pristojnosti, sploh pa ne v pristojnosti zdravnikov. Dajta mu možnost, da v času, ki mu je namenjen, vidi in doživi luč življenja.
V razpravah o splavu, čeprav gre za zelo majhne številke, pogosto pridemo do vprašanja: Kaj pa v primeru posilstva? Mar ne bi smela imeti ženska, ki je doživela posilstvo, pravico narediti splav?
Pravica za ubijanje ne obstaja. Zavedam se, da gre pri posilstvu za hud zločin in da je za žensko izjemno težko, ko se znajde v tej situaciji. Ampak kljub temu življenje prevlada. Kriminalca, ki je zagrešil posilstvo, je treba kaznovati v skladu z zakonom. Vseeno pa je bistveno boljša pot, da otroku dopustimo, da se rodi in ga damo v posvojitev. Rajši kot da nedolžnega otroka kaznujemo s smrtno kaznijo, kaznujmo kriminalca. Ene napake se ne popravi tako, da naredimo še eno.
Zdi se, da imajo mnogi rajši kulturo smrti kot kulturo življenja. Zakaj menite, da toliko ljudi promovira kulturo smrti?
Kultura smrti v družbi prevladuje, ker so vrednote ljudi obrnjene na glavo. Današnji svet brani gozdove in živali, ki so seveda tudi pomembni, hkrati pa se ne postavi za človeško življenje. Gre za družbo, ki živi brez Boga in posledično živi v temi.
Kako v svet prinesti več kulture življenja?

Tako, da se za življenje postavimo z besedo in konkretnimi dejanji. Še posebej z dejanji. Veliko govorimo, pa včasih bolj malo naredimo. Bodimo konkretne priče za življenje. To še posebej velja za naša gibanja, ki se zavzemajo za to.
Eden teh načinov je tudi s konkretno podporo vaši skupnosti, ki živi od donacij. Kje so trenutno največji izzivi, za katere zbirate sredstva?
Z izzivi pri podpori naši skupnosti se srečujemo vsakodnevno. Bog vedno poskrbi za nas preko radodarnih ljudi z odprtimi srci. Te dni moramo plačati zdravstveno zavarovanje za naše otroke, kar nanese več kot 8.000 evrov. Vsi računi, ki jih mesečno plačujemo, skupno presežejo 26.000 evrov.
V načrtu imamo tudi izgradnjo dveh novih hiš, da bomo lahko v prihodnje posvojili še več otrok, ki potrebujejo našo družino. Potrebujemo tudi nov kombi za prevoz. Račune imamo odprte v Braziliji, Italiji in Avstriji. Vsakršna pomoč nam pride prav.
Kakšno sporočilo prinašate na slovenski Pohod za življenje?
S svojim življenjem poskušam odgovoriti na klic, s katerim me je Bog poklical pred 35 leti. Nadaljevanje tega dela pa je odvisno od vseh nas. Tudi od tebe, ki te dni prihajaš v stik z nami in našimi življenji. Velika hvala Sloveniji za topel sprejem in Bog vas blagoslovi.
Če želite podpreti Skupnost Deteta Jezusa in njihova prizadevanja za boljše življenje otrok s posebnimi potrebami, lahko to naredite z nakazilom.
Comunidad de Jesus menino
Rua Paulo Barbosa, nº 81 – Centro – Petrópolis RJ / Brasil
Zip-code: 25629-900
IBAN: BR7400000000000800002002450C1
SWIFT: BRASBRRJBHE
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ustanovitelj skupnosti Deteta Jezusa v Braziliji? Da se ne bo čez nekaj let govorilo o zlorabah v tej skupnosti…
Dela z ranljivimi skupinami. Spomnimo se skupnosti Barka itd.
O skupnosti Barka sploh nisem vedela, kaj se je dogajalo. Šele sedaj sem prebrala, šla sem pogledati na spletno stran Družine. Grozljivo!
Ubogi taki otroci, ki se rodijo na ta svet! Ljudje neodgovorno seksajo, potem se rodijo otroci, ki končajo na ulici, ali pa jih splavijo in v tem primeru so se rodili prizadeti otroci, ker so preživeli splav. Mnogi končajo v raznih tolpah, prezgodaj umrejo, padejo v roke pedofilom, dekleta velikokrat končajo kot prostitutke. Večina jih zelo žalostno konča.
Včasih razmišljam, da smo ljudje slabši kot živali! Žival se pari parkrat na leto, človeku pa ni dovolj in to počne vsak dan. Pornografija, prostitucija, prešuštvo, promiskuitetnost, spolne zlorabe, posilstva, pedofilija…verjetno sem še kaj pozabila. Neodgovorno in sprevrženo.
Tako je, deževna jesen. Takih skupnosti je ogromno. Pa potem skupnost fokulari, da ne govorim o skupnosti Marka Rupnika, pa skupnosti zasvojencev (tudi o Pierinu se je govorilo, da je zlorabljal zasvojence). Tako da čim bolj razmišljati s svojo glavo in stran od vseh skrajnosti, tako levih političnih ideologij, kot od desnih cerkvenih, nazadnjaških ideologij.