Zakaj je dobro, da ima porodnica napisan svoj porodni načrt?
Nadaljujemo pogovor z voditeljico duhovne priprave na porod Ano Pavec.
Krščansko vzgojenim ženskam je upor avtoriteti lahko zelo tuj, tako kot je bil tudi zate pri tvojih porodih. Ampak po vsem, kar si povedala, gre pravzaprav za to, da postanemo »upornice z razlogom«. To je lahko zelo težak preskok.
To je zelo težko. Na duhovni pripravi poskušam na vseh ravneh utemeljiti, zakaj je dobro, da vztrajamo pri nečem, kar smo prepoznale za pravilno. Najbolj znan svetopisemski citat, povezan s tem, je: »Preobražajte svoj um, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Bog torej ne želi, da slepo ubogam, ampak se moram na novo izobraziti. In to je naporno.
Ko se srečamo z avtoritetami, smo si tudi zelo različni, to se pokaže že pri postavljanju vprašanj. Takoj, ko bi jih radi postavili, nas ustavi notranji glas: »Potem bom pa tista/i ta tečna/en.« Tu imamo Slovenci sicer formalno veliko prednost: zakon o pacientovih pravicah nam zagotavlja informirano izbiro. To je glavno področje mojega dela: da pare postavljam v enakovreden odnos z zdravstvenim osebjem, da so partnerji, ki sodelujejo.
Bog ne želi, da slepo ubogam, ampak se moram na novo izobraziti. In to je naporno.
Zdravstveni strokovnjaki imajo svoje znanje, ki je zelo pomembno, dragoceno in nezamenljivo, medtem ko imava midva poznavanje sebe – svojega telesa, potreb in svojega otroka, saj sva ga spočela in donosila. Tu moramo priti skupaj. Nihče ni več in manj. Zato se moramo mi dvigniti nekoliko gor, tudi če se oni zaradi tega morda počutijo malo manj. To mora postati samoumevno: da smo uporabniki zdravstvenih storitev in enakovredni deležniki.
Kakšne so bile tvoje izkušnje »diplomacije« z osebjem med porodi?
To je težko na kratko povedati (smeh). Ta proces »upiranja« se je začel pri drugem porodu. Od prvega poroda mi je ostalo predvsem to, da moram naslednjič roditi v svojem tempu, tudi če bo trajalo dlje, in da me ne bi prerezali. Zato sem se odločila, da ne bom rodila v ležečem položaju. Morala sem iti čez to, da bom s tem za osebje neprijetna, ko se bom zavzemala zase. Namreč zelo rada ugajam ljudem.
Ko sem tako pri drugem porodu zavrnila drugi CTG (ki naj bi ga opravila zgolj zaradi formalnosti), so me čudno pogledali, nato pa vprašali, ali imam morda napisan porodni načrt. In ta je bil moj »rešitelj«. Zdelo se mi je, kot bi se jim naenkrat posvetilo, da sem »ena od tistih«.
Pomembno se mi zdi, da ženska v porodnem načrtu napiše osebne razloge za to, kaj želi ali česa ne želi (prejšnje izkušnje, svoje lastnosti), da v njem čim bolj predstavi sebe in je načrt pripomoček za premagovanje razkoraka nepoznavanja.
Kot neko hitro spoznavanje? Ker tega ne doživimo, ker v Sloveniji nimamo sistema izbranih babic.
Tako. Je ponavadi tudi rezultat nekega procesa, skozi katerega je šla ženska, in pisna oblika je najbolj primerna za to. Druga prednost napisanega pa je, da porodnici tega ni treba ponavljati, ker se pri dolgem porodu lahko osebje večkrat zamenja.
Ko gremo rodit, gremo na loterijo – ne vemo, na koga bomo naletele in enako velja za osebje.
Če nadaljujem pri drugem porodu: trajal je kar dolgo, ker se je ustavil zaradi stresa, ki mi ga je povzročilo okolje in moje upiranje. Pristala sem na predrtje plodovih ovojev in porod je stekel. Skušali so me prepričati še v prerez presredka, ob čemer sem začela jokati, čutila sem velik pritisk, saj bi bilo smiselno, da bi se o tem pogovarjali, ko bi bilo to aktualno, ne kar vnaprej. Pa so mi rekli še, naj ne jokam. To se mi je zdel res višek. Še dobro, da sem stala in sem se lahko malce sprehodila po sobi in si dala malo časa, da sem prišla nazaj v stik s sabo.
Ko sem babici potem ustno utemeljila, kar sem napisala v porodnem načrtu: da sta od prvega poroda ostali dve stvari, ki sta mi zelo otežili poporodno obdobje, ena od teh je tudi prerez presredka, sva nekako prišli na isto raven in od takrat je bila do mene zelo prijazna. Kot da sem ji morala pokazati, iz kakšnega testa sem.
Ob tem se sprašujem, v čem je smisel, da moramo kot porodnice ves čas hoditi po tanki črti sprejemljivega za medicinsko osebje, če gre za nekaj, kar samo po sebi ne potrebuje nujno medicinske pomoči.
Pravzaprav jih razumem v tem, ko pridemo k njim kot popolni neznanci. Tudi za babico je pomembno, da pride v stik s porodnico in je težko zanjo, da bi kar pristala na vse želje, če ne ve, od kod prihajajo. Ne more kar na prvo žogo vedeti, kaj bi ženski v resnici ustrezalo. To nepoznavanje s porodnico je glavna pomanjkljivost našega sistema. Ko gremo rodit, gremo na loterijo – ne vemo, na koga bomo naletele, in enako osebje ne ve, koga ima na drugi strani.
Vendar to ne pomeni, da ne smemo biti zahtevne. Lahko navedem primer, ki dokazuje, da ni vse edino pravilno in možno tako, kot delajo pri nas. Ko sem obiskala babice v Avstriji, sem previdno vprašala, ali bodo predrli plodove ovoje, kar je pri nas rutinski poseg, pa so me debelo gledali – zakaj bi to naredili?! To, da je 50 kilometrov od nas, torej na geografski razdalji, kjer kulturne razlike niso velike, lahko tako drugače, mi je dalo moč, da sem postavila vprašanje tudi našim zdravstvenim strokovnjakom. In gre za samo en primer, ko sem videla, da lahko z večjo suverenostjo pri nas zahtevam nekaj, kar je sicer še mnogo manj, kot je praksa v sosednji državi.
»Zdravstveno osebje ima svoje znanje, ki je zelo pomembno, dragoceno in nezamenljivo,
medtem ko imava midva poznavanje sebe – svojega telesa, potreb in svojega otroka,
saj sva ga spočela in donosila. Tu moramo priti skupaj.«
Pa nadaljnja dva poroda?
Tretji in četrti porod sta bila hitra. Pri tretjem sem imela zaplet po porodu, ker sem krvavela. Že v nosečnosti sem imela slutnje, da nekaj ne bo v redu in da ne smem roditi doma, čeprav sem si to želela. Zaplet se je ponovil tudi pri četrtem, tako da mi očitno ni namenjeno, da bi rodila doma.
Pri tretjem porodu sem sprejela, da potrebujem pomoč – da ni vse vedno bleščeče in da pri rojevanju z možem nisva sama, da morava sodelovati z osebjem. Tu se pokaže naslednja vrzel v našem zdravstvenem sistemu – da nas ne spremlja ves čas en strokovnjak, ki bi vedel, kaj se je dogajalo v preteklih nosečnostih, pri in po porodih. Vsaka porodnišnica ima tudi svoj protokol, uporablja svoja zdravila …
Pri četrtem porodu je zdravnik iz strahu zaradi izkušnje krvavitve pri tretjem zelo grobo in aktivno vodil tretjo porodno fazo. Bila sem čisto šokirana, ker sem res pričakovala, da bo v četrto pa res vse nekako teklo, da si končno že zaslužim nagrado (smeh), pa še druge poučujem o tem … Vidik krivde je bil po porodu zelo prisoten – kaj sem naredila narobe? To je del posttravmatskega stresnega sindroma, ki je lahko prisoten pri žrtvah zlorabe, da krivdo valijo nase in se še dodatno kaznujejo. Pri meni se je izražal skozi vprašanje: Kaj bom drugim predavala, če še zase ne znam poskrbeti?!
Toda potem ko sem prišla k sebi, sem videla, da me je to, da sem veliko vedela o porodu in njegovem pomenu, neznansko opremilo z zavedanjem, kaj lahko storim zase, in mislim si, da bi moje okrevanje trajalo še bistveno dlje, če si ne bi znala razložiti, kaj se je zgodilo. Ločila sem zdravnikovo vedenje, ki je bilo neprimerno in kar je potem priznala tudi porodnišnica, zato so se mi opravičili, ter svojo izkušnjo, da sem bila to sposobna predelati.
Izobražene ženske poznajo veliko zapletov pri porodu … Ampak tudi veliko odpletov.
Predelovanje travmatičnih izkušenj pri porodih je pri ženskah dolgotrajno, večinoma niti ne predelamo in se pomirimo, ampak si rečemo, da je tako pač bilo, važno da je zdaj vse v redu z otrokom. Je ta vidik pomemben?
Gre za proces. Poleg tega smo po teh travmatičnih izkušnjah pogosto v nekem zanikanju – »moj porod je bil čisto lep«. Dovoliti si moramo, da gremo skozi vse stopnje doživljanja in tu imamo velike težave. Manjka nam tudi sočutja in sposobnosti pravega dialoga. Ni moja porodna zgodba vse, kar obstaja, ampak ima vsaka svojo pot in daleč od tega, da bi lahko svojo izkušnjo aplicirala na vse druge.
Te pa tvoje izkušnje opremljajo s tem, da lažje sočutno pristopiš k drugim ženskam?
Zelo verjamem v to, da je lastna izkušnja pomemben pogoj za voditeljico priprav na porod in dulo. Pa ne, da gre v to iz lastne bolečine in zdaj na drugih to predeluje, ampak da se zaveda »svojega kovčka«, svoje zgodbe. Predvsem pa, da upošteva vidik sočutja do bližnjega.
Kaj bi nosečnici povedala pred porodom – na kaj naj bo pozorna, da bo prišla do čim večjega zadovoljstva s porodom?
Nosečnost je posebno obdobje, o katerem po mojem mnenju ne vemo zadosti. Predvsem o tem, kako odprta imamo »tipala« vseh vrst.
Najprej bi ji rekla, naj bo pozorna na vse, kar se ji dogaja navznoter. Pri meni so bile v nosečnosti zelo močne sanje, pa nisem bila preveč pozorna na to. Potem sem za nazaj videla, da sem preko njih marsikaj že slutila. Pa ne gre za neko ezoteriko ali vedeževanje, ampak da sem pozorna na notranje vzgibe. To pozna tudi ignacijanska duhovnost – prepoznavanje vzgibov srca, na kaj nas napeljuje Duh.
Nosečnost je obdobje prebujanja starih vsebin, je priložnost predelovanja svoje preteklosti, otroštva. Nosečnica naj se zanaša nase, da ima v sebi neko modrost, in ni treba, da ji mi govorimo, kaj je prav. Pav zato na duhovni pripravi to spodbujam, potem pa se moram umakniti, da gre sama skozi to.
Po drugi strani bi ji rekla, naj bo čim bolj ona. Da na primer izživi kakšne stvari, ker bo samo tako najboljša mama. Da se sprejema v čim več vidikih svoje osebnosti. Smo namreč precej krute do sebe – polne podob, kakšne bi morale biti, k temu doda svoje zahteve še družba, ki nas sili v razmišljanje, da je na primer o porodu bolje vedeti manj kot več. Prvič zato da ne bom koga užalila, drugič zato ker bom z znanjem priklicala najslabše. To potem postane ovira za ženske, ki so po naravi vedoželjne.
Nedolgo nazaj je babica na nekem posvetu dobro rekla, da izobražene ženske poznajo veliko zapletov pri porodu … Ampak tudi veliko odpletov.
Prvi del intervjuja z Ano Pavec:
»Verne ženske v sebi pogosto nosimo prepoved upiranja avtoriteti«
Foto: pregnancyandbaby.com, osebni arhiv Ane Pavec
