To naj bi bil (sodeč po spletnih komentarjih in forumih) eden glavnih razlogov, zakaj imamo Slovenci tako malo otrok – pomanjkanje denarja. Otroke imamo pozno, v povprečju 1,6 otrok na žensko, mnogi nobenega. Si otrok res ne moremo več privoščiti?
Najprej nekaj razčistimo. V Sloveniji revščina in stiska vsekakor obstajata in ju ne smemo podcenjevati. Po podatkih Statističnega urada RS pod pragom tveganja revščine živi 13 % Slovencev. Ravno tako bi država lahko mladim družinam bolj učinkovito pomagala pri reševanju stanovanjskega problema, izboljšala družinsko politiko in omejila prekarne oblike zaposlitve. O tem ni nobenega dvoma.
Spadamo med 5 % najbogatejših Zemljanov
Zdaj pa si oglejmo stvar z drugega zornega kota. Kaj pomeni »prag revščine«? To pomeni, da ima štiričlanska družina z dvema otrokoma mesečne dohodke nižje od 1.390 evrov. Pod tem pragom živi 13 % Slovencev, kar pomeni, da nas nad njim živi 87 %. Temu odštejmo nekaj odstotkov, ki se izmuznejo statistiki, in prištejmo vse ljudi, ki si prikazujejo minimalne dohodke, čeprav živijo dobro. Recimo, da nam ostane 85 % Slovencev, ki živimo solidno, še več, ki spadamo med 5 % najbogatejših Zemljanov. To se ne sliši tako slabo, ali ne?
Kam se je torej skrilo teh 85 % ljudi, ki živijo dobro? Kolikokrat se vam zgodi, da vam povprečno situiran znanec zagotovi, da ima vsega dovolj? Namesto tega jamramo, da imamo premalo. Vsi si želimo še več.
Slovenci imamo najvišji standard v zgodovini
S kom se bomo primerjali? Če se primerjamo s tajkuni ali Nemci, se počutimo revne in nezadovoljne. Tudi primerjava s sosedom, ki ima višjo plačo od nas in si je pravkar kupil nov avto, nas spravi v slabo voljo.
Nimamo vsega, kar si želimo, a velika večina nas ima vse, kar potrebujemo za življenje.Kaj pa, če bi se primerjali s kom drugim? Na primer s 95 % Zemljanov, ki živijo slabše od nas? Ali s Slovenci skozi celotno zgodovino? Še pred nekaj desetletji je revščina pomenila tveganje, da umreš od lakote ali podhladitve, reven otrok pa je živel brez čevljev in plašča, jedel enkrat na dan in si od sedmega leta dalje sam služil kruh. Kako hitro smo pozabili na to?
V številnih delih sveta je še vedno tako. Se ne bi rajši primerjali z njimi in bili neskončno hvaležni, da živimo v kotičku sveta in obdobju, ko imamo vsega v izobilju? Nimamo vsega, kar si želimo, a velika večina nas ima vse, kar potrebujemo za življenje.
Več imamo, več rabimo
Nekateri pravijo, da je bilo včasih lažje, ker so imeli vsi službo in ker je bilo lažje priti do stanovanja. S službami je bilo včasih res lažje, a ob tem pozabljamo, da je bil standard kljub temu neprimerno nižji, kot je danes. Danes je kupna moč višja, kot je bila kadarkoli v zgodovini. Samo poglejte, kakšne množice se valijo skozi nakupovalna središča! A čeprav lahko kupimo ogromno stvari, si ne moremo kupiti vsega, zaradi česar smo nezadovoljni. Vrtimo se v začaranem svetu potrošniške družbe, ki nas prepričuje, da je za srečo potreben denar. Veliko denarja. Več, kot ga imamo.
Danes gredo mnogi mladi težko na svoje in so pri tem odvisni od morebitne pomoči staršev. A tudi včasih so, v nasprotju z mitom, mlade družine pogosto štartale v pogojih, ki si jih danes težko predstavljamo, v neogrevani najeti sobi ali pri starših na tesnem podstrešju. V mestu je za prostorno veljalo eno- ali dvosobno stanovanje, v katerem se je stiskala številčna družina, na podeželju pa so hiše gradili celo desetletje, vsako popoldne po službi.
Otrok bo trpel, če bo odraščal v odtujeni družini ali poslušal nenehne prepire med starši, prav gotovo pa ne zato, ker ne bo imel takšnega standarda kot njegov vrstnik v Švici.
Si ne moremo privoščiti otrok ali se nočemo odpovedati udobju?
Otrok je strošek. A če spadamo med 85 % Slovencev in 5 % Zemljanov, se nam ni treba bati, da ga ne bomo mogli preživeti. Tudi če ne bo samo eden! Morda si ne bomo mogli privoščiti vsega, a to ne pomeni, da bo otrok v življenju prikrajšan. Trpel bo, če bo odraščal v odtujeni družini ali poslušal nenehne prepire med starši, prav gotovo pa ne zato, ker ne bo imel takšnega standarda kot njegov vrstnik v Švici.
Če bi dohodek v resnici igral tako pomembno vlogo pri odločitvi za (več) otrok, potem bi imeli premožni daleč največ otrok. Ponavadi je ravno obratno – višji ko je standard, težje se mu odpovemo. Vsak par ima seveda pravico, da se (ne) odloči za otroke, a velika večina za svojo odločitev ne more kriviti materialnega položaja.
Bodimo hvaležni za vse, kar nam je dano!
Kolikokrat se zavestno zahvalimo za zajtrk, s katerim začnemo dan? Za avto ali kolo, ki nas odpeljeta v službo? Za zimske čevlje, ki smo jih kupili otrokom (pa čeprav preko bolhe)? Za 21 stopinj v stanovanju? Toliko stvari nam je danih, da bi moralo biti naše življenje eno samo zahvaljevanje. Ne osredotočajmo se na to, česar nimamo, ampak na vse, kar imamo!
Otrok zahteva odrekanje – denarno, čustveno, fizično, časovno. A če smo se pripravljeni odpovedati delčku svojega udobja, bomo deležni največje pustolovščine v življenju – družine. Smo pripravljeni?
foto: storyblocks.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
