Aleksander Reberšek: “Dovolj bogata država smo, varčujemo pa na otrocih.”

Foto: osebni arhiv

Aleksander Reberšek je že drugi mandat poslanec Nove Slovenije. Vendar ga tokrat ne predstavljamo kot politika in poslanca, ampak kot človeka, ki se že dolga leta zelo aktivno in konkretno ukvarja s humanitarnim delom. Zlasti si prizadeva za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Povprašali smo ga o tem, kakšno je stanje v naši državi na tem področju in zakaj morajo starši otrok s posebnimi potrebami še vedno precej poniževalno razgaljati svojo zasebnost z namenom zbiranja pomoči …

S humanitarnim delom in organizacijo dogodkov za zbiranje denarja pomoči potrebnim, organiziranjem delavnih akcij … se aktivno ukvarjate že leta. Kako ste sploh začeli s tem?

Začelo se je zaradi osebne izkušnje. V Braslovčah je živela družina Stopar, ki je imela deklico s posebnimi potrebami. Anitko. Z njimi smo osebno prijateljevali in sem tako spoznaval s kakšnimi konkretnimi težavami se soočajo. Videl sem, s kakšno težavo zbirajo denar za neke terapije, ki so tej deklici zelo koristile. Tako se je nekako spontano vse to začelo, da sem se vključil in pomagal zbirati denar.

Na Vranskem smo potem kar nekaj let organizirali dobrodelne koncerte za pomoč družinam otrok s posebnimi potrebami in tudi drugim. Invalidom. Ljudem, ki so jih zadele nesreče … Številnim ljudem smo v teh letih pomagali zgraditi ali obnoviti hiše, opremiti stanovanja, kupili vozila …

Tega ne počnem zaradi nabiranja političnih točk. Niti to ne pomaga pri tem. Meni so besede povsem odveč. Zanima me samo, kaj je nekdo naredil. Ni je večje sreče v življenju, kot da lahko pomagaš nekomu, ki ti tega ne more vrniti. Vem, da zveni kičasto, ampak tako je.

Se pravi, povsem konkretna pomoč konkretnim ljudem v lokalnem okolju …

Res je. Moram pa zelo poudariti, da vse to humanitarno delo nikakor ni bilo samo moje. To je vedno delo veliko izjemnih ljudi. V tem tednu bo končan primer iz Gornjega Grada, kjer šestčlanski družini urejamo zgornje nadstropje v hiši … pristopila je lokalna skupnost, zbrali smo sredstva in ta projekt se ravno v teh dneh zaključuje …

Malo bom nesramen, ampak predsednik vlade ni v enem letu uspel ljudem, ki so do tega upravičeni po zakonodaji in iz proračunskih sredstev zgraditi ene hiše, dobri ljudje pa smo po Sloveniji z lastnimi sredstvi zgradili več hiš … Kot politik si želim, da bi tudi država na najvišji ravni znala tako stopiti skupaj in ljudem pomagala s konkretnimi dejanji in ne le z besedami. Tudi in zlasti glede problematike otrok s posebnimi potrebami.

Ni je večje sreče v življenju, kot da lahko pomagaš nekomu, ki ti tega ne more vrniti. Vem, da zveni kičasto, ampak tako je.

Pa vendar se je položaj družin, ki imajo otroke s posebnimi potrebami v zadnjih letih vsaj nekoliko izboljšal …

Ko je pred leti Šarec vrgel puško v koruzo, se je ponudila priložnost, da nekaj konkretnega naredimo. Takrat je moja stranka prišla v vlado in so se stvari zelo lepo poklopile. Najprej to, da je človek, ki ga izjemno spoštujem in je res poštenjak, da ga iščeš, prevzel resor ministrstva za delo – Janez Cigler Kralj. In od takrat dalje sem mu na dnevni bazi (lahko preverite pri njem) ‘težil’, da sedaj res moramo nekaj narediti za te otroke.

Ko smo na tem področju spreminjali zakonodajo, so nam izjemno pomagali ljudje, ki dnevno že dolgo delajo na tem področju. Želel bi izpostaviti gospo Spomenko Valušnik iz društva Vesele nogice. Izjemno veliko sem se od nje naučil o tej problematiki in tako smo sploh izvedeli, kaj ti ljudje v resnici najbolj in najhitreje potrebujejo.

Se pravi, ste preskočili birokrate, šli do ljudi in vprašali na terenu, kaj potrebujejo …

Res je. Omeniti moram tudi društvo Junaki tretjega nadstropja. Tudi oni so nam bili v veliko pomoč. Na njihovo pobudo (Natja Šketa Miser in Mitja Ločičnik) smo sprožili postopke za to, da se je omogočilo brezplačno bivanje starša ob bolnem otroku v bolnišnici. Starši so morali do takrat v bolnišnici plačati, da so lahko ‘spali’ na stolu zraven otrokove postelje. Kar je bilo absurdno. Sedaj pa dobijo tudi bolniško nadomestilo. Starš, ki je ob otroku močno razbremeni tudi zdravstveno osebje in otroci mnogo hitreje okrevajo ob bližnji osebi. Dovolj bogata država smo, varčujemo pa na otrocih. Mnogo odzivov hvaležnosti staršev je bilo.

Glede brezplačnega bivanja se je to takrat uredilo za vse otroke, ne le za tiste s posebnimi potrebami …

Da, za vse. Druga stvar, ki smo jo uredili je bil dvig nadomestila za izgubljeni dohodek. V realnosti je tako, da skrb za otroka s posebnimi potrebami največkrat prevzamejo mame, ki zato pustijo službo, saj je to 24 urna oskrba. Za to so od države dobile 580 €. Kar je pod pragom revščine.

Uredimo stvari za te družine sistemsko, na pa da se morajo ti ljudje poniževati in skoraj prostituirati s svojo zasebnostjo in stisko po medijih, da vzbudijo sočutje in dobijo denar, ki ga potrebujejo za zdravljenje otroka.

Torej se bolezni hitro pridružijo še finančne težave …

Ja. So še dodatki za nego … ampak vse skupaj je nizek znesek. Na hitro smo pripravili Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, v katerega smo vključili, da se to nadomestilo uskladi z minimalno plačo. Kasneje smo pripravili še predlog, da bi šlo za 1,2 kratnik minimalne plače, a nam je zmanjkalo časa. Tudi dodatek za nego se je povečal. Kar nekaj je bilo narejenega, a žal ne vse. Težav in pomanjkljivosti glede urejenosti tega področja je še veliko. Žal je v javni upravi in tudi politiki tako, da vse zelo dolgo traja. In za vsako spremembo moraš imeti večino v državnem zboru.

Ampak ali sedaj iz opozicije ne morete predlagati teh dodatnih potrebnih sprememb? Težko si je predstavljati, da bi si kateri poslanec upal glasovati proti temu in da bi otroke s posebnimi potrebami uporabil za politično obračunavanje …

Predlogi že pridejo, a jih koalicija zavrne in tako ne more niti priti do glasovanja. Ko si v vladi, pa imaš ti škarje in platno v rokah. Želim poudariti, javno, da če bo katerakoli vlada sklenila urediti to področje, leva ali desna, ima absolutno moj glas.

Kaj konkretno bi še bilo potrebno urediti?

Upam reči, da smo naredili veliko, moram pa biti iskren in povedati tudi, da je bilo premalo. Ker je težav, s katerimi se soočajo družine otrok s posebnimi potrebami, je ogromno. Najprej obstaja tu velika zmeda, saj to pokrivajo različna ministrstva. Ministrstvo za delo, ministrstvo za izobraževanje in ministrstvo za zdravstvo. Če imamo že tisoč in en urad in agencijo, bi potrebovali še urad ali nek organ, ki bi reševal samo problematiko otrok s posebnimi potrebami.

Potrebno bi bilo uskladiti dodatek za nego z inflacijo in rastjo življenjskih stroškov. Nujno bi bilo tudi uvesti pomoč tretje osebe. Mame zapustijo trg dela in doma 24 ur na dan skrbijo za tega otroka. Seveda pride do izgorelosti, cela družina je podrejena temu, pogoste so tudi ločitve … V obliki osebne asistence ali na kak drug način bi morale imeti te družine pravico do določenega števila ur zunanje pomoči, ki bi jih vsaj za nekaj časa razbremenila skrbi za otroka.

Velika težava je tudi nezadosten dostop do rehabilitacije. Starši sami na najrazličnejše načine zbirajo sredstva za terapije, kar je dejansko precej poniževalno. Vsi ti otroci bi morali dobiti brezplačne terapije, ki jih potrebujejo. Če lahko na drugih ministrstvih zaposlujemo dodatne ljudi, bi bil skrajni čas, da se zaposli ljudi, ki naj po celi Sloveniji izvajajo terapije za otroke s posebnimi potrebami.

Potem čisto praktični problemi s prevažanjem – da bi dobil za nakup prilagojenega vozila vsaj neko konkretno subvencijo … s prilagajanjem stanovanja … to vse stane. Veliko je primerov, da so doma v višjih nadstropjih, pa zgradba nima dvigala …

Želim poudariti, javno, da če bo katerakoli vlada sklenila urediti to področje, leva ali desna, ima absolutno moj glas.

Kako komentirate nedavni ‘incident’ v parlamentu, ko vas je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič obtožila, da ste populist, ki ni ničesar naredil za otroke s posebnimi potrebami?

Izjemno me iritira, ker vidim, da država zadnji dve leti na tem področju prav nič ne dela. Tudi varuh človekovih pravic je v svojem poročilu izpostavil, da v Sloveniji za otroke s posebnimi potrebami še vedno ni primerno in sistemsko poskrbljeno. Vse, kar je bilo, je to, da so snemali neke promocijske videospote o tej temi … Očitno se je predsednica državnega zbora v tej kritiki prepoznala in jo je to vznemirilo.

Včeraj se je ponovno potrdilo, kar opozarjamo že dalj časa. Da se v hramu demokracije omejuje demokracija. Predsednica državnega zbora je grobo obračunala s poslancem @AlexRebersek, ki se je zavzel za otroke s posebnimi potrebami, in to vedno znova potrjuje tudi v vsakdanjem… pic.twitter.com/1WVM0fGP4s

— NSi (@NovaSlovenija) October 23, 2024

Javno povem, da če bo ta vlada na tem področju, kaj dobrega sprejela, bom to tudi pohvalil. Vseeno je, kdo predlaga, da se le stvari uredijo.

Ko je ta besedni dvoboj iz parlamenta pricurljal v javnost, so se po družbenih medijih spontano začeli oglašati številni starši otrok s posebnimi potrebami, ki ste jim vi konkretno pomagali v preteklosti. Očitno predsednica državnega zbora ni bila seznanjena s tem, kako aktivni ste na humanitarnem področju, sicer vam verjetno ne bi izrekla takšnih očitkov …

Verjamem, da ni bila.

Pa imajo, po vaših informacijah, namen kaj urejati na tem področju?

Mislim, da je možnih več scenarijev. Ali bodo to urejali tik pred volitvami in to temo hranijo za takrat ali pa so dejansko tako nesposobni ali celo brezbrižni. Ravno Urška Klakočar Zupančič je v medijih ob nastopu mandata jasno povedala, da bo zakonodaja za ureditev tega področja sprejeta drugo leto ali najkasneje do volitev.

Skoraj neverjetno je, da se ne bi zavedali nujnosti te tematike, glede na to, da je javno znano, da imata tako premier kot predsednica državnega zbora otroka s posebnimi potrebami.

Res je. Res je pa tudi, da njima ni potrebno zbirati zamaškov, in organizirati koncertov, da bi lahko svojemu otroku nudila potrebno opremo in terapije in morda niti nista v stiku z realnostjo mnogih družin, ki pa to morajo početi. Vsekakor pa ne morem soditi, ker nisem obul njunih čevljev in ne vem, s kakšnimi težavami se še dnevno spopadata. Verjamem pa, da jima ni lahko, tako kot vsakemu staršu otrok s posebnimi potrebami.

Nujno bi bilo tudi uvesti pomoč tretje osebe. Mame zapustijo trg dela in doma 24 ur na dan skrbijo za tega otroka. Seveda pride do izgorelosti, cela družina je podrejena temu, pogoste so tudi ločitve …

Vi in seveda številni drugi ljudje ter humanitarne organizacije delate to, kar bi morala početi država … Nenazadnje jo za to vsi davkoplačevalci plačujemo … Kaj je šlo narobe? Kje je varnostna mreža, ki jo vsi, ki smo zaposleni preko davkov drago plačujemo, da nam mediji dnevno prinašajo srce parajoče zgodbe ljudi v hudih stiskah …

Ena stvar je varnostna mreža, ki je nujno potrebna. Druga stvar pa je osebna odgovornost, da se moraš postaviti na lastne noge. Za začetek bi bilo preprečiti zlorabe socialne pomoči. Če bi imel moč, bi bila prva stvar, ki bi jo spremenil ta, da bi morali zdravi posamezniki delati, ne da prejemajo socialno pomoč. Ti, ki so zdravi in bi lahko delali in živeli od dela svojih rok, pa raje prejemajo socialno podporo, odžirajo denar za tiste najranljivejše, ki res ne morejo delati.

Smo bogata država, ne znamo pa poskrbeti za najbolj ranljive. Sedaj berem v medijih, da bomo podpisali aneks in Dars stavbo preplačali za pet milijonov. Drugi tir se vsakih nekaj tednov draži za milijone. Še smešne stražarnice pred državnim zborom so stale pol milijona. Ogromno denarja se razfrčka, ljudje pa zbirajo zamaške, da si kupijo primeren invalidski voziček. Socialna država je za mene taka, ki nagrajuje tistega, ki dela. Tistega, ki vsak dan vstane in gre v službo. Država se mora tukaj odpovedati svojemu delu pogače na račun tega, da delavcu ostane več njegovega denarja. Socialna država pa je za mene tudi ta, ki pomaga tistim, ki ne morejo delati in ne tistim, ki ne želijo delati. Kar je bistvena razlika.

Namesto, da bi bile stvari sistemsko urejene, državljani zbiramo sms sporočila za zdravljenje otrok. Uredimo stvari za te družine sistemsko, na pa da se morajo ti ljudje poniževati in skoraj prostituirati s svojo zasebnostjo in stisko po medijih, da vzbudijo sočutje in dobijo denar, ki ga potrebujejo za zdravljenje otroka. Vsak od nas se lahko znajde v takšni situaciji.

To je največje in najbolj plemenito poslanstvo politika – da je glas državljanov, ki se jim dogaja krivica. Oni sami lahko naredijo zelo malo. Časa nimajo, pogosto tudi ne znanja in energije za boj z vso to birokracijo …

Ti, ki so zdravi in bi lahko delali in živeli od dela svojih rok, pa raje prejemajo socialno podporo, odžirajo denar za tiste najranljivejše, ki res ne morejo delati.

To se zelo lepo sliši, ampak v praksi pa je videti, da je poklic politika zelo razvrednoten in predvsem sredstvo za lastno kariero …

Veliko bi se dalo reči o političnem ozadju. Predvsem o tem, da je za kamerami politika veliko bolj povezana kot pred njimi in da tam ni teh delitev kot so za javnost. Na leto se pokrade 4 milijarde evrov na državni ravni preko korupcije. Da si ne bi slučajno kdo domišljal, da ta denar pristane samo v levih ali samo v desnih žepih. Ta denar pristane v žepih ljudi, ki se za kamerami ne delijo. Tudi zaradi tega imajo družine otrok s posebnimi potrebami manj.

Se pravi, gledamo navadni državljani neko ceneno politično lutkovno predstavo, ki nam jo ob pomoči medijev servirajo igralci iz ozadja?

Na nek način ja. Vsaka politična stranka ima svoj vrtiček. Levi volivci odpuščajo levim politikom, desni odpuščajo desnim politikom. Levici se recimo ni treba dokazovati z dejanji, ona ima dovolj veliko bazo ljudi, ki bodo vedno volili proti desnim. Ne glede na vsebino. Zato si tudi lahko izplačujejo visoke dodatke za povečan obseg dela v času dopustov. Ideološko nas hranijo s Palestino, evtanazijo, splavom in še marsičim … dejanj pa ni. Kaj, če bi začeli vrednotiti politike po tem, kaj so dejansko naredili in ne po tem, kaj so povedali.

Za tako stanje smo najbrž krivi tudi volivci, ki nimamo znanja in zrelosti …

Res je. Če smo začeli graditi domove za ostarele, to nima takšnega pomena kot če stopi medijsko podrt nov obraz pred kamere in reče, da bi bilo potrebno zgraditi 30 tisoč stanovanj. Pa v 30 dneh bi bilo treba priti do specialista. Cenimo politike, ki veliko obljubljajo, ki zbujajo upanje, ne cenimo pa tistih, ki so dejansko že nekaj naredili v dobro državljanov. Žal. Volitve niso zahvalni dan. Volivci hočejo upanje.

Tudi ravnokar opuščeni referendum glede JEK pušča tak vtis, da sta se leva in desna politika poenotili, da bi bilo dobro imeti nov projekt, s katerega bo lahko odtekalo veliko denarja neznano kam. In da bodo ljudi o tem vprašali, ko jih bodo dovolj obdelali, da ne bo več dvoma o rezultatu referenduma?

Ja, to je tipičen primer sodelovanja leve in desne politike. Do neke mere je to povsem normalno, saj politika ne more delovati drugače, kot da se neke stvari pač zmenijo in dogovorijo. Sedaj je to pač prišlo na dan.

Smo pa tu poslanci v zelo nehvaležnem položaju. Če podpiramo izgradnjo drugega bloka, odpiramo veliko možnost, da bomo spremljali isto zgodbo kot smo jo spremljali v TEŠ6. Če pa temu nasprotujemo, pa dajemo možnost tistim, ki bodo k nam elektriko uvažali in nam jo drago prodajali.

Je pa ta posnetek lepo pokazal, da tudi najbolj skregani lahko lepo sodelujejo med sabo.

Škoda, da se ne morejo tako poenotiti in stopiti skupaj, ko gre za otroke s posebnimi potrebami …

Ja, tukaj se najbrž ne da veliko pokrasti …

Res si želim, da bi znali v tudi teh ključnih vprašanjih stopiti skupaj in bi poskrbeli za najranljivejše.

Kje vidite Slovenijo čez dvajset let?

Glede na to, da spremljam tudi dogajanje za kamerami, se bojim, da ljudje ne bodo spregledali. Politika vedno pelje naprej vso zgodbo in to največkrat na škodo državljanov. Zato deli slovenski narod in ga dobesedno izkorišča. Bojim se, da se bo ta polariziranost samo še bolj poglabljala.

Če bi jaz imel tako moč in vpliv kot ga ima Robert Golob – mi smo imeli manjšinsko vlado in smo za vsak sprejet zakon morali prositi za glasove Jelinčiča ali  poslance Desusa, tukaj pa jih je petinpetdeset in imajo res veliko večino – s tem bi lahko res ‘harali’ in delali velike, pozitivne spremembe, pa tega ne izkoristijo. To me boli. Kot poslanca in kot državljana. Če bi imel jaz tako večino, bi rekel, naj mi dajo 24 urno policijsko varstvo in bi resetiral to državo.

Morda to zveni populistično, ampak ne koncu štejejo le dejanja.

Imate družino?

Imam ženo. Prizadevava si za otroke. Že štiri leta. Tu obstajata dve skrajnosti. Ena je, da greš mimo žene in zanosi. Druga pa je, da se moraš kar precej potruditi in midva sva očitno v tej drugi skupini. Vedno rečem, da se vse zgodi z razlogom. Zelo si želiva družino, če nama bo namenjeno, jo bova imela, če ne, pa naj se zgodi, kar nama je namenjeno.

Sem pa res vesel, da imam ženo, ki mi stoji ob strani, me podpira. Je učiteljica in se včasih pošali, da v šoli uči šolske otroke, ko pride domov, pa ima enega predšolskega. 🙂 Odlično se razumeva in dopolnjujeva. Hvaležen sem za vsak dan in za zdravje. Če bi se ljudje res zavedali svoje minljivosti, bi bilo življenje veliko lažje in lepše. Če iščeš svojo srečo v denarju – številke se nikoli ne končajo, kar pomeni, da nikoli ne boš srečen. Če pa ti srečo prinese zrel paradajz, pa limona, ki si jo sam vzgojil, sončni vzhod na vrhu gore … pa si lahko najsrečnejši človek na svetu.