»Vrhunski adventni program!« sem včeraj, dan pred začetkom adventa, prebrala v oglasu za nek nakupovalni center in se malce namuznila.
Božični čas že dolgo očitno ni več dovolj za napihovanje in raztegovanje praznično (nakupovalnega) vzdušja, ampak so trgovci poslovno priložnost prepoznali tudi že v adventu – ne glede na njegov izvorni pomen in smisel.
Pa nočem krivde za to pripisovati samo trgovcem, ki pač inovativno iščejo in preizkušajo vse možne načine, kako v nas prebuditi nakupovalno strast. Razlog tiči v ljudeh samih, ki se na ta vabila odzivamo. »Veseli december« več kot očitno nagovarja neko globlje hrepenenj v nas. Le kako se upreti klicu k praznovanju, kako zavrniti povabilu k nečemu, kar se kaže kot prijetno, toplo, udobno, svetlo, upanja in optimizma polno? Poleg tega pa začinjeno še z besedami o dobroti, miru, toplini, družini, dobrodelnosti … Priznam, da se – utrujena od celotnega leta, sita pesimističnega razpoloženja v svetu, žejna luči, pritegnjena zaradi videza družinskosti in ozračja domačnosti – kljub odporu do narejene sladkobnosti tudi sama včasih težko upiram »čarobnosti decembra«.
Nočem še praznovati!
Ampak čutim, da se mu moram. Hrepenim po tem, da bi se mu zmogla. Če bi me kdo vprašal, kako si predstavljam »vrhunski adventni program«, bi rekla: »Za začetek ugasnite luči in izklopite prijetno glasbo. Nato se prepustite nastali tišini in občutite temo. Kaj se bo prebudilo?« Ja, tudi mene je malce strah, kaj bom letos začutila …
Pričakovanje je bistveno in potrebno ga je doživeti.Ampak adventni čas še ni praznični čas! Tako kot nosečnost še ni rojstvo. Drugega ni brez prvega, pričakovanje je bistveno in potrebno ga je doživeti. Tako kot se mi včasih zdi, da nosečnost traja tako dolgo, predolgo … Ampak kako drugače kot mama čutim in pričakujem svojega nerojenega otroka vsak naslednji mesec nosečnosti. Koliko novih občutkov se v tem čas prebudi, s koliko mislimi se moram poigrati, s koliko strahovi soočiti, koliko drobnih ali večjih ovir premagati, da se v srcu zares v polnosti razvije hrepenenje po rojstvu in po otroku. In da sta dom, telo in srce nanj zares pripravljena.
Verjetno bi rojstvo doživela povsem drugače, manj polno, če bi se to zgodilo že kak mesec po spočetju ali spoznanju, da prihaja novo življenje. Morda bi se ga celo prestrašila. Otrok bi se verjetno rodil v nekakšen kaos. Prehitel bi me. Čeprav zaželen, bi našel – namesto hrepenenja – nerazrešenih dvomov in strahov polno srce.
Čas slabosti in bolečin pred rojstvom veselja
Zakaj bi bilo pričakovanje božica tako drugačno od tega? Navsezadnje gre tudi pri tem za pričakovanje rojstva in novega Življenja.
Čas adventa je torej nekakšna nosečnost pred rojstvom pravega veselja. Je milosten čas, a je lahko tudi čas slabosti, bruhanja, strahu, krčev, zgage, napihnjenosti, bolečin, utrujenosti, tesnobe, občutljivosti, ranljivosti … Je čas za predelovanje vseh občutkov, ki se v nas porajajo, in je čas, ko se zaradi vsega tega v nas prebudi močno hrepenenje po rojstvu.
Temo si moramo v adventu upati doživeti, da bi sploh lahko začutili hrepenenje po Odrešeniku.Advent je torej res lahko vrhunski – milosten in rodoviten, čeprav zahteven –, če v njegov »program« vključimo priložnost za prevetritev svojega osebnega, zakonskega in družinskega življenja ter odnosa do ljudi in sveta nasploh. Če se upamo potopiti tudi v temnejše kotičke svojega srca in življenja. Ne zato, da se v njih izgubili, potopili v žalost, ostali ujeti v bolečini in obupovali nad svojo nezmožnostjo živeti drugače, ampak zato, da bi zahrepeneli po spremembi. Da bi vložili vse svoje moči v to, da bo v našem življenju in naši družini (še) več luči, predvsem pa, da bi prepoznali, od katerega izvora jo napeljati. Temo si moramo v adventu upati doživeti, da bi sploh lahko začutili hrepenenje po Odrešeniku.
Težko pa se je veseliti prihoda nekoga, ki ga sploh nisi pogrešal, ki v tvojem življenju ne manjka in ki ga sploh ne poznaš ali ga ne želiš spoznati.
Ne vem še, kako in koliko bo naši družini v letošnjem adventu to uspelo. Veliko upanje polagamo v družinsko adventno akcijo, ki nam bo prva spodbuda na tej poti, verjetno pa bo potreben še kak osebni korak v globino in temo več. Sprehod skozi resnično intimo naših odnosov. In v smeri Luči, ki za razliko od prazničnih lučk nikoli ne pregori in sveti tudi še po božiču …
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
