A ste kaj ponosni na svoje otroke?

pogovor_oce_sin

Nekoč sta se dva fanta, oba moji bivši zatreskanosti, pod neko mojo objavo na FB skregala okrog tega, ali si lahko ponosen na lastnega otroka ali ne.

Tisti brez otrok je trdil, da ne, ker je vsak otrok, tudi tvoj, svoja lastna osebnost in njegovi dosežki so njegovi, torej si zanj lahko samo vesel, ga občuduješ, ne moreš pa biti ponosen naj.

Tisti z otroki je trdil, da je to kup trapastih floskul, ki v teoriji sicer lepo zvenijo, ampak nimajo nobene veze z realnostjo in da bo to že še spoznal sam, ko bo/če bo nekoč imel otroke.

Jaz pa sem si skorajda spekla kokice, ko sem prebirala njune vse daljše argumentacije v komentarjih in po svoje razumela oba.

Upravičen in neupravičen ponos?

Ponos na lastne otroke je res tako zanimivo čustvo.

Vem, da sem marsikdaj dejansko neupravičeno ponosna na svoje otroke – v smislu, da čutim ponos ob kakšnem njihovem dosežku, za katerega nimam res popolnoma nobenih zaslug. Recimo ob hčerinem baletnem nastopu. Saj je nisem jaz navdušila za balet niti nisem jaz tista, ki jo je naučila Še najbolj upravičeno se mi zdi biti ponosna, kadar se otroci lepo vedejo.korake niti ni od mene podedovala baletne postave. Če sem kar se da realna. A kljub temu sem nanjo nadvse ponosna.

In ponosna sem, ko sin iz vrtca prinese čudovito, neverjetno podrobno risbo, ki narisano zadane v nulo. Čeprav niti slučajno nisem jaz tista, ki ga je učila risati in tudi ni od mene podedoval daru za risanje, še najmanj pa natančnosti in vztrajnosti, s katerima se tega loti. A sem nanj kljub temu izjemno ponosna.

Še najbolj upravičeno se mi zdi biti ponosna, kadar se otroci lepo vedejo. Kadar so vljudni, spoštljivi do starejših in do avtoritet, kadar so prijazni do zasmehovanih in izločenih v razredu ali skupini, kadar opozorijo na krivico, kadar jim je žal za napako in se opravičijo … Po drugi strani pa tudi, kadar ne sledijo kot ovce vsemu, kar jim je rečeno in znajo v primernih trenutkih tudi prevpraševati navodila, pravila ali nekaj, kar jim je kak odrasel povedal ali naročil (čeprav je še posebej naporno, kadar to delajo ravno nama z možem).

Vse našteto ni nek talent, s katerim so se rodili, ampak so to rezultati let in let težkega dela, opominjanja, pogovorov, doslednosti, da ne rečem kar garanja naju z možem pri vzgoji.

Čeprav si v takih trenutkih ponosa vedno rečem tudi: »Veliko dela naju še čaka, nisva še končala«.

Skratka, večji kot so otroci, bolj se mi zdi nemogoče, da kot starš ne bi bila ponosna na njih.

Predvsem pa se mi zdi, da kolikor je ponos prijetno čustvo, je pravzaprav še bolj ključno za njih kot zame. V smislu, da kadar sem ponosna na njih, ko jim je nekaj uspelo, ko vidim, da so se res potrudili, ko me z nečim pozitivno presenetijo, da jim to tudi povem.

Nič namreč ni tako formativno za otrokovo samozavest, kot občutek, da so starši iz srca ponosni nanj.

Komentarji

  1. Ja, ponosni. Ker jim uspeva,…
    Ja, ponosni. Ker jim uspeva, ker so boljši od naju, ker so naju razumeli, ker se trudijo, …

Komentiranje je onemogočeno.