Nogometaš Harry Kane se je javno zahvalil ženi. Njegove besede bi moral slišati vsak mož.

Foto: zajem video zaslona

Vem, da je velika večina bralk ob imenu v naslovu najprej pomislila, kdo je to. Naj na kratko pojasnim – gre za angleškega nogometnega reprezentanta, ki je v ponedeljkovem večeru prejel nagrado Zlata žoga (Ballon d’Or) za najboljšega nogometaša v letu 2026. Sveti gral za nekoga, ki življenje posveti okroglemu usnju.

A Kane je na podelitvi te nagrade naredil nekaj, kar mi je dalo misliti. V zahvalnem govoru se je obrnil tudi k ženi Katie. Spregovoril je o njeni podpori, o vzponih in padcih ter o tem, koliko je prispevala k njegovi poti. »Uspelo nama je,« ji je dejal. Pokal v njegovih rokah je bil tudi njun skupni dosežek.

Uspelo nama je.

Besede, ki bi jih z lahkoto preslišali, ker se nam zdijo samoumevne. Uspeh, za katerega je bil nagrajen ni bil samo njegov. Bil je njun. Pa čeprav je Harry tisti, ki se iz tedna v teden preganja za žogo na nogometnih zelenicah.

Pomislil sem na mojo ženo

Ko sem včeraj prebiral o njegovi izjavi in zahvali, sem pomislil na mojo ženo Lucijo. Na najino družino. Na vse, kar skušava ustvariti, in na preizkušnje, skozi katere greva. Na to, kako pogosto ljudje vidijo tistega, ki govori, nastopa, predstavlja zamisel ali se pojavi na fotografiji. Veliko manj pa vidijo človeka, s katerim ta pred odhodom od doma govori o svojih dvomih in h kateremu se zvečer vrne.

Pri mnogih mojih projektih sem bolj izpostavljen jaz. Jaz predstavljam našo zgodbo, govorim o knjigi, navezujem stike in razlagam, zakaj želimo v Sloveniji ustvariti otroški paliativni dom. Zato se hitro ustvari vtis, da so to predvsem moje poti in moji projekti.

Sam pa vem, koliko pri vsem tem pomeni podpora moje žene.

Biti skupaj ne pomeni vedno misliti enako

Ko govorim o podpori, s tem ne mislim, da se z Lucijo vedno strinjava. Da vsako novo zamisel sprejmeva z enakim navdušenjem. Ali da imava ob istem času dovolj moči za vse, kar bi rada naredila.

Včasih potrebujem tudi to, da me ustavi. Da me prosi, naj se ne vržem na glavo v vse projekte, ki jih moja domišljija proizvede. In predvsem, da mi pove, da ni treba, da se vse uredi v tem trenutku.

Tudi v zakonu ostaneva dva človeka. Vsak s svojim doživljanjem, s svojimi strahovi in s svojo predstavo o tem, kaj v določenem trenutku najbolj potrebujemo.

Zato mi veliko pomeni, da lahko tudi ob različnih pogledih čutim njeno naklonjenost. Da lahko govoriva o tem, kaj naju skrbi. Da nestrinjanje z neko odločitvijo še ne pomeni zavrnitve drugega človeka.

Včasih potrebujem tudi to, da me ustavi. Da me prosi, naj se ne vržem na glavo v vse projekte, ki jih moja domišljija proizvede. In predvsem, da mi pove, da ni treba, da se vse uredi v tem trenutku. Tako mi s svojo podporo postavi tudi meje, ki si jih sam mogoče ne bi zmogel postaviti. In to nujno potrebujem. Ker prihaja od človeka, ki mu je mar zame in za nas.

Preizkušnjo živiva skupaj, doživljava pa jo vsak po svoje

Ob Klemnovi bolezni sva se znašla pred vprašanji, na katera se kot starš ne moreš vnaprej pripraviti. Kako živeti z negotovostjo? Kako sprejemati težke odločitve? Kako poskrbeti za bolnega otroka, za sorojence in za odnos med nama?

Ob tem se učim, da skupna preizkušnja še ne pomeni enakega doživljanja. Lahko naju skrbi ista stvar, pa se nanjo odzoveva različno. Eden potrebuje pogovor, drugi nekaj tišine. Eden že razmišlja o naslednjem koraku, drugi potrebuje čas, da sploh sprejme to, kar se dogaja.

Ženine podpore ne želim imeti za nekaj samoumevnega. Iz njene pripravljenosti, da me podpre, ne morem sklepati, da je zanjo vse lahko ali da sama ničesar ne potrebuje.

Bližina od naju zahteva tudi pripravljenost, da drug drugemu pustiva prostor za drugačen odziv. Ne uspe nama vedno. Pomembno pa se mi zdi, da se vračava k pogovoru. Da skušava razumeti, kaj se skriva za tišino, skrbjo ali nestrinjanjem. In da si poveva, kdaj potrebujeva pomoč.

Ko družinska zgodba postane javna

S knjigo in Zavodom Ta otrok BO živel je del naše družinske zgodbe postal tudi javen. Govorim o Klemnu, o starševstvu, o paliativni oskrbi in o tem, kaj bi družine potrebovale. Skozi našo izkušnjo želimo pomagati tudi drugim. To delo mi veliko pomeni. V njem vidim smisel in možnost, da nekaj premaknemo.

Toda zgodba, ki jo pripovedujem, je tudi Lucijina. Ko govorim o »naši izkušnji«, govorim o življenju, ki ga živimo skupaj. Zato je pomembno, da se ob vseh načrtih vračava tudi k vprašanju, kako je nama v tem. Koliko zmoreva? Kaj želiva deliti? Kdaj potrebujeva čas zase in za otroke?

Ženine podpore ne želim imeti za nekaj samoumevnega. Iz njene pripravljenosti, da me podpre, ne morem sklepati, da je zanjo vse lahko ali da sama ničesar ne potrebuje.

Hvala je treba povedati tudi doma

Danes vsi mediji govorijo o zahvali Harrya Kanea. Kdo bo govoril o podpori in zahvali, ki jo bom nocoj izrekel svoji ženi? Javno nihče. A to ni pomembno. Ključno je, da oseba, ki z mano stoji na moji (naši) poti ve, kako zelo sem ji hvaležen za vse. Da ve, da brez nje marsičesa ne bi zmogli.

Lucija, hvala. Za podporo pri tem, kar ustvarjamo. Za pogovore, tudi kadar se ne strinjava. Za tvojo bližino v življenju, ki ga nisva mogla načrtovati, pa ga vendar živiva skupaj.

Ne veva, kako se bodo uresničili vsi naši načrti. Veliko dela je še pred nami. Vem pa, kako dragoceno je, da lahko na tej poti čutim tvojo naklonjenost in podporo.

In želim, da jo ob meni čutiš tudi ti. Četudi ti jo izrečem doma, na kavču in ne v soju luči svetovnih medijev.