Serija The Chosen: ko evangelij oživi

Foto: zajem zaslona

Lansko jesen sem odkrila serijo The Chosen – Izvoljeni, ki pripoveduje zgodbo o Jezusovem življenju. Nikoli si nisem mislila, da mi bo neka serija pomagala zrasti v veri, a zgodilo se je točno to. Izvoljeni so spremenili moj pogled na evangelijsko zgodbo.

Ne več samo črke na papirju

Odkar sem začela spremljati serijo, drugače poslušam in berem Božjo besedo. Mislila sem, da zgodbo Jezusovega življenja poznam, saj grem vsako nedeljo k maši in skušam redno brati Sveto pismo. In saj jo poznam – poznam vse glavne dogodke, vem, kako si sledijo, ter kako se zgodba konča. Ampak ko ti prizori oživijo na ekranu pred menoj,  evangelij razumem čisto drugače.

Kadar so zdaj v Svetem pismu omenjeni na primer Matej ali Filip ali Veronika, se mi pred očmi prikaže lik iz serije. To ni več le neko neznano ime, ampak oseba z unikatno zgodbo, ki jo po zaslugi serije poznam.

Jezusovo življenje ni bilo lahko

Čisto drugače gledam na življenje Jezusa in njegovih učencev. Nekako nikoli prej nisem pomislila, da so večino časa opravljali povsem običajna in velikokrat naporna življenjska opravila – postavljali šotore, nabirali drva za ogenj, skrbeli za hrano … Jezus je delal in si služil denar s svojimi rokami, dokler ni začel oznanjati Božjega kraljestva.

In potem, ko je začel oznanjati, so se izzivi šele začeli. Hitro je pridobil ogromno nasprotnikov, z učenci pa so se srečevali z odporom, zavračanjem in nestrinjanjem. Sveto pismo govori tudi o tem, a povsem nekaj drugega je to videti na lastne oči. Prek serije sem se lahko veliko bolje vživela v življenje prvih kristjanov.

Zaupanje

Apostoli so večino časa živeli v negotovosti. V hoji za Jezusom je bilo njihovo zaupanje velikokrat na preizkušnji. Niso vnaprej vedeli za Jezusove načrte, včasih jim je zmanjkalo hrane, pogosto niso vedeli, kdaj bodo naslednjič videli svoje domače, Jezus jih je večkrat same poslal oznanjat evangelij (brez posebnih navodil ali izobraževanja) in veliko judov jim je bilo nenaklonjenih. Ob gledanju vsega tega sem se zamislila. Koliko jaz zaupam Bogu? In zakaj pričakujem, da bo moje življenje lagodno, ko pa še celo življenje Božjega sina in njegovih učencev ni bilo lahko?

Preden so postali svetniki

Izmed vseh apostolov me najbolj nagovarja Simon oziroma Peter. Iskreno povedano mi je šel na začetku precej na živce. Petra srečamo malo preden spozna Jezusa. Ima težave z denarjem, težave z Rimljani in težave v zakonu z Eden. Nisem bila preveč navdušena nad tem, kako živi naš (bodoči) prvi papež.

Vendar potem sreča Jezusa – in še vedno ima kopico težav! Še vedno je trmast in se hitro zaplete v prepir, z Eden se še vedno srečujeta z izzivi in tudi v odnosu z Jezusom dela napake. Težko mi je bilo sprejeti, da njegove slabosti niso kar naenkrat izginile, ko se je odločil slediti Jezusu. A potem sem pomislila, kako čudovito je, da Bog vidi prek vseh naših pomanjkljivosti in zmore uzreti naš pravi potencial. Namesto, da obsojam Petra, ker ni popoln, mi je lahko za zgled, kako se po spodrsljajih pobrati, kako se po storjenem grehu vrniti nazaj k Bogu. Jezus je Petra sprejel takega, kot je bil. Kljub vsem njegovim hibam mu je vedno znova odpustil, ga sprejel nazaj in mu pokazal, da ga ima rad.

Med gledanjem spoznavam Boga

Ko na ekranu opazujem, kako ljubeč in dober je Jezus do ljudi, se krepi moje zavedanje, da Bog tudi mene brezpogojno ljubi. V teoriji to vem. Vendar je nekaj povsem drugega, če to vidim. Kadar Jezus z usmiljenjem sprejme grešnika, veliko lažje zaupam, da je tudi mene vedno pripravljen ljubeče sprejeti. Marija Magdalena, na primer, na neki točki v zgodbi ponovno pade in se oddalji od Boga. Vrne se v staro življenje, ker se ne počuti dovolj sposobno in dobro, da bi hodila za Jezusom. Ko jo učenci pripeljejo nazaj k Jezusu, jo on ljubeznivo sprejme. Na njene dvome odgovori z besedami, da Bog želi le njeno srce. Ne išče popolnosti, ne življenja brez napak in grehov (saj to na žalost ni mogoče), ampak le njeno srce. Naj mu izroči tisto (malo), kar trenutno ima, za drugo pa bosta poskrbela Oče in on.

Ob tem prizoru so mi po licih stekle solze (kar se mi zgodi skoraj vsako epizodo – serija vsebuje veliko ganljivih prizorov), saj sem se zavedela, da Bog govori tudi meni. Da je Bog tudi mene pripravljen sprejeti nazaj, ko zgrešim pravo pot, če se le jaz želim vrniti k njemu. Ali ni to vesela novica?

Najlažji način za krepitev vere

Po napornem dnevu ali tednu mi nikoli ni težko prižgati računalnika in ob gledanju Izvoljenih pred njim  posedeti uro ali dve. Serija je kvalitetno napisana in posneta, zato je to počitek, v katerem uživam in ki me duhovno napolni. Čisto vsakič spoznam nekaj novega o Bogu ali svojem odnosu z njim. Zato priporočam, da si naslednjič, ko boste morda preveč utrujeni za obisk svete maše ali poglobljeno molitev (čeprav je tudi to pomembno), preprosto ogledate eno epizodo Izvoljenih in pustite Bogu, da vas nagovori tudi prek računalniškega oziroma televizijskega ekrana.