Sanja Obaha Brodnjak: “Otrok ne potrebuje popolnega, ampak dovolj varnega starša, ob katerem se lahko uči tudi iz svojih napak.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Sanja Obaha Brodnjak je terapevtka in spremljevalka mladih, ki mladostništvo razume predvsem skozi odnos, varnost in iskanje pripadnosti. V prvem delu intervjuja smo govorili o tem, kako lahko mladost pusti močne sledi, a nikoli ne določi dokončne poti. V drugem delu pa se dotaknemo alkohola med mladimi: zakaj po njem posežejo, kako naj se starši odzovejo in kje je meja med pravili, posledicami ter odnosom. Sanja ob tem poudarja, da mladostniki ne potrebujejo popolnih odraslih, temveč take, ki znajo ostati jasni, stabilni in sočutni tudi takrat, ko pride do napak.

Sanja, pri svojem delu z mladimi pogosto poudarjaš, da alkohol, tveganje ali upor niso začetek zgodbe, ampak so velikokrat odgovor na notranji nemir, potrebo po pripadnosti in iskanje smisla. Ko torej govorimo o mladih in alkoholu – ali najstniki z njim v resnici iščejo predvsem omamo?

Ko poslušam mlade v terapevtskem prostoru, se zelo redko izkaže, da bi šlo zgolj samo za željo po omami. Veliko pogosteje gre za poskus, kako preživeti lastno notranjo intenzivnost, ki je velikokrat ne zmorejo nositi in tudi ne v vsej polnosti razumeti. Nekateri posežejo po alkoholu kot po pobegu pred tesnobo ali sramom, drugi kot po socialni spodbudi, ki jim pomaga narediti prvi korak v stik z vrstniki, tretji pa kot po načinu, da se telo po dolgem dnevu končno umiri. Alkohol v tem smislu pogosto postane nekakšen regulator čustev, ki pa deluje samo začasno. Dopaminski odziv in občutek pripadnosti, ki ga mladostnik lahko doživi v družbi, se hitro povežeta, zato lahko omama za kratek čas ustvari iluzijo bližine ali miru. To pa ga lahko potegne v ponavljanje izkušnje.

Ko razumemo funkcijo alkohola, se spremeni tudi naš pristop. Namesto vprašanja: »Zakaj to počneš?« se lahko ustavimo pri vprašanju: »Kaj ti to daje, česar drugje ne dobiš?« Ta premik iz kontrole v radovednost pogosto odpre prostor, kjer se mladostnik prvič počuti videnega in ne samo ocenjenega.

Nekateri starši so mnenja, da je bolje, da se mladostnik prvič napije doma.

Starši pogosto rečejo: »Raje pri nas kot nekje zunaj.« V tem predlogu je veliko skrbi, kontrole, želje po zaščiti in tudi nemoči, ker vedo, da mladostnika ne morejo vedno spremljati. A pomembno je, kakšno sporočilo s tem ustvarimo. Če opijanje postane družinski ritual, lahko mladostnik dobi občutek, da je alkohol nujen del odraščanja ali celo pogoj za pripadnost svetu odraslih. Veliko bolj zaščitno je, da starši o alkoholu govorijo odkrito in realno – brez dramatiziranja, a tudi brez romantiziranja. Mladi ne potrebujejo popolne kontrole, ampak odnos, v katerem vedo, kaj starši mislijo in čutijo. Pri delu z mladimi pogosto vidim, da jasna, mirna meja daje več varnosti kot navidezna sproščenost brez okvirja. Mladostnik lahko protestira proti meji, a jo hkrati potrebuje, ker mu pomaga uravnavati svet, ki je zanj pogosto preveč intenziven. Zato je pomembno, da odrasli to mejo drži in vzdrži.

Ne izgubite zavedanja, da je najprej pomemben odnos, šele potem pravila. To ni samo lep stavek, ampak razvojna realnost.

Kaj lahko starši torej naredimo, da bi jim omogočili varno mladost?

Ne izgubite zavedanja, da je najprej pomemben odnos, šele potem pravila. To ni samo lep stavek, ampak razvojna realnost. Mladostniki z varnim odnosom z odraslimi kasneje začnejo s tveganimi vedenji in lažje razvijejo notranje meje, ker jim ni treba potrditve iskati izključno zunaj doma. Ko mladostnik ve, da je odnos trden tudi takrat, ko se zmoti, se njegovi možgani lažje umirijo in ne potrebujejo hitrih zunanjih regulacij. V praksi to pomeni zanimati se za njihov svet brez zasliševanja, poznati njihove prijatelje, razumeti dinamiko vrstniške skupine in predvsem ostati čustveno dostopen tudi takrat, ko pride do napake. Način, kako reagiramo po spodrsljaju, pogosto oblikuje več kot sam spodrsljaj. Če mladostnik začuti, da ga odrasli vidimo kot osebo in ne kot problem, se lažje vrne v odnos in iz izkušnje nekaj odnese.

Velikokrat staršem rečem: mladostnik ne potrebuje popolnega starša, ampak dovolj varnega starša, ob katerem se lahko uči tudi iz svojih napak. Pomembno je tudi, da se starši poučijo o dinamiki mladostniškega obdobja – o spremembah v možganih, čustvih in odnosih, ki jih prinaša ta čas. In ja, včasih rečem staršem tudi v svetopisemskem jeziku: oblecite »bojno opremo« – ne v smislu boja proti otroku, ampak kot notranjo držo vere, potrpežljivosti in modrosti. Mladostnik potrebuje starša, ki ostane odrasel, ne samo prijatelj; nekoga, ki drži okvir in hkrati ohranja odprto srce.

Kako prepoznati zlorabo alkohola?

Pri mladih ne gledamo samo količine, ampak predvsem funkcijo. Ključno vprašanje ni koliko, ampak zakaj. Če alkohol začne postajati način obvladovanja stresa, tesnobe, sramu ali osamljenosti, je to pomemben signal, da mladostnik z njim regulira nekaj, kar mu je trenutno pretežko nositi drugače.

Spremembe so običajno subtilne. Starši lahko opazijo več umikanja iz odnosov, hitra nihanja razpoloženja, izgubo interesa za dejavnosti, ki so mladostnika prej veselile, več skrivnostnosti ali spremembo družbe. Včasih se spremeni tudi ritem spanja, motivacija za šolo ali splošna energija. V terapevtski praksi pogosto slišim, da starši najprej začutijo, da se je odnos nekako oddaljil, še preden razumejo, kaj se v ozadju dogaja. Ob tem pa je pomembno, da starši ne spregledajo tudi bolj očitnih znakov. Vonj po alkoholu, vonj na oblačilih ali v sobi, nenavadna utrujenost, rdeče oči ali raztresenost so lahko zelo konkretni signali. In bodimo iskreni – vsi vemo, da ni žvečilke ali ustne vodice, ki bi ta vonj zares prekrila. Ne zato, da bi mladostnika ujeli ali osramotili, ampak zato, da ostanemo v stiku z realnostjo in lahko reagiramo pravočasno.

Veliko staršev čaka na velik incident, a v resnici so drobne spremembe pogosto prvi znak, da nekaj ni v ravnovesju. Mladostniški možgani se hitro učijo povezave med alkoholom, dopaminskim olajšanjem in občutkom pripadnosti, zato je zgodnji odziv zelo pomemben. Ko odrasli reagiramo dovolj zgodaj in z odnosom, mladostnik še ne potrebuje obrambnih mehanizmov, ki bi ga oddaljili ali zaprli v skrivanje. Namesto iskanja dokazov je pogosto bolj dragoceno ustvariti prostor za pogovor: »Opažam, da si zadnje čase bolj umaknjen.« ali »Zdi se mi, da ti ni lahko – kako si?« Takšna vprašanja ne odpirajo konflikta, ampak odnos. In prav odnos je največja zaščita pred tem, da bi se vedenje poglobilo. Starševska pozornost ni nadzor – je način, kako mladostniku sporočamo: vidim te, pomemben si mi in tukaj sem, tudi ko stvari niso preproste.

Starševska pozornost ni nadzor – je način, kako mladostniku sporočamo: vidim te, pomemben si mi in tukaj sem, tudi ko stvari niso preproste.

Glede na to, da veliko časa preživljaš z mladimi – bi z nami podelila kakšno tvojo konkretno izkušnjo mladih in alkohola?

Pred leti smo imeli večdnevni program z mladimi na Pohorju. Vedeli so, da bova z duhovnikom pregledala njihovo prtljago, zato so dan prej mladi šli peš na lokacijo in med drva ob stavbi skrili borovničevec. Ob pregledu nahrbtnikov nisva našla ničesar – vedela sva, da to še ne pomeni, da skušnjav ni, a sva se odločila zaupati procesu in ostati pozorna. Ko sva ob dveh zjutraj končno šla spat prepričana, da vsi že spijo, so se potihem odpravili po skriti alkohol in se seveda napili. Naslednje jutro se je realnost hitro pokazala. Ko sva jih morala zbujati, ker jih ni bilo na zajtrku, je bilo po sobah čutiti vonj po alkoholu, nekateri sploh niso bili sposobni vstati ali priti na zajtrk. Imeli so mnogo izgovorov, zakaj ne bi šli na načrtovani izlet v Ljubljano … Kljub temu smo se na izlet odpravili. Ovinki s Pohorja v dolino so zelo zahtevni in smo jih izkoristili! Naredili so več kot katerakoli pridiga … Tisti, ki so pili, so bruhali in res trpeli, zato smo se na poti večkrat ustavili. Skupina mladih, ki ni pila, pa je bila jezna in razočarana, ker je bila pot na izlet drugačna in počasnejša, kot so pričakovali. In prav ta trenutek je bil zelo resničen učni prostor – posledice odločitev niso vplivale samo na posameznike, ampak na celotno skupino.

Midva sva samo bila ob njih, jih spomnila, da naj pijejo vodo, odprejo okno. Prav ta drža – brez sramotenja, brez etiket – je odprla pomemben prostor za razmislek. Videla sva, kako se je v njih nekaj premaknilo, ne zato, ker bi jih kdo prepričeval, ampak ker so sami začutili težo svoje odločitve – v telesu, v odnosih in v skupini.

Včasih telo razume prej kot razum. Takšni trenutki me vedno znova učijo, da mladostniki ne potrebujejo vedno kazni ali dolgih razlag, ampak izkušnjo, ki jo lahko ob varnem odraslem predelajo. V tem vidim tudi globoko duhovno dimenzijo spremljanja – biti ob mladostniku ne kot sodnik, ampak kot nekdo, ki hodi ob njem, tudi skozi napake.

Skupnost raste takrat, ko zmore držati resnico in usmiljenje hkrati – jasen okvir, ki varuje, in odnos, ki ne obupa nad človekom.

Kljub vsemu imajo lahko posledice uživanja alkohola resne posledice. Ukrepi ali celo izključitve – v dijaških domovih na primer …

Pravila so pomembna, ker varujejo skupnost in ustvarjajo okvir, v katerem se lahko mladi počutijo varno. Dijaški domovi imajo pravila z razlogom – nastajala so skozi dolgoletne vzgojne izkušnje in pogosto temeljijo na zakonih, pravilnikih ter odgovornosti do celotne skupnosti. Vzgojitelji in vodstva zato ne delujejo samo iz osebnega prepričanja, ampak tudi v okviru, ki ga morajo strokovno in pravno spoštovati. Pogosto nosijo veliko notranjo napetost med zaščito skupnosti in željo, da bi mladostniku dali še eno priložnost.

Ključno vprašanje pa ni samo, kakšna pravila imamo, ampak kako jih živimo. Način, kako odrasli uporabimo pravila, namreč določa, ali bodo postala prostor rasti ali zgolj orodje nadzora. Včasih starši doživijo ukrepe kot preostre, vzgojitelji pa jih vidijo kot nujne – resnica pa je pogosto nekje vmes, v iskanju ravnotežja med odgovornostjo in razumevanjem.

Če je izključitev prvi in edini odziv, mladostnik pogosto odnese predvsem občutek zavrženosti. Namesto razumevanja posledic lahko doživi, da je sam problem, ne pa njegovo vedenje. Na ravni možganov takšna izkušnja hitro aktivira občutke sramu in ogroženosti, kar lahko še okrepi odmik od skupnosti in zmanjša pripravljenost za sodelovanje. Mladostniški živčni sistem je zelo občutljiv na izključenost, saj je potreba po pripadnosti v tem obdobju ena temeljnih razvojnih sil. Veliko bolj rodovitno je, če ima mladostnik možnost prevzeti odgovornost in popraviti škodo. Ko mu odrasli pomagamo razumeti vpliv njegovih dejanj na druge – na skupino, odnose in zaupanje – se začne razvijati notranja odgovornost, ne le zunanja poslušnost. Mladi potrebujejo strukturo, vendar ne izgona kot edinega jezika.

V tem vidim tudi globoko vzgojno in duhovno dimenzijo: skupnost raste takrat, ko zmore držati resnico in usmiljenje hkrati – jasen okvir, ki varuje, in odnos, ki ne obupa nad človekom. V praksi to pomeni, da pravila spremlja pogovor, refleksija in možnost novega začetka. Takrat skupnost ne postane prostor strahu, ampak prostor učenja. In prav tam se lahko zgodi nekaj zelo dragocenega – mladostnik prvič začuti, da ni sprejet zato, ker je popoln, ampak zato, ker mu je dovoljeno rasti.

Mladostnik lahko protestira proti meji, a jo hkrati potrebuje, ker mu pomaga uravnavati svet, ki je zanj pogosto preveč intenziven.

Kakšno težo ima pri vsem tem naš zgled? Ker včasih mislimo, da nas najstniki prezirajo, ne vidijo …

Mladi nas opazujejo veliko bolj, kot mislimo. Ne poslušajo samo naših besed, ampak način, kako živimo napetost, praznovanje, razočaranje in vsakdanje male krize. Naš odnos do alkohola zanje ni le osebna izbira, ampak tiho sporočilo o tem, kako odrasli uravnavamo čustva in odnose. Če alkohol postane orodje za sprostitev in regulacijo težkih čutenj ali povezovanje, mladostnik zelo hitro ponotranji idejo, da je to naraven odgovor na stres ali praznino.

V terapevtskem prostoru pogosto slišim mlade reči: »Saj doma tudi vsi nekaj spijejo, ko je težko.« To ni obtožba, ampak ogledalo. Spomnim se mladostnika, ki je nekoč zelo iskreno rekel: »Ne vem v čem je smisel, da poslušam in upoštevam pametovanje staršev, saj ne živijo tega, kaj govorijo.« Takšni stavki me vedno znova spomnijo, kako globoko se zgled vtisne v mladostniške možgane, saj se v tem obdobju učijo predvsem skozi opazovanje, posnemanje in občutek pripadnosti.

Mladi ne potrebujejo odraslih, ki nikoli ne naredijo napake, ampak odrasle, ki znajo pokazati tudi druge načine soočanja: pogovor, tišino, gibanje, molitev, humor ali preprosto prisotnost. Ko vidijo odraslega, ki zna zdržati napetost brez hitrih bližnjic, se v njih počasi gradi občutek, da je tudi drugačen način možen. V tem vidim tudi globoko duhovno razsežnost starševstva in vzgoje – ne biti popoln, ampak živeti tako, da naše življenje postane tiha orientacija za druge.

Z mladostniki se ne srečujemo le starši, temveč tudi vzgojitelji, spremljevalci, voditelji … kakšen naj bi bil torej tisti, ki hodi ob mlademu človeku?

Spremljevalec mladih je predvsem nekdo, ki zmore zdržati napetost med sprejemanjem in postavljanjem meja. Mladostnik mora ob odraslem začutiti: »Ne odobravam vsega, kar delaš, a ti si mi še vedno pomemben.« Prav ta kombinacija jasnosti in bližine ustvarja odnos, ki zdravi in daje občutek varnosti tudi takrat, ko pride do napak. Ločiti mora med dejanjem in človekom. Ko obsodimo vedenje, ne pa mladostnika kot osebo, mu pomagamo ohraniti notranji občutek vrednosti. Zakaj je to tako ključno? Ker mladostnik skozi odnos z odraslim oblikuje notranji glas o sebi. Če ob meji začuti zavrnitev kot oseba, lahko to hitro prevede v sporočilo: »Takšen kot sem, nisem dovolj dober. Nisem vreden tvoje bližine.« Če pa ob jasni meji še vedno čuti sprejetost, se v njem začne graditi drugačno prepričanje: »Lahko naredim napako, pa še vedno pripadam.«

V terapevtski praksi pogosto vidim, da mladi ne potrebujejo popolnih voditeljev ali staršev, ampak zanesljivo prisotnost – odraslega, ki ostane miren tudi takrat, ko je mladostnik nemiren. Ko odrasli ohranimo notranjo stabilnost, pomagamo uravnavati tudi mladostniški živčni sistem. Na nevrobiološki ravni se mladostniki učijo regulacije predvsem skozi odnos in zgled, ne skozi dolge razlage ali moraliziranje. Spremljevalec ni nekdo, ki ima vedno pripravljene odgovore, ampak nekdo, ki hodi ob mladostniku – včasih v pogovoru, včasih v tišini. To je drža, ki združuje resnico in usmiljenje: jasen okvir, ki varuje, in srce, ki ne obupa nad človekom. Takšna prisotnost mladostniku omogoča, da lahko raziskuje, se zmoti in se vrne, ne da bi izgubil občutek pripadnosti.

Ko pogledam nazaj na svoje delo z mladimi, vedno znova vidim, da jih ne oblikujejo popolni odrasli, ampak odrasli, katerih življenje ima jasno in smiselno smer. Spremljanje mladih je manj v tem, da jih vodimo z odgovori, in bolj v tem, da zdržimo ob njih, dokler ne najdejo svojega koraka.

S čim bi ob koncu še spodbudila nas, starše?

Zapomnite si: mladostnik ni projekt, ki ga moramo nadzorovati, ampak odnos, ki ga moramo zdržati. Mladost ni obdobje, ki ga moramo preživeti z zategnjenimi pravili ali strahom, ampak čas, ko mladi najbolj potrebujejo odnos, v katerem so videni in vodeni hkrati. Alkohol sam po sebi ni zgodba – zgodba je vedno potreba po pripadnosti, smislu in notranjem miru, ki jo mladostnik skuša na svoj način potešiti. Ko odrasli zmoremo ostati stabilni, jasni in sočutni, postanemo sidro – prostor, kjer se mlad človek lahko uči tudi iz svojih napak, ne da bi izgubil občutek vrednosti. Tak odnos ne pomeni popolnosti, ampak zvestobo poti in odnosu. In prav ta drža pogosto naredi največjo razliko med tem, ali bo mladostnik iskal hitre bližnjice ali pa bo ob varnem spremljanju postopoma našel svojo smer.