Mamin partner bi se vselil

Foto: Canva

Do nedavnega smo živeli mirno in zadovoljno. Z možem (+ 2 otroka) smo si uredili bivališče v zgornjem nadstropju hiše mojih staršev. Vseskozi smo se dobro razumeli in si pomagali. Oče je predlani umrl. Mama je še zelo pri močeh. Celo tako zelo, da si je jeseni našla novega “prijatelja”. Načeloma nimamo nič proti, saj je to njeno življenje in tudi gospod je v redu. Toda mami bi sedaj rada, da bi se on preselil k njej in tudi on je za to. Mi pa precej manj. Zdi se nam hitro, da se po nekaj mesecih poznanstva kar preseliš skupaj. Ona dva se šalita, da sta že stara in da nimata kaj čakati. Vesela sem njene sreče, samo to prinaša spremembe in konkretno prilagajanje tudi za nas … Pomagajte mi s kakšnim nasvetom, da ne bom mami delala krivice in da jo tudi zaščitim pred prenagljenimi odločitvami in da bo v redu tudi za nas. 

V svojem pismu opisujete predvsem čustven vidik spremembe in manj praktični, tako da bom tudi jaz najprej naslovil čustva. Najprej je ključno, da si priznate vsa čustva, ki jih ta situacija prebuja pri vas, četudi so si nasprotujoča. In še posebej, če so socialno nesprejemljiva, saj si taka najtežje priznamo, in jih zato raje izrinemo iz zavesti. Ko pa so čustva izrinjena, nimamo zares več pregleda nad njimi, a v nas še vedno delujejo, nas »glodajo« in »upravljajo« naše življenje, kar se lahko kaže kot zadirčnost, izguba energije, izbruhi jeze, sarkazem itd. In čeprav je ta situacija na daleč videti pozitivna, skriva več dilem.

Iskren razmislek

Po eni strani pišete, da ste veseli za mamo, da je od žalovala očeta in šla naprej v življenju, je aktivna in energična. Po drugi strani se sprašujem, koliko ste vi že uspeli od žalovati izgubo očeta in kaj novi moški v odnosu z mamo pomeni tudi za vaše razumevanje in doživljanje preteklega odnosa med staršema in v primarni družini. Ste morda jezni, žalostni ali ji celo zamerite, da je tako hitro prebolela očeta? Vas skrbi, da v resnici še ni prebolela, ampak nov odnos predstavlja tolažbo? Vas bolj kot to, da ima mama novega partnerja, skrbi intenzivnost bližanja? Vas skrbi, da je še »kaj drugega« zadaj za to željo – npr. finančni vidik katerega od njiju ali kakšna skrita zgodba? Je to gospod, ki ga poznate že od prej, ali je to popolnoma nova oseba v življenju vaše mame oz. vas? Vas žalosti, da ji po smrti očeta niste dovolj vi in vaši vnuki? Morda mama težko prenaša osamljenost po vseh letih skupnega življenja in si želi nekoga odraslega ob sebi tudi čez dan?

Naslikal sem veliko pomislekov in negativnih vidikov, pa še bi se našel kakšen. Morda ni nobeden vaš ali upravičen. Iz tega, kar ste napisali, je lahko čustveno čisto zrelo, da je gospa po smrti moža izgubo predelala in želi na novo osmisliti svoje življenje z novo zvezo. Starejši ljudje pogosto hitreje prepoznajo, kaj si želijo in kaj lahko nudijo, tako da čas spoznavanja ni nujno dolg.

Vsaka sprememba (tudi pozitivna!) je naporna in prinaša nekaj tesnobe v življenje, saj to, kar trenutno deluje, izginja, glede novega pa še ne vemo, ali bo delovalo.

Ne glede na to, iz kakšnih vzgibov in kako čustveno razdelana je mamina zveza, pa sama vselitev partnerja predstavlja spremembo za vas in vašo družino. Vsaka sprememba (tudi pozitivna!) je naporna in prinaša nekaj tesnobe v življenje, saj to, kar trenutno deluje, izginja, glede novega pa še ne vemo, ali bo delovalo. Oziroma v vašem primeru slutite, da bodo potrebne prilagoditve in omejitve, ki jih sedaj niste vajeni in ki lahko prebujajo poleg tesnobe tudi jezo, ker ste končno ulovili ritem, pa ga zdaj nekdo ruši. Morda prebuja žalost, ker izgubljate svoj star način življenja in večjo prisotnost mame pri pomoči za npr. varstvo vnukov. Ali pa je to preprosto stres, ker boste imeli »tujega« človeka v hiši, kar bo vzelo nekaj tiste domačnost in varnosti, ki jo sicer nudi dom, in kjer si lahko brez mask, vljudnosti in pod »svojimi pogoji«. Ko pride nekdo izven intimnega kroga zaupanja, avtomatično začneš paziti, kaj govoriš, kako izražaš čustva, potrebno je na novo definirati vse tiste utečene meje in načine sobivanja. In vse to zahteva energijo za vas, moža in otroke.

Vsega tega je toliko več, kolikor je hiša bila naknadno spremenjena v dvostanovanjsko in nima jasno ločenih prostorskih meja (npr. vhod v hišo, kurilnica, voda, elektrika, parkirišče, dovoz, vrt). Nova oseba (še posebej odrasla) zahteva vsaj čas za prilagajanje na nov ritem in učenje obstoječih pravil, navadno pa s sabo prinese tudi svoja pričakovanja in način življenja, kar zahteva prilagajanje vseh.

Vse te dileme in čustva najprej prečutite pri sebi in se nato pogovorite z možem. Še posebej glede skrbi v povezavi z maminim hitenjem vam je lahko mož v podporo, saj celotno situacijo vidi manj obremenjeno, ker ni njen sin. Pomembno je, da se z možem pogovorita tudi glede pravil in pričakovanj, ki sedaj veljajo v hiši in ki bi se s prihodom maminega partnerja spremenila.

V kolikor imate brate in sestre, se je smiselno tudi z njimi pogovoriti, saj boste s tem dobili čim bolj celovito sliko glede tega, kakšna tveganja in dileme obstajajo oz. kje ste predvsem vi zaskrbljeni.

V problemu, ki ste ga izpostavili, je bilo začutiti, da doživljate mamo kot »svojo najstnico, ki ji je fant zmešal glavo, pa hoče zdaj z njim živeti«. V resnici pa je to že starejša gospa z veliko izkušnjami, ki ji ne morete preprečiti, da bi se odločala po svoje.

Pogovor z mamo

Ko boste o vsem razmislili, se pogovorite tudi z mamo. Napovejte ji, da ste razmišljali glede napovedane selitve in da bi si želeli pogovoriti glede tega. Če bo pogovor napovedan, bo manj možnosti, da bo zašel v šale in banalnosti, poleg tega bo verjetno za mamo manj ogrožajoče, če boste sami. Če pa mama doživlja vašega moža bolj kot sina ali pa je mož po naravi mediator, je smiselno, da sta oba – sami presodite. Pomembno je, da imate tekom pogovora pred očmi dejstvo, da ima mama pravico do partnerstva in sreče ter sprejemanja svojih odločitev, ampak da je tudi vaša naloga, da poskrbite za svoje potrebe in potrebe vaše družine.

V uvodu pogovora poudarite pozitivne vidike novega odnosa, ki ste jih v razmisleku prepoznali (npr. da je srečna, polna življenja), tudi kvalitete, ki jih je partner pripeljal v družino. Nato pa izpostavite svoje skrbi in dileme. Ne govorite o tem, s čim se ne strinjate, ampak kaj vas skrbi: »Vidim, da si želiš, da se partner vseli, ampak skrbi me, ker grejo stvari tako hitro in ker po potegne veliko sprememb tudi za mojo družino.«

Poskusite videti mamo kot starejšo žensko, ki išče svojo srečo. V problemu, ki ste ga izpostavili, je bilo začutiti, da doživljate mamo kot »svojo najstnico, ki ji je fant zmešal glavo, pa hoče zdaj z njim živeti«. V resnici pa je to že starejša gospa z veliko izkušnjami, ki ji ne morete preprečiti, da bi se odločala po svoje. Lahko ji le ubesedite vse svoje pomisleke, ste potrpežljivi z njenimi odgovori in skušate razumeti njen vidik.

Zato izpostavite jasno vse dileme, ki ste jih prepoznali. Tu je dobro govoriti po principu »bolje prva zamera kot zadnja«, saj vam to pomaga izpostaviti dileme jasno in na tistih področjih, ki se jim ponavadi izogibamo. Bodite pri tem bolj radovedni kot zaščitniški in omejujoči. Čeprav so kakšna vprašanja manj prijetna, so tudi priložnost za mamo, da pokaže zrelost in premišljenost pri načrtovanju tega koraka.

Včasih se bojimo sprožiti določene teme, a izogibanje rodi še večje stiske in zamere.

Kako bo glede vaših obiskov pri njej ter njenih (njunih) pri vas po prihodu partnerja? Kdo ima kam dostop, ali so kakšni prostori, kjer drugi ni povabljen ali je povabljen samo z eksplicitnim vabilom (tudi npr. ko vas ni in ko je potrebno zaliti rože, pobrati perilo ipd.)? Ali imate drugačna pričakovanja zanjo in za partnerja? Kako otroci doživljajo novega partnerja in kaj za njih predstavlja sprememba (v logističnem in morda tudi čustvenem smislu)?

Kako bo glede financ: kako se spremeni vaša trenutna delitev stroškov? Kako bo gospod prispeval v gospodinjstvo glede plačevanja računov, hrane, dela okoli hiše. Tu je pomembno tudi vprašanje aktualnega lastništva – kdo je trenutno lastnik te hiše? Če je samo mama, je veliko bolj avtonomna pri odločitvi, kot če ste tudi vi (in mož). Morda je že sedaj tudi priložnost preveriti, kakšno formalno vlogo imate pri tem, če bo gospod želel spremeniti svoj stalni naslov (sedaj ali v prihodnje). Do vprašanja, ki ste ga postavili v začetku, nima smisla pristopati pravno formalno, vseeno pa nam pravo nudi nek osnoven okvir, kakšne so pravice in dolžnosti vseh, ki bivajo na nekem naslovu.

Nenazadnje je smiselno tudi spregovoriti o tem, kaj bo z njegovo nepremičnino? Če nima lastne nepremičnine, je že zdaj smiselno govoriti o tem, kako bo, če se sobivanje ne izide?

Po drugi strani pa če zveza zaživi, je morda skrb tudi glede morebitnega dedovanja. To vsekakor ni tema, ki bi jo odpirali na prvem pogovoru, a če vas bremeni, jo je na neki točki smiselno načeti.

Namesto zaključka

Cilj pogovora (ali pogovorov) naj bo predvsem večje razumevanje obeh strani in iskanje rešitev, ki vključujejo tako mamo in partnerja kot tudi vas in vašo družino. Morda je ena od rešitev tudi postopnost pri selitvi: da gospod za neko obdobje živi pri vas le za vikend, pa potem podaljšuje čas bivanja pri vas. Morda bi k celotni situaciji pripomoglo tudi, da bi več časa preživel z vašo družino: morda lahko kakšen dan preživite z gospodom, da ga bolje spoznate tako vi kot otroci.

Vam želim, da bi to situacijo videli predvsem kot priložnost za globlje razumevanje mame in za poglobitev vezi med vama. Včasih se bojimo sprožiti določene teme, a izogibanje rodi še večje stiske in zamere, zato vam želim predvsem poguma in odprtosti v pogovoru z mamo.