Ko otrok nosi ves svet v žepu, zaupanje ni dovolj!

Foto: Canva

Rad imam najstnike.

Poznal sem jih na deset tisoče, morda poznam tudi tvojega.

Z njimi delam že desetletje in pol, in sicer iz vseh demografskih skupin.

Z njimi sem potoval, se z njimi smejal, z njimi žaloval, delal za njih in molil z njimi.

Hodil sem po njihovih hodnikih in sedel v njihovih učilnicah.

Rad mislim, da jih dobro poznam in da dobro poznam svet, v katerem živijo.

In zdaj sem tukaj, da vam povem, da jim je treba odvzeti pravico do zasebnosti – takoj!

“Res je grdo reči kaj takega!” – si morda misliš.

V redu, potem sem grozen in imam prav .

Ampak ne, nisem diktator. Imam le veliko izkušenj in vsak dan vidim, kaj se dogaja.

Nekoč je pravica najstnikov do zasebnosti pomenila nekaj povsem drugega. Imeli so sobo, kamor so se lahko umaknili od sveta, kjer so lahko zaprli vrata, si prižgali glasbo, odprli dnevnik in zapisali stvari, ki so se jim dogajale. 

Ampak ta čas je že zdavnaj minil.

Ko najstniki vstopijo v svojo sobo in zaprejo vrata, niso več sami (pravzaprav mnogi od njih niso sposobni več biti sami). Ko vstopijo v svoje sobe, ne pobegnejo od sveta, temveč vstopijo vanj in v njegove najbolj nevarne, grozeče in strašljive predele. Ta svet povabijo v svoj sveti, osebni prostor.

Zahvaljujoč svojim telefonom lahko danes najstniki v nekaj sekundah dosežejo ljudi in kraje, o katerih so naši starši morda imeli le nočne more.

Pred dvajsetimi leti, ko smo bili mi najstniki, smo bili ob vstopu v svojo sobo resnično sami. Zato danes kot starši verjamemo, da so naši otroci varni znotraj štirih sten. Toda to je daleč od resnice. Ker so, ko so v svoji sobi, tik pred vami, v drugem svetu, obkroženi z drugimi ljudmi.

Svoje najintimnejše skrivnosti lahko razkrijejo popolnim neznancem.

Lahko dobijo droge, orožje, seks in seminarske naloge.

Lahko druge spodbudijo k samomoru.

Lahko ustrahujejo in so ustrahovani.

Z vašimi kreditnimi karticami lahko igrajo na srečo.

Kupijo in prodajo lahko vse, kar si sploh morete zamislite.

Lahko delijo fotografije svojih golih teles in teh fotografij ni nikoli več mogoče izbrisati. 

Vidijo lahko najbolj gnusne, nasilne in škodljive podobe na planetu.

In vse skupaj je zaščiteno z geslom.

Vidite, svet se je spremenil in z njim tudi pravila.

Tehnologija se preprosto prehitro razvija, da bi otroke pustili pri miru.

Ne morejo se sami spopasti s tem.

(Saj se tudi večina odraslih ne more, ampak to je že druga tema za kdaj drugič.)

Z njimi moramo biti v tistih nevarnih vodah, kot da bi bili majhni otroci v razburkanem oceanu, kjer mrgoli morskih psov.

“Ampak zaupam svojim otrokom,” pravite.

Vendar to ni problem. 

Za starše nikoli ne gre za to, da ne bi zaupali svojim otrokom – problem je veliko širši.

Vsaj pri mojih starših je bilo tako.

Ko sem bil najstnik, so moji starši poznali moje prijatelje, vedeli so, kje živijo, kdo so njihovi starši in kakšna so njihova prepričanja. Vedeli so, kam gremo, kako bomo prišli tja in kdaj se bomo vrnili. (Seveda je bila zasebnost, ampak je bila to informirana zasebnost).

Na platformah družbenih medijev imajo vaši otroci verjetno nekaj sto “prijateljev”, ki jih sploh ne poznajo zares in imajo do njih reden, 24-urni dostop. Ali jim res želite dati toliko zasebnega časa s toliko neznanci?

Poenostavljeno: če ste starš otroka, mlajšega od 13 let, ali najstnika in nimate dostopa do vsakega sporočila, vsake naprave, vsakega gesla in vsakega spletnega mesta, ki ga vaši otroci obiskujejo, jih v bistvu zanemarjate. S tem sodelujete pri vsem, kar počnejo, vidijo in doživljajo.

Pravzaprav ne gre za to, da najstniki ne bi smeli imeti zasebnosti. Gre zgolj za to, da ne bi smeli imeti tehnološke zasebnosti. 

Ali najstniki potrebujejo prostor zase?

Absolutno.

Naj pobegnejo iz sveta. Naj se zaklenejo v svoje sobe, prižgejo glasbo, vzamejo dnevnik in vanj zapišejo svoje misli.

Toda če pa “dnevnik” nima papirja, ampak baterije – potem pridobite kodo.

Avtor tega pisma je pastor John Pavlovitz