Lara Romih: “Šolski neuspeh pogosto nastane, ker so ocene edino merilo vrednosti.”

Foto: osebni arhiv

Lara Romih je mama treh otrok, arhitektka in predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. Z njo smo govorili o težavah slovenskih šol, spremembah šolske zakonodaje, o pomenu vključenosti staršev v izobraževanje otroka, pa tudi o tem, da ni vseeno, kakšen je arhitekturno prostor, v katerem poteka pouk. Vabljeni k branju. 

Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da so starši aktivno vključeni v življenje šole?

Ker samo usklajen trikotnik starš–učenec–učitelj lahko ustvari spodbudno in zdravo okolje za otroka. Če eden od teh členov manjka ali ne deluje, sistem ne funkcionira optimalno. V današnjem času ni več nič samoumevno. Vse bolj je jasno, da moramo starši aktivno in argumentirano sodelovati v razvoju šolstva – vedno v dialogu s stroko, ne proti njej.

Če starši nismo vključeni, potem spremembe ne pridejo. Če pa smo vključeni, lahko skupaj ustvarimo boljši sistem. Če nismo proaktivni, se stvari po naravni poti začnejo kvariti ali vsaj stagnirati.

Včasih pa se učitelji pritožujejo, da so nekateri starši preveč vključeni – da imajo z njimi več dela kot z otroki. Kaj menite o tem?

To je realnost, ki jo priznamo. A pomembno je razumeti razmerja. Na srečanju ravnateljev v Laškem smo skupaj ocenili, da je morda 10 % staršev prekomerno vpletenih, včasih tudi neproduktivno. Ampak enako bi lahko rekli za učitelje – tudi tam je morda 10 % takih, ki za pedagoški poklic preprosto niso primerni. In niso vsi slabi učitelji tisti brez znanja – nekateri imajo znanje, a nimajo pristopa, empatije, spoštovanja ali avtoritete.

Se je pa treba resno vprašati: Ali so starši, ki se veliko ukvarjajo s šolo, vzrok ali posledica težav? Pogosto nas šola obravnava kot moteče dejavnike. Ampak mi se oglašamo, ker sistem ne deluje več tako, kot je pred leti. Vsi jamrajo, da otroci nimajo več znanja, da se pehajo le za točkami … seveda, ker je sistem sam tak. Številke so edino merilo za eno najpomembnejših odločitev v življenju mladih. Upoštevanje NPZ-jev je prva manjša korekcija in letos že prinaša realnejši rezultat. Mi, starši, želimo za otroke najboljše, in to je naravno.

Resno se je treba vprašati: Ali so starši, ki se veliko ukvarjajo s šolo, vzrok ali posledica težav?

Kako torej sodelovati s šolo, ne da bi prestopili mejo in se vmešavali v delo učiteljev?

To je možno samo, če šola vidi starša kot partnerja, ne kot nasprotnika. Ko šola in starši sodelujejo, lahko skupaj rešujejo izzive. Lep primer je bil čas epidemije, ko smo kot starši marsikje dejavno pomagali – ne le kot nadomestilo za šolo, ampak tudi kot zavezniki.

Če otrok vidi, da sta starš in šola usklajena, da nastopata kot enotna fronta, potem nima druge izbire, kot da to spoštuje. Problem nastane tam, kjer v šolah ni zavedanja o vlogi vseh deležnikov. Kjer vlada zgolj argument moči, tam ne bo klime za sodelovanje. Potem šola in starši stojijo na nasprotnih bregovih in imamo problem, ki ga občutijo tudi otroci.

Katere so po vašem mnenju ključne spremembe, ki bi jih slovenski šolski sistem nujno potreboval?

ZASSS je oblikoval 7 ključnih predlogov:

1. posodobitev učnih načrtov, ki so v marsičem zastareli,
2. vzpostavitev delujočega sistema zagotavljanja kakovosti v osnovnih šolah,
3. stabilna, premišljena in celovita učbeniška politika,
4. okrepitev vzgojne vloge šole (ne le znanje, tudi vrednote!),
5. pravočasna obravnava otrok s posebnimi potrebami in enotni kriteriji za vse,
6. uravnoteženo upravljanje šol z modelom 3 × 3 (trije predstavniki ustanovitelja, zaposleni, starši),
7. okrepitev partnerske vloge staršev – ne le formalno, ampak vsebinsko.

Šibka točka slovenskega šolstva ostaja spremljanje kakovosti. Trenutni sistem, ki temelji skoraj izključno na samoevalvaciji, je večinoma neučinkovit. Mnogo učiteljev in ravnateljev ga namreč vidi kot nujno zlo, izvajajo ga zgolj birokratsko, da zadostijo zakonu, zato je neuporaben. Tam, kjer pa razumejo njegov namen, je zelo koristno in učinkovito sredstvo za spremljanje in izboljšanje kakovosti.

Šibka točka slovenskega šolstva ostaja spremljanje kakovosti. Trenutni sistem, ki temelji skoraj izključno na samoevalvaciji, je večinoma neučinkovit.

Pozdravljate spremembe zakonodaje za OŠ, ki jih je pred kratkim pripravila vlada?

Večino da, določenih malenkosti pa ne. Več je bilo zgoraj povedano.

Kakšno vlogo ima svet staršev? Ima realno moč?

Svet staršev je zakonsko opredeljen organ šole in ima pomembno vlogo, čeprav je ‘brezzobi tiger’, saj ni izvršilni organ. Podajamo mnenja in potrjujemo določene dokumente. Predvsem pa se na sestankih naredi prostor, kjer lahko povezujemo starše in vodstvo šole v dobro otrok. Če šola resnično upošteva svet staršev, je to zelo pomemben most. Če pa ga vidi kot nujno zlo, potem sodelovanja ne bo – in posledično se izgubijo priložnosti za napredek, za dobrobit naših otrok.

Se vam zdi, da ima stroka – akademiki – stik z realnostjo na terenu?

Žal pogosto ne. Njihove zamisli so včasih v nasprotju z realnostjo v razredu. Ravnatelji nato izražajo nezadovoljstvo, ker so zahteve neizvedljive. Če bi več poslušali šole, učitelje in starše, bi bile rešitve bolj uporabne. Teorija in praksa morata biti zaveznici, ne sovražnici.

Kako se soočiti z disciplinskimi težavami otrok v šoli?

Soočanje z vedenjskimi težavami je danes res izziv. A ključ ostaja enak: dati zgled. In začne se s prvim dnem, ko dobimo otroka v roke. Nasilni otroci imajo doma velikokrat nasilno okolje, ne pa vedno. Otrok je redko sam kriv za svoje vedenje. Pomembno je, da otroci čutijo, da jim odrasli želijo pomagati, ne jih le kaznovati. Hkrati pa smo prišli tudi na konec ulice, kjer ugotavljamo, da inkluzija za vsako ceno ni možna in da je treba kdaj tudi odstraniti nasilnega učenca. Pred tem pa seveda uporabiti vse možne prijeme in se še kakšnega novega domisliti. Smiselno je namreč pripeljati čim več otrok čim dlje po izobraževani lestvici navzgor. Zato tudi vse otroke s prilagoditvami, takšnimi in drugačnimi, skuša sistem zadržati v osnovni šoli. Desetletja nazaj bi takemu otroku rekli preprosto ‘Ni za v šolo!’ Zdaj pa stremimo k čim daljši izobrazbi vsakega posameznika, z vsemi prilagoditvami, ki jih potrebuje.

Zamisli akademikov so včasih v nasprotju z realnostjo v razredu. Ravnatelji nato izražajo nezadovoljstvo, ker so zahteve neizvedljive.

Kaj pa v primeru šolskega neuspeha?

Otroka moramo obravnavati holistično, celostno – z vsemi njegovimi talenti. Ni vsak otrok odličen v matematiki, morda pa blesti v glasbi, športu ali mehkih veščinah. Šolski neuspeh pogosto nastane, ker ocene obravnavamo kot edino merilo vrednosti. A otrok je veliko več kot le številka. In to bi radi spremenili v naslednjem desetletju. Severni del Evrope že leta stremi k celovitemu in opisnemu ocenjevanju učencev in upam, da mu bomo sledili.

Kako pa se v vaši družini spopadate z digitalnimi napravami?

Težko, predvsem z mojim nenehnim opozarjanjem in odvzemom. Najstarejša hči, ki je na fakulteti, je že sama razvila občutek za to, kdaj jo telefon “potegne”, in si sama odstrani aplikacije za nekaj dni. Sin je bolj podvržen računalniškim igram, a ker je zelo aktiven (poje v treh zborih, hodi k tabornikom), to uspešno uravnavamo. Včasih enostavno – vzamem kable ali daljince, ko grem od doma. Analogno reševanje digitalnega problema bi lahko rekli (smeh). Najmlajša ima strogo omejen čas na eno uro dnevno. Družbenih omrežij, kot so TikTok, Snapchat ali Instagram, nima in to se ne bo spremenilo vsaj do srednje šole. Za mlada dekleta so ti pritiski že tako težki – dodaten vsakodnevni pritisk družbenih omrežij je preprosto preveč. Danes je nujno poskrbeti, da otroku omogočiš prostor za mirno odraščanje, čim dlje od medijsko ponorelega sveta.

Včasih enostavno – vzamem kable ali daljince, ko grem od doma. Analogno reševanje digitalnega problema bi lahko rekli (smeh).

Je stroka starše pustila same pri tem vprašanju?

Da. Konkretne smernice so se začele pojavljati šele pred kratkim. Ta čas so starši brez razmisleka in brez podpore že predšolskim otrokom dali pametni telefon v roke. Škoda, ki je bila storjena, je velika. Vzgojiteljice jasno povedo, da so otroci že zasvojeni … ne zmorejo pojesti obroka, če nimajo telefona pred seboj, in to ne en ali dva v skupini … Bolezen je široko razširjena in kriči po regulaciji.

Po poklicu ste arhitektka. Kakšen pomen pripisujete estetsko urejenemu prostoru – še posebej v šolskem okolju?

Ogromen. Naše nove šole so vrhunske, narejene s strani mojih vrhunskih sošolk in sošolcev, in to me izjemno radosti. Ne vem, ali je krivo, da smo res ena taka vrhunska generacija ali se mi samo zdi (smeh). Težava je v veliki večini starih šol, ki so pa arhitekturno, svetlobo in prostorsko podhranjene. Z dobrim arhitekturnim objektom vzgajaš otroka v dobrega esteta, s posluhom za prostor, naravo in s tem za sočloveka. Zato je pomembno, da bi vsi od malega že izkustveno spoznali, kaj je dober prostor, zakaj to dobro vpliva na njih itd. Študij o tem je ogromno, jih nima smisla naštevati. Naravna svetloba, razgled … direktno vplivajo na učenčev uspeh v šoli. Veselim se dviga procenta, ki bo zdaj namenjen šolstvu. Če kaj, potem je izobraževanje in s tem naši otroci tisto, čemur je vredno nameniti ogromno pozornosti in tudi financ.

Če kaj, potem je izobraževanje in s tem naši otroci tisto, čemur je vredno nameniti ogromno pozornosti in tudi financ.

Zakaj je Slovencem tako težko doseči soglasje pri urejanju prostora?

Ker nimamo vzgoje za prostor. A prihodnost je svetlejša. Otroci imajo danes na voljo ogromno vizualnih izkušenj – ker prek spleta vidijo desetkrat več kot mi v njihovih letih. In tisti, ki so naravno občutljivi za estetiko, se jo hitro naučijo prepoznati. Potem pa jih moramo še izobraziti, naučiti kritičnega mišljenja, empatije in pozornosti. Če jim damo pravo izkušnjo in znanje, bomo čez 20 let živeli v lepših prostorih – in med, kot pravim, “lepšimi” ljudmi. Mislim s tem seveda boljše ljudi – bolj občutljive, bolj povezane in z večjo zavestjo o skupnem dobrem.