Foto: ShutterstockČas gre naprej in z njim tudi mi in naši otroci. Novi čas, razvoj tehnologije, komunikacije … Vse to prinaša nove načine obnašanja in zahteva nove veščine. Toda nekatere stvari so univerzalne in, tudi če morda danes niso več zelo v ospredju, vseeno pritičejo dostojnemu človeškemu bitju, ki živi polno in kvalitetno življenje. In točno to je tisto, kar želim za svoje otroke. Da so dostojni ljudje, ki živijo polno in kvalitetno. Zato vztrajam, da se naučijo nekaterih veščin, ki morda pri komu veljajo za staromodne, a v resnici niso. Velikokrat so meja med “eh” in “uau”. Razvrščene so naključno, ne po pomembnosti.
1. Kako komunicirati po telefonu in tudi v živo: Kako pozdravimo, se predstavimo, preverimo, koga smo dobili, kako jasno povemo, kaj želimo in potrebujemo, znamo zastaviti vprašanja in dobiti odgovore, kako se zahvalimo in poslovimo.
2. Kako vzdrževati in/ali popraviti svoje stvari: Otroci se morajo čim prej naučiti, kako zamenjati baterijo, uporabiti lepilo, kaj priviti, zašiti, zamenjati … Če začnemo dovolj zgodaj, ko jim je še največje veselje, če lahko sodelujejo pri čem tako pomembnem, kot je popravilo ali obnova, to naravno zraste z njimi. Vključimo otroka v čim več naših dejavnosti. Tudi v tiste, za katere bi morda na prvo žogo rekli, da jih ne potrebujemo zraven … ravno od tam bodo največ odnesli. Imeli bomo najstnika, ki si sam prišije odpadli gumb, zamenja žarnico, prepleska svojo sobo, zakrpa zračnico …
3. Branje knjig: Privzgojiti otroku ljubezen do branja dandanes sploh ni več samoumevno in poleg vseh elektronskih naprav niti ni lahko. Če so lepe slikanice nekoč z lahkoto pritegnile pozornost malčka, danes temu zelo uspešno konkurirajo ekrani. Zato se je za to veščino v prvih letih otrokovega življenja vredno konkretno potruditi, saj je bogata dediščina tako za nadaljnje izobraževanje kot tudi življenje.
4. Kuhanje in čiščenje: Ne zveni posebno popularno, a za kvaliteto življenja sta to dve ključni veščini. Prej ko se otrok nauči opravljati potrebna gospodinjska dela, prej bodo postala rutina, ki je samoumevna, ne zahteva veliko truda in ne povzroča slabe volje. Zmožnost priprave raznolikih zdravih in okusnih obrokov zase in za svoje bližnje je nekaj, kar bi moral vsak otrok odnesti iz svoje primarne družine.
5. Osnove vrtnarjenja in skrbi za živali: Če so še naše mame in babice odraščale vsaj z vrtom, danes to nikakor ni več samoumevno. Pa bi moralo biti. Tudi če ni potrebno z eksistencialnega vidika, je nujno, da se otroku vsaj približno sanja, kako si je možno pridelati svojo lastno hrano. V isti kategoriji je skrb za živali. In to ne le za tipične hišne ljubljenčke, čeprav se ta skrb vsekakor začne tudi tukaj. Seveda ne bomo otroka zaprli v svinjak ali ga spustili k bikom. Da pa približno ve, od kod prihaja mleko, kaj vse je potrebno, da pridelamo in predelamo nekaj kilogramov mesa, kako se skrbi za kokoši, pa je lahko nekaj, kar lahko njegovo otroštvo le obogati, tudi če ne bo mladi prevzemnik kmetije.
6. Vprašaj za nasvet poznavalca: Danes je standard, da če nečesa ne vemo, poguglamo. Kar je sicer odlično in zelo praktično, ne daje pa vedno najboljših rezultatov. Obstajajo ljudje, ki se na svoja področja odlično spoznajo in so svoje znanje pripravljeni radodarno deliti s tistimi, ki znajo prisluhniti in se želijo učiti. K tej kategoriji spada tudi veščina, da otrok zna prepoznati nakladače, ki se na vse spoznajo in še zlasti radi pametujejo mladim in ljudem, ki nimajo veliko izkušenj – ostali jih takoj razkrinkajo.
7. Kako se igrati z dojenčkom/malčkom ter zanj tudi primerno poskrbeti: Zaradi manjšega števila otrok v naših družinah je veliko mladih, ki ne vedo, kako ravnati z majhnim otrokom. Ne vedo, kako se z njim igrati, kako ga potolažiti, kako komunicirati z njim, kako ga nositi, nahraniti, umiti, previti … To je lahko pomemben prispevek k samozavesti mladega človeka, lahko da izjemno močno čustveno povezavo in v prihodnosti tudi omogoča lažji prehod v lastno starševstvo.
Vse te veščine pravzaprav niso nič posebnega. Staromodne so zgolj zato, ker so bile nekoč samoumevne v vzgoji in so v nekih normalnih družinskih okoliščinah rasle skupaj z otrokom. Danes temu ni več tako. To ni nujno samo slabo, je pa vredno, da se še posebej potrudimo, da te veščine postanejo del repertoarja našega otroka.
Te veščine niso staromodne, pač pa so življenjske! Mislim, da še marsikateri odrasel človek nima vseh teh veščin. Prav je, da otroke vse to naučimo in da nanje prenašamo svoje izkušnje.
Pripomnila pa bi še to: prav je tudi, da otroke naučimo uporabljati javni prevoz (avtobus, vlak). Otroci naj se naučijo poiskati vozni red in tudi uporabljati javna prevozna sredstva (to je mišljeno za večje otroke). Mi kot otroci smo sami npr. hodili z avtobusom ali z vlakom k zobozdravniku. Sami smo si tudi kupovali npr. šolske potrebščine.
Danes otroci obvladajo vso tehnologijo v nulo, po drugi strani pa so nerodni in neznajdljivi. Starši jih vozijo povsod, kot da so invalidi. Otroci naj bodo čim bolj samostojni, vse to jim bo prišlo v življenju še kako prav.
Samo barcaffe, razmere nekoč in danes v prometu so nepredstavljive.
Še sama si komaj upam čez kakšen prehod na cesti, ko vsi vozijo čez rdeče luči, da ne rečem karkoli o e-skirojih, ki so za moje pojme najhujše prevozno sredstvo, potem pa pogledam mojega sina (8,5 let), ki sicer obvlada vse prometne znake, ve kako mora čez cesto, ampak v trenutku ga nekaj zmede, pogleda za kakšnih avtom in bi bil ….
Jaz, ko sem pri 7 letih začela hoditi v šolo, sem 3 kilometre hodila peš s sošolci v šolo, seveda ne po cesti, ampak čez polja in travnike (doma bila na vasi). Tudi avtobus smo imeli in sem samostojno prehodila 200 metrov do ceste in sama šla čez cesto. Vendar takrat ni bilo takega prometa, vsega tega kar je sedaj.
Na srečo se midva z vlakom skupaj voziva, ker je blizu moje službe v šoli. Seveda ga opazujem, spodbujam k samostojnosti, vendar vsak otrok je svet zase. Ena moja sodelavka je rekla, da je svoji hčerki zaupala pri njenih 11-letih, da je samostojno šla čez cesto čez dva križišča, pa to ni bilo v Ljubljani. Kaj lahko potem šele za Ljubljano rečemo.
Ta potreba, da sedaj otroci vse znajo in da bodo samostojni, je ravno tako, kot spodbujanje, da obvladajo tehnologijo, da bodo prvaki v tem in tem.
Mislim, da vsak otrok čustveno dozori ob svojem času in ne smemo tega časa prehitevati, seveda je pa fajn, da se otroku vse obrazloži, se ga pripravlja na samostojnost in odraslost.
Moj otrok rad gre na avtobus, vlak. Tudi ko ga gledam, kako vozi kolo, ja nimam kaj, do OŠ sploh ni vozil kolesa, ni ga hotel, oziroma videla sem, da ga ne morem siliti oz. da mu ni bilo do kolesa. Potem se je v enem dnevu naučil voziti in to je to. Seveda je še neroden, ne obvlada še vsega, ampak kaj naj? Je pa perfekten v ostalih športih, plezanju, plesu.
Glede razmer v prometu nekoč in danes se popolnoma strinjam. Ne morem pa razumeti tega, da pride po otroke šolski avtobus in ustavi tako rekoč pred hišo, starši ali pa stari starši pa peljejo otroka v šolo z avtom.
To pa zelo drži!
Meni je vprašljivo tudi to, da bi povsod in kadarkoli morali biti tako otroci kot odrasli samostojni. To poudarjanje samostojnosti in samozadostnosti je lahko tudi dvorezen meč, predvsem takrat, ko se človek, ki je navajen biti samostojen, samozadosten, znajde v stiski, ko si ne dovoli prositi za pomoč in ostane sam v svoji stiski. Ker pač ni navajen, da bi kdo drug tudi zanj kaj naredil ali namesto njega. Zato je ogromno ljudi v velikih težavah, ker si mislijo, da bodo celo življenje samostojni, da bodo neodvisni itd.