Pogovor z otroki o spolnosti je bila nekdaj tabu tema. Danes pa mnogi starši v želji, da bi otroke primerno vzgajali za spolnost, o njej spregovorijo že zelo zgodaj. Vendar se v tem skriva tudi past, da »prezgodaj povemo preveč«.
Temeljno načelo pri komunikaciji z otrokom v času do začetka pubertete je namreč, da o spolnosti ni potrebno govoriti, razen na otrokovo pobudo.
Spolnost je namreč veliko več kot le biologija ali genitalnost.
Pred puberteto namreč otrok še ne more celovito dojeti koncepta spolnosti, saj mu telesna zrelost tega ne omogoča. Še posebej eksplicitne informacije in vizualna predstavitev (denimo o tem, kako poteka spolni odnos), lahko vdrejo v njegov varen intimni prostor. Nekateri teoretiki leta zrelega otroštva (nekje od 5/6 let do 10/11 let) zato imenujejo celo »leta nedolžnosti« in opozarjajo, da moramo to otrokovo nedolžnost spoštovati in negovati.
To pa seveda ne pomeni, da spolne vzgoje ali priprave na zdravo spolnost v teh letih ni – daleč od tega! Spolnost je namreč veliko več kot le biologija ali genitalnost. Z otrokom lahko spregovorimo o mnogih zadevah, ki so predpogoj za pravilno razumevanje spolnosti: moškost, ženskost, golota, prijateljstvo in zaljubljenost, poročna ljubezen, rojevanje otrok …
In če varnega okolja za otroško »nedolžnost« ni?
Vendar se je pri omenjenem temeljnem načelu potrebno zavedati nečesa pomembnega: uresničujemo ga lahko le, če naš otrok živi v varnem okolju.
Naši otroci danes žal redko živijo v varnem okolju. V vrstniški družbi, v vrtcu in šoli so hitro izpostavljeni neprimerni komunikaciji ali celo neprimernim praksam v zvezi s spolnostjo.
Žal pa je to v današnjem svetu redko. Naši otroci so hitro izpostavljeni neprimerni komunikaciji ali celo neprimernim praksam v zvezi s spolnostjo, še posebej če več časa preživijo v vrstniški družbi stran od staršev (vrtec, ulica). Tudi v šoli se določene vsebine o spolnosti ponekod začnejo že zelo zgodaj in pri tem ne upoštevajo zakonitosti spolnega razvoja otroka.
V tem primeru moramo biti starši na to pripravljeni. Če je naš otrok izpostavljen neprimerni komunikaciji ali praksam, se je potrebno odzvati. Če vemo, da bodo v šoli obravnavali določene vsebine v zvezi s spolnostjo ali plodnostjo, je dobro, da o tem tudi na svojo pobudo spregovorimo z otrokom prej in to v veliko bolj celostnem kontekstu, predvsem v kontekstu skrivnosti poročne ljubezni.
Oglejmo si na kratko 5 temeljnih načel za dobro komunikacijo o spolnosti pred puberteto, ki nam lahko pomagajo, da bo naš pristop k spolni vzgoji pravilen.
1. Prepoznajte, kaj vaš otrok rabi vedeti in kdaj – sledite njegovim vprašanjem
To načelo je zelo naravno in mu starši vsaj na začetku, v prvih letih življenja, sledimo po intuiciji. Poznate starša, ki bi denimo sam začel otroku v starosti dobrih dveh let sam, sistematično razlagati, zakaj imajo fantki »lulčka«, punce pa »luliko«? Najbrž ne. Prav gotovo pa podamo otroku odgovor, ko nas to vpraša.
Če otroku tenkočutno sledimo, obenem pa poznamo nekaj temeljnih razvojnih značilnosti in potreb v zvezi s spolnostjo, ne moremo zgrešiti prave smeri.
Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, denimo kako nastane otrok ali zakaj se v domači banji lahko z bratcem ali sestrico kopava gola, v bazenu pa ne – otroku začnemo razlagati, ko sam za to pokaže zanimanje. Strategija odgovarjanja na vprašanja, ki jih otrok postavlja, je v tem obdobju za spolno vzgojo najprimernejša.
Če otroku tenkočutno sledimo, obenem pa poznamo nekaj temeljnih razvojnih značilnosti in potreb v zvezi s spolnostjo, ne moremo zgrešiti prave smeri. Pozorno sledenje otroku ostri naš čut za prepoznavanje, kaj se otroku dogaja v odnosih, kar nam omogoča, da mu tudi sami pomagamo prebujati vprašanja.
2. V primeru izpostavljenosti neprimernim praksam: (1) kotrolirajte se, (2) izvabite otrokove misli in čustva, (3) podajte razmejitev in pozitiven odgovor
Kot smo že rekli, se lahko v današnjem svetu hitro zgodi, da je otrok izpostavljen neprimerni komunikaciji ali praksam v zvezi s spolnostjo. Recimo: hčerka nam zaupa, da so ji v šoli nagajali, da sta z nekim fantom, s katerim se skupaj vračata domov, zaljubljena. Ali pa: sin pride iz vrtca in začne razlagati, da je neka punčka seksi (ali da so se z drugimi fanti pogovarjali, da je za »poseksat«). Ali pa: informacijo o tem, kako nastane otrok, varujemo kot zaklad, ki ga bomo ob primernem času sporočili svoji hčeri, pa se potem zgodi, da ji sosedova hčerka na ulici to pove na vulgaren način.
Najprej se je potrebno zavedati, da stvari, ki se otroku zgodijo v zvezi s spolnostjo, v nas prebudijo močna čustva. Zato je v prvem koraku potrebna samokontrola. Potrebno je »vdihniti zrak« in se ne odzvati prehitro, še posebej, če nas preplavi jeza.
Stvari, ki se otroku zgodijo v zvezi s spolnostjo, v nas prebudijo močna čustva. Zato je v prvem koraku potrebna samokontrola.
Ključni korak pa je, da ne začnemo prehitro razlagati ali celo pridigati, ampak da skušamo iz otroka najprej zvabiti njegove misli, čustva, drže: »Kako si se ob tem ti počutila?«, Kaj pa ti misliš?« Šele takrat bomo bolje zaznali, kaj se je v otroku res zgodilo in kakšno škodo je neprimeren dogodek povzročil. Obenem imamo tudi mi čas, da vsaj malo pretehtamo, kaj bomo rekli.
Pomemben pa je tudi tretji korak, v katerem podamo razmejitev. To pomeni, da dejanje, ki se je zgodilo, označimo kot »ne dobro«. Morda je včasih to dovolj – otrok nam je zaupal, se z nami pogovoril in ob tem doživel izkušnjo varnega zaupanja. Če je potrebno, pa dodamo še t. i. »pozitiven odgovor« (več v točki 4). To pomeni, da o vsebini v povezavi s spolnostjo, ki se je zgodila, spregovorimo na pozitiven način.
Klasični primer: če nam otrok zaupa, da so si z vrstniki kazali spolne organe, bi »tradicionalni« starš hitro odgovoril, da se to ne sme in je grdo. V resnici pa bi morali najprej otroka vprašati, kaj si misli o tem dogodku in kaj je občutil, potem pa pojasniti, da je (golo) telo tako dragocen zaklad, eden največjih, kar ga imamo, da ga je treba skrbno čuvati, da ga zato ne moremo in ne smemo kazati kar vsakemu, kot tudi vsakemu ne govorimo o svojih največjih skrivnostih …
3. Govorite resnico, četudi jo odkrivate postopoma
Kako nastane otrok? Štorklja ga prinese, je bil odgovor, ki so ga včasih najpogosteje dali otrokom na to vprašanje. Napaka.
To vprašanje je morda najboljši primer za razumevanje tretjega načela. Gotovo ni starša, ki bi na to vprašanje odgovoril povsem neposredno, denimo z vsemi biološkimi podrobnostmi o porodu. Pomembno pa je, da to, kar otroku povemo, ni neresnično – lahko pa je del resnice, ki jo odkriva postopoma.
Ob tem vprašanju lahko na čudovit način spregovorimo o skrivnosti življenja, pa tudi o ljubezni, ki je potrebna, da nastane otrok. To so sporočila, ki so potrebna in ki jih moramo v otroku utrjevati, če želimo, da bo nekoč nazorno sporočilo o spolnem dejanju, v katerem se to zgodi, lahko prišlo v varno okolje.
Če vprašanja pripeljejo do tega, da je treba spregovoriti, kako se otrok spočne, se lahko odzovemo različno – pač glede na stanje in potrebe našega otroka. Včasih je za prvi korak dovolj, da povemo, da se morata imeti ati in mami zelo rada in da je to ena velika skrivnost (nismo se zlagali!).
Lahko recimo spregovorimo na način, da pojasnimo, kako se ati in mami v postelji tesno objameta (če ima otrok tudi sicer izkušnjo opazovanje nežnosti med staršema, mu tu ne bo tuje) in v tem objemu se na skrivnosten način v mamičinem telesu začne razvijati otrok. Takoj ko bo primeren čas, lahko nadaljujemo z odkrivanjem te skrivnosti – v vsakem primeru je tudi za otroka veliko bolje, da to, res veliko skrivnost, odkriva postopno.
4. Vedno oznanjajte pozitiven pogled na telo, spolnost, poroko
Ker je spolnost tako velikokrat zlorabljena, so včasih v želji, da bi jo zaščitili (zlasti v krščanstvu pa tudi sekularni družbi), uporabljali v vzgoji neprimeren pristop, ki je temeljil predvsem na prepovedi in tabuizaciji. To je rodilo vtis, da je spolnost nekaj slabega, grdega.
Seveda vsi vemo, da tak način ni primeren, a ni dovolj le zavedanje, da vzgoja za zdravo spolnost ne sme biti le skupek prepovedi. Če želimo otrokom res celovito odkrivati spolnost, se moramo poučiti o veličastni viziji spolnosti. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč teologija telesa, ob kateri se učimo na pozitiven in zelo celovit način razmišljati in govoriti o spolnosti.
Jasno ločimo negativno in pozitivno, tako da ločimo slab pristop, slabo uporabo (zlo-rabo), od vsebine, ki je pozitivna.
Zato sodoben pristop ni zgolj gola prepoved, ki podzavestno sugerira, da je spolnost slaba, ampak raje uporabljamo model »razmejitve«. To pomeni, da sicer jasno ločimo negativno in pozitivno, tako da ločimo slab pristop, slabo uporabo (zlo-rabo), od vsebine, ki je pozitivna. O tej pozitivni vsebini pa moramo poudarjeno spregovoriti, moramo jo »oznanjati«.
Recimo primer, ki smo ga že navedli, ko otrok vrne iz vrtca z govorico o »seksi« punčkah. Po razmejitvi, ko kot starši pristop označimo kot slab, napačen, se nam lahko odpre prostor, da spregovorimo o temeljih ženskosti in moškosti, ki se kažejo že v majhnih otrocih – denimo o ženski (punčki) in njeni lepoti, skrivnostni lepoti, ki vabi v odnose in ki jo na poseben način negujejo že deklice, ter o moškem (fantku), o njegovi moči in veliki odgovornosti, ki mu je dana za zaščito ženske.
Ne pozabimo: podoba spolnosti, ki nam jo sporoča svet, ni slaba, zla, sama po sebi. Gre za velik in prefinjen ponaredek. Otroku moramo pomagati, da ta ponaredek prepoznava, a da zna iskati tudi »original«.
5. Veliko komunicirajmo o telesu in s telesom
Zadnje načelo pravi, da moramo veliko komunicirati o samem telesu. Telo govori ljubezen, brez telesa skrivnost ljubezni ne bi bila vidna in je ne bi mogli izkusiti. Zato moramo otroka potrpežljivo učiti te govorice telesa, da bo nekoč najzahtevnejša telesna govorica, ki se mu bo zgodila v spolnem odnosu, resnično zazvenela v čudovito pesem.
O telesu moramo že od malega veliko komunicirati in to ne samo v zvezi s spolnostjo. Zavedajmo se, da vsaka ozaveščena pravilna raba telesa otroku pomaga graditi sposobnost telesa, da se daruje drugemu v odnosu ljubezni. Če bomo govorili o različnih pomenih telesa, bomo na koncu lahko spregovorili tudi o poročnem in spolnem pomenu.
Pomembno je, da se otrok ob nas uči telo uporabljati kot dar, pa naj bo to ko s fizičnimi napori za drugega nekaj delamo ali pa ko si z objemom izkažemo nežnost.
Predvsem pa je pomembno, da se otrok ob nas uči telo uporabljati kot dar, pa naj bo to ko s fizičnimi napori za drugega nekaj delamo ali pa ko si z objemom izkažemo nežnost. Ena od čudovitih priložnosti, ko otroku pokažemo in ozavestimo, kako je telo dar za drugega in kako je s telesom potrebno nežno postopati, je denimo ob rojstvu v družini, dojenju …
O telesu pa se seveda lahko veliko naučimo tudi izkušenjsko. Telesna bližina, izkazovanje nežnosti in naklonjenosti, je temelj zaupanja, ki ga gradimo v otroku. Povezovalno oziroma navezovalno starševstvo, ki zelo temelji tudi na fizičnem stiku otroka s staršem, je dejansko že začetek zdrave spolne vzgoje.
V njem otrok izkusi, kako se varen čustveni prostor dogaja in gradi v zdravem fizičnem stiku, kar je dragocen vzorec, da bo tudi sam pozneje lahko to uresničeval v odnosu, ki bo vseboval spolno dimenzijo.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
