4 spoznanja, ki mi jih je dalo materinstvo

Foto: Canva

Morda nekaterim osebnostno rast in zrelost uspe doseči brez starševstva in čestitke vsem tem ljudem. Toda večina nas resnično odraste šele, ko postanemo starši. Nekateri pa seveda niti takrat ne. Dejstvo je, da je narava materinstvo zastavila tako, da te, poleg tega, da se razmnožiš, še oblikuje, pregnete, obrusi … in pošlje na do tedaj neznano ozemlje.

Obstaja katera mama, ki ji njeni otroci niso dali jesti zarečenega kruha? Obstaja mama, ki po več otrocih upa soliti pamet drugim mamam? No, seveda obstaja, ampak večina mam po nekaj letih starševstva veliko bolj potihoma pametuje, kaj je prava vzgoja in kako je treba stvari zastaviti. Izkusila je namreč, da tudi sama ni idealna in da niso idealni niti njeni otroci.

Kaj sem se torej sama naučila o sebi, odkar sem postala mama?

1. Nisem skulirana in potrpežljiva

Nekoč sem nastopala v čudovitih zgodbah v svoji domišljiji, kjer sem blestela v plemenitih in herojskih dejanjih. Danes vem, da je zame uspeh, da se ne razburim, ko je 6×4 spet 21. Dokler živiš sam ali z drugi odraslimi ljudmi, kjer so meje natančno določene, ko imaš nadzor nad svojim dnevom in časom, ko tudi ob stresnih trenutkih veš, da boš drugi del dneva oblikoval po svoje, ko si naspan … lahko živiš v lepi iluziji, kako zelo skuliran in potrpežljiv si.

No, otroci ti kaj hitro pokažejo, da nisi. Oziroma si, a le v nadzorovanih in manj stresnih okoliščinah. Otroci imajo sposobnost, da pritisnejo na najbolj občutljive točke, za katere niti nisi vedel, da jih imaš.

2. Sem sposobna žrtvovanja

Kot ne veš, česa si sposoben v slabem smislu, dokler nimaš otrok, tudi ne veš, kaj vse zmoreš iz ljubezni do njih. Koliko žrtev in odpovedi si pripravljen sprejeti, da bi bilo njim dobro, da bi bilo za njih poskrbljeno. Otroci iz tebe potegnejo najboljše in najslabše.

Bedenje ob bolnem otroku, odpoved svojim kapricam, odpoved urejeni zunanji podobi, že devetinosemdeseto branje zgodbice, ki ti je začela iti na živce že pri tretjem branju, tvoj otrok pa jo obožuje. Zadrževanje, ko čakaš z njim, da sam najde tisto presneto puzlo, ki jo ima tik pred nosom.

3. Sem povsem običajna mama in moji otroci so povsem običajni otroci 

Morda to zveni nekoliko nenavadno, ampak ni. V nekem, še precej nezrelem obdobju, ki ga nekateri nikoli ne prerastejo, se ti zdi, da si sam center sveta in da so tvoji otroci najpomembnejši na svetu. Saj so, ampak le tebi. In to je v redu. To zavedanje je nadvse osvobajajoče. Ja, tudi mojemu otroku lahko vzamejo kanglico v peskovniku in ja, tudi on je prejšnji teden nekomu izpulil lopatko. Mojemu najstniku lahko sošolec reče, da ima grdo majico. Ne dvomim, da bo dobil v isti meri nazaj. So predvsem tipični predstavniki človeških mladičev. Za ta svet potrebujejo predvsem dobre čevlje in ne tepiha pod svojimi bosimi nogami.

4. Ni vse odvisno od mene

Veliko je odvisno od mene, veliko lahko naredim za svoje otroke, a ne vse in ne vsega. Njihovo življenje ni moje. In moje življenje ni njihovo. Imajo svoje misli in imajo svoje osebnosti. Otroci niso moj projekt, sem le njihov skrbnik za nekaj let. Vedno bomo povezani, a oni morajo postajati vedno bolj oni sami. Čudovito je opazovati svoje otroke, ki imajo talente in sposobnosti, o katerih pri meni ni niti sledu. In osvobajajoče je zavedanje, da je njihovo življenje njihova zgodba in da jaz sodelujem le pri pisanju prvih poglavij. Tudi če bodo “kar nekaj”, nikakor ne določajo preostalih poglavij in še najmanj konca.