Foto: CanvaTako, pa so končno prišle dolgo pričakovane počitnice. Dneve si bomo zapolnili na različne načine, vsaj nekaj časa pa bomo namenili tudi zamenjavi domačega okolja s kakšnim drugim. In to s sabo prinese – pakiranje.
Načrt
Odkar nas je pri hiši več, sem se disciplinirala in postala »manj spontana«, kot sem bila včasih. Nekoč sem se spomnila, kam bi šla, iz omare privlekla nahrbtnik, nametala noter par stvari in šla. Kar sem pozabila, sem potem spotoma improvizirala na tak ali drugačen način.
Ko sva dobila otroke, je postalo to improviziranje manj mogoče. Težko v hribih previješ otroka, če si pozabil plenice. (No, se da. Za silo pač uporabiš kakšno svojo rezervno majico …) Ampak po nekaj takih »pomanjkljivih« odpravah sem ugotovila, da je bolje narediti plan. Ker je tako manj stresa in slabe volje.
Otroci prinesejo svoje
Ko so otroci rasli, so samo potrdili, da je smiselno, da prej pomisliva na tisoč in eno stvar, kot da se kasneje ukvarjava z jokom. Igračka za spanje, odejica, igrice za kratkočasenje, kakšno skrito presenečenje v obliki igrače, nove zgoščenke ali prigrizka so nam močno olajšali daljše poti.
Družina raste samo še v višino
Ko so otroci prerasli najnežnejša leta, so se njihove potrebe spremenile. (Pred)pakiranje je nujno vsebovalo tudi obisk knjižnice, športne trgovine, iskanje tlačilke za žogo za odbojko, rezervnih strun za kitaro in kart za tarok. Pa nakup baterij za čelne svetilke in zvezdne karte … Pa še česa. Mama se je medtem podala v trgovino s hrano, preverila, kako je z elastikami na kopalkah, oče pa je dopolnil zalogo plina in stanje klinov za sidranje šotora.
Spet počitnice tudi za starša
V času majhnih otrok smo kot starši ves čas vpeti skoraj samo v dogajanje z njimi. Otrok še ne more sam v vodo, treba mu je predlagati novo igro, da ga sredi dneva spraviš s sonca, z njim zgraditi obvodni grad ali vilinsko hišico. Prebrati pravljico, ga nahraniti. Sama sem v teh vlogah vedno uživala. Z možem sva se uspela dobro uskladiti in dopolnjevati, da je enkrat eden, enkrat drugi lahko za kakšno urico tudi malo »odklopil«, zadremal, kaj prebral. Ne razumite me narobe, ampak vsa tista leta pa sem malce vendarle pogrešala tudi kakšno urico samo za naju, miren klepet v senci, skupni zgodnji jutranji pohod. Tiste trenutke sva morala ukrasti. Ampak – veste kaj, najin čas se vrača.
Kje smo zdaj
Skrb za prtljago otrok ni več na mojih ramenih. Vsak ve, koliko ima na razpolago prostora in potem si sam razporedi, kaj in koliko bo vzel s sabo. Če bo preveč knjig, potem bo manj prostora za kozmetiko, oblačila in športne rekvizite … Najmlajši še malo pomagam, v glavnem pa vse postorijo sami. Meni preostane skrb za hrano in kuhinjske pripomočke. In za tisto, kar bova potrebovala midva. Tukaj ne mislim na obleko in higienske pripomočke; za to poskrbi vsak sam. Sem pa jaz tista, ki »najde« kakšno dobro knjigo, ki nama nudi priložnost za pogovor. Vedno v najini prtljagi poskrbim tudi za Sveto pismo.
Kaj prihaja
Najina prvorojenka je že konkretno zakorakala v dvajseta. Sin ji sledi. In zavedam se, da je to, da v poletju še vedno najdemo teden dni skupnega čas (ja, vsako leto težje) in se skupaj podamo na morje, velik blagoslov. Kot je neizmeren vir najine sreče tudi to, da se otrokom še vedno zdi vredno za naš skupni čas tudi kaj žrtvovati. Zavedava se, da se čas družinskih počitnic, ko smo še vsi skupaj, počasi izteka in nikoli ne vem – morda je pa letos zadnjič … Otroci bodo šli po svojih poteh in prav je tako. Malo pa vseeno zaboli.
Gremo … drug k drugemu
Našo družino do počitnic loči samo še nekaj dni. Čaka me še kup stvari, ki jih je treba postoriti. Moj seznam se spet polni. (Le kje je lanski?) Ampak se veselim teh naših dni preprostosti, ko se ne bo mudilo nikamor, ko si bomo na razpolago za pogovor, za norčije, za igre, za masažo. Kuhali bomo, ko bomo lačni, spali, ko bomo zaspani, vmes pa bomo imeli ves čas tega sveta drug za drugega.
V teh, zadnjih dneh se pogosto spomnim in prosim za blagoslov naših počitnic. Naj bodo tudi vaše take: blagoslovljene.
