17-letna Elizabeta Tomac, slovenska zmagovalka na tekmovanju mladih prevajalcev: »Največ, kar so mi dali starši, so delovne navade in samostojnost«

Foto: Osebni arhiv

Elizabeta Tomac hodi v 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Na vseevropskem prevajalskem tekmovanju Juvenes Translatores (lat. mladi prevajalci) je letošnja zmagovalka med slovenskimi dijaki. Prevajala je iz francoščine v slovenščino.

Tekmovanja, ki je novembra lani sočasno potekalo v vseh 27 državah članicah EU-ja, se je udeležilo 2883 dijakov s 681 srednjih šol, prevajali pa so v kar 141 različnih jezikovnih kombinacijah. Na njem je sodelovalo tudi 8 slovenskih šol s 36 dijaki. Med njimi je slavila Elizabeta Tomac.

Elizabeta je odraščala v Luksemburgu, kjer sta njena starša zaposlena v Evropskem parlamentu. Od petega leta igra violino, ukvarja se tudi z igranjem klavirja, zborovodstvom in dirigiranjem. Je najstarejša od šestih otrok. Tudi njena mlajša sestra hodi na Škofijsko klasično gimnazijo, ostali člani družine pa živijo v Luksemburgu.

Kako je videti mednarodno tekmovanje mladih prevajalcev Juvenes Translatores?

Tekmovanje poteka hkrati v vseh državah EU, nato komisija izbere zmagovalca za vsako državo posebej. K prijavi me je spodbudila učiteljica za nemščino. Ko sem ugotovila, da si lahko izberem katerokoli jezikovno kombinacijo, pa sem se rajši odločila za prevajanje iz francoščine, ker sem v njej boljša.

Na tekmovanju smo dobili daljše besedilo, ki smo ga morali v dveh urah prevesti. Lahko smo si pomagali s slovarji, ne pa tudi s spletom. Nato je komisija ocenila, kateri prevod med vsemi sodelujočimi Slovenci je najboljši. Izbran je bil moj.

Kaj ti pomeni nagrada?

Nisem je pričakovala, sem je pa zelo vesela. (smeh)

Se v prihodnosti vidiš v prevajalstvu ali na katerem drugem področju?

Zelo rada imam jezike, verjetno tudi zato, ker sem odraščala v večjezičnem okolju. Poklicno pa se ne vidim v prevajalstvu. Vidim se v glasbi, ki jo imam še rajši od jezikov. Želim se vpisati na akademijo za glasbo. Če bi utrpela kakšno poškodbo, zaradi katere ne bi mogla več igrati, pa bi se odločila za pravo. Tudi na tem področju so pomembni jeziki.

Odraščala si v Luksemburgu. Katere jezike si se naučila?

Doma govorimo slovensko. V vrtcu sem se naučila luksemburščine, vendar sem jo kasneje žal precej pozabila. Nato sem hodila v evropsko osnovno šolo, kjer je moj pouk večinoma potekal v francoščini. Slovenski učenci smo imeli tudi svojega učitelja in približno štiri ure slovenščine tedensko. Pa seveda angleščino. Zato sem trojezična – tekoče govorim slovensko, francosko in angleško.

Kako si izbrala srednjo šolo? Zakaj si se odločila za Slovenijo?

V osmem razredu, pri trinajstih letih, sem šla v internat v Belgijo, kakšnih 200 kilometrov od doma. In sicer zaradi violine. V Luksemburgu sem hodila na glasbeni konservatorij, ki je bil zelo zahteven: vsak teden sem imela štiri ure solfeggia, dve uri orkestra, pouk violine in klavirja … Šolski pouk pa se je zaključeval zelo pozno, štirikrat na teden ob 17h, enkrat tedensko pa bolj zgodaj. Časovno se mi enostavno ni izšlo. V Belgiji sem hodila na neke vrste srednjo glasbeno šolo, kjer smo imeli v sklopu pouka tako splošne kot glasbene predmete.

Zelo rada imam jezike, verjetno tudi zato, ker sem odraščala v večjezičnem okolju. Poklicno pa se ne vidim v prevajalstvu. Vidim se v glasbi, ki jo imam še rajši od jezikov.

V Belgiji je pouk potekal v angleščini, učila sem se tudi francosko in nemško, slovensko pa žal ne. Tam sem ostala tri leta, do zaključenega prvega letnika srednje šole. Takrat se je moja mlajša sestra Julija odločila, da gre na Škofijsko gimnazijo v Ljubljano. Eno leto sva že bili skupaj v Belgiji in ko se je odločila ona, sem se tudi jaz. Tudi najini starši so hodili na Škofijsko gimnazijo, tako da nadaljujeva družinsko tradicijo.

Kako vidiš srednjo šolo v Sloveniji? Lahko primerjaš naš šolski sistem z belgijskim in luksemburškim?

Šolski sistem je tako različen, da ga težko primerjam. Okolje pa je v Sloveniji trikrat boljše. Tukaj imam družbo vrstnikov, s katerimi si delimo vrednote. To je res pomembno. Morda to še posebej opazim, ker sem prej hodila na mednarodno šolo, kjer smo prihajali iz zelo različnih vetrov. V Belgiji pa sem bila med samimi glasbeniki, ki smo malo posebni. (smeh)

V tujini pouk traja veliko dlje, vmes so proste ure. Pozitivna stran je, da nas je bilo v razredu precej manj. Tukaj nas je v razredu 32, v Luksemburgu je učencev največ 26, tako v osnovni kot v srednji šoli. V Belgiji pa nas je bilo na celi šoli 25. Pouk je bil zelo individualen. Če je v razredu pet učencev, je pouk mnogo bolj produktiven. Če česa ne razumeš, ti učitelj takoj priskoči na pomoč. Če je učencev 32, mora tisti, ki nečesa ne razume, to reševati po pouku. To se še posebej pozna pri tujih jezikih. Ker nas je veliko, skoraj nič ne govorimo.

Razlika je tudi v ustnem spraševanju, ki ga v Luksemburgu in Belgiji ne poznajo. Preden sem bila tukaj prvič vprašana, sem bila na smrt prestrašena. Potem sem ugotovila, da je spraševanje v resnici lažje, ker lahko snov poveš s svojimi besedami. (smeh)

Na Škofijski gimnaziji se imam super. Profesorji so odlični, družba je krasna … Najstniki potrebujemo dobro družbo in tukaj je res ne manjka. Tudi mlajši brat si želi priti sem, delam dobro reklamo. (smeh)

Kako si se navadila, da si tako daleč od doma? Kaj pa tvoji starši?

Starši imajo doma še štiri otroke, tako da jim ni dolgčas. (smeh) S sestro Julijo sva bili že prej v internatu v Belgiji, tako da sva šli samo malo dlje. Ni bilo velikega preskoka. V Belgiji je bilo pravzaprav težje, ker sva bili mlajši, prvič sva šli od doma. Poleg tega imava v Sloveniji razširjeno družino, vse strice, tete, bratrance, sestrične. Za vikende greva pogosto k njim. Za kakšen vikend in počitnice pa se vračava v Luksemburg.

Čeprav doma govorimo slovensko, mi je bilo tukaj težko uporabljati slovenščino ves dan. Prav usta so me bolela. (smeh) S slovnico pa nisem imela težav. Tudi knjige berem večinoma v slovenščini. Razen izvirnikov v francoščini in angleščini, tiste berem v originalu. Drugače pa se mi zdijo prevodi v slovenščino res dobri, boljši kot npr. prevodi v francoščino.

Doma nas je toliko otrok, da sem morala od nekdaj sama poskrbeti za svoje stvari. Če nisem naredila naloge, je pač nisem imela, nihče drug ni skrbel za to.

Od doma si šla pri trinajstih letih. Kako gledaš na svojo odgovornost? Marsikdo se pri tej starosti še ne zdi dovolj zrel, da bi poskrbel sam zase.

Doma nas je toliko otrok, da sem morala od nekdaj sama poskrbeti za svoje stvari. Če nisem naredila naloge, je pač nisem imela, nihče drug ni skrbel za to. V Belgiji sem se morala naučiti tudi, kdaj iti spat. Imeli smo sicer hišni red, ampak kdaj bom dejansko zaspala, je bilo odvisno od mene. Na začetku sem hodila spat zelo pozno, kar sem vsako jutro obžalovala. Učila sem se iz lastnih napak. Hočeš nočeš sem morala prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Prvič, ko sem se za vikend vračala domov, sem šla na vlak brez denarnice. Bilo je grozno stresno, čeprav sem se na koncu zmenila in srečno prišla domov. Od takrat nikoli ne pozabim denarnice. (smeh)

Kam nameravaš na faks? Te vleče nazaj v tujino?

Študij bi rada začela v Sloveniji. Tukaj imam krasnega profesorja violine, od katerega lahko največ odnesem. On me bo poučeval še tri leta. Potem grem verjetno še za dve leti v tujino.

Imaš kak nasvet za starše, kako podpirati svoje otroke, da bodo razvili svoje talente in bili aktivni? Na kakšen način so tebi starši najbolj pomagali?

Starši so mi najbolj pomagali s tem, da so me takrat, ko se mi nekam ni dalo, npr. na orkester, »zbrcali«, da opravim svoje obveznosti. Pri nas ni bilo opcije, da zaradi lenobe ne bi naredil tistega, kar moraš. Drugo je, če si bolan ali imaš neodložljive opravke, ampak lenoba ni bila nikoli izgovor. Najpomembnejša vrednota, ki sem jo dobila od staršev, so delovne navade in organiziranost. To dvoje mi je dala tudi glasba.

Super je bilo tudi to, da so mi starši pri trinajstih letih dovolili iti od doma. Morda kdo pri tej starosti res še ni dovolj zrel. Ampak pri petnajstih je skrajni čas, da odideš od doma, če je le možno. V resnici nikoli nisi čisto pripravljen na odhod. Treba se je vreči v vodo in se znajti.

Starši so mi najbolj pomagali s tem, da so me takrat, ko se mi nekam ni dalo, npr. na orkester, »zbrcali«, da opravim svoje obveznosti.

Kako vidiš svoje vrstnike? So današnje generacije mladih res tako apatične, odvisne od zaslonov in razvajene, kot se jih včasih prikazuje?

Zaradi telefonov smo mladi navajeni na zelo lagodno življenje. Manj smo samostojni. Če se izgubiš, imaš Google Maps. Na katerokoli vprašanje takoj dobiš odgovor. Včasih je bilo treba več razmišljati, treba se je bilo znajti. Mislim, da nismo bolj razvajeni, ampak enostavno manj samostojni.

Kdaj si ti dobila pametni telefon?

Ko sem šla pri trinajstih od doma, sem dobila telefon, vendar ni bil pameten. Na vlakih itn. sem se morala znajti brez tega. Pametni telefon sem dobila konec osnovne šole. Vendar ga ne uporabljam veliko, ker niti nimam časa. Dopoldne sem v šoli, popoldne imam glasbo, nalogo, učenje … Kolikor imam prostega časa, ga rajši preživljam s prijatelji.

Se ti je kdaj zdelo, da si imela v otroštvu premalo prostega časa?

Mislim, da sem ga imela ravno prav. Če veš, da imaš popoldne samo eno uro za domačo nalogo in učenje, tisto uro res izkoristiš. Ko sem si poškodovala prst, tri tedne nisem mogla igrati violine. Sama pri sebi sem videla, kako neproduktivna sem postala. Celo popoldne sem ugotavljala, koliko časa imam, nazadnje pa nisem naredila ničesar.

Zakaj po tvojem nekateri mladi »zabluzijo«? Kakšno vlogo imajo pri tem starši?

Definitivno mislim, da se to zgodi, ker nimajo dovolj dela. Starši bi jih morali spodbujati k nekemu hobiju, k nečemu, kar jih veseli. Vsak se v nečem najde. Šport, umetnost, karkoli. Ni treba, da gre za tako resno stvar, kot je pri meni glasba. Ampak če imaš premalo dela, cel dan ničesar ne narediš. Morda izhajam iz sebe. Jaz si rajši zadam preveč kot premalo.

Kako kot najstnica vidiš sodobno družbo? Kakšne prihodnosti si želiš?

Želim si predvsem to, da bi v prihodnosti lahko živela od stvari, za katere imam talent in ki me veselijo.