Življenje na avtopilotu

Pogosto imam občutek, da življenje (pre)hitro teče mimo nas. Kaj hitro se navadimo na ustaljeno življenje, kjer tiste malenkosti, ki začinijo naše dneve, razvodenijo v sivini vsakdana.

Kot v avtomobilu

Hočemo ali nočemo, v teh časih smo bolj ali manj primorani nek del svoje eksistence preživeti v premikajočem se štirikolesniku. In ker je to seveda nuja, še posebej za tiste, ki jim je vožnja le čim hitrejše premagovanje poti iz točke A v točko B, obstaja tudi mnogo načinov, kako ta čas preživeti malo bolj kulturno in produktivno, za razliko od bolj znane in rahlo bolj stresne alternative.

S tem seveda mislim na živčno škarjasto prehitevanje; z eno roko na ročici za blendanje, medtem ko z drugo treniramo simultano krmiljenje ob neenakomernih zvokih avtomobilske hupe. Če smo v avtu sami, je seveda izziv še toliko večji.

Avtopilot je še kako resnična stvar in da obstaja mnogo situacij, ko se ljudje znajdemo preprosto odklopljeni od sveta, ki nas obdaja.Čeprav se sam včasih znajdem v vlogi malo manj prijaznega, a izredno funkcionalnega voznika, so tudi tisti svetli trenutki, ko mi misli preprosto odtavajo drugam. Velikokrat se mi je že pripetilo, da sem bil tako zatopljen v svoje misli, da nisem imel spomina na to, kaj vse se je medtem dogajalo na cesti.

Na nek način bi se lahko reklo, da sem vklopil avtopilota, ki me je pripeljal do cilja – v upanju seveda, da ob svoji odsotnosti nisem povzročil kakšne večje škode – o čemer bom zagotovo obveščen v večernih novicah.

To razmišljanje me je vodilo v spoznanje, da je avtopilot še kako resnična stvar in da obstaja mnogo situacij, ko se ljudje znajdemo preprosto odklopljeni od sveta, ki nas obdaja. Res je, da je to lahko po eni strani zelo dobrodošla in prijetna stvar. Spomnimo se samo različnih šolskih konferenc, tedenskih kolegijev, sestankov ali pa predavanj, na katerih sedimo samo zaradi prisotnosti in občutka pripadnosti.

Avtopilot v odnosih

Ali imamo v vajetih svojo usodo ali smo kot barka sredi ocena, ki jo morje in veter premetavata sem ter tja?Kaj pa v naših odnosih? Kolikokrat dajemo na avtopilot tiste, ki nam v življenju res nekaj pomenijo in ali se sploh zavedamo, kdaj se avtopilot vključi? Ker sem tako sestavljen, da si služim kruh z interakcijo s takšnimi in drugačnimi soljudmi, večkrat pridem do vprašanja, koliko sploh kontroliramo svoje življenje. Ali imamo v vajetih svojo usodo ali smo kot barka sredi ocena, ki jo morje in veter premetavata sem ter tja?

Včasih se znajdemo v konfliktih, ne da bi poznali vzrok. Včasih se znajdemo preobremenjeni z delom in stvarmi, ki si jih nismo želeli. Prevečkrat smo omejeni in obremenjeni s svetom, ki je vse prej kot tisto, po čemer hrepenimo. Zdi se, kot da življenje živi nas in ne obratno. Tako zapademo v rutino, ki ubija kreativnost in odreka sleherniku svobodo in osebno integriteto.

Izhod iz začaranega kroga

Da bi premagali to ujetost in začarani krog, moramo priti do naslednjih treh spoznanj:

1. (Z)moremo več. Vse prevečkrat si za voljo boljšega osebnega občutka dopovedujemo, da nimamo dovolj moči in volje za to, da bi korenito spremenili svoje življenje. Morda pa nas je samo strah, da bi s spremembo izgubili še tisto malo, kar nam trenutno življenje ponuja.

Prepoznavanje naših šibkosti in vsakodnevna borba za ohranjanje kontrole nad svojimi čutenji sta ključa do svobode.2. Zaslužimo si več. Navadno premalo cenimo svoje življenje. Živimo na 10-odstotnem zadovoljstvu. Od drobtinic tistih, ki bi nekoč za nas naredili vse. Dopovedujemo si, da smo lahko srečni in zadovoljni s tem, kar imamo, in pozabljamo na tisto, v kar smo verjeli, ko smo na svet gledali še z velikimi, mladostnimi očmi.

3. Nismo sami. Sram in strah pred očitajočimi ali obtožujočimi očmi nas vse prevečkrat silijo v samoto, kjer naša nemoč dobi krila. Ljudje smo ustvarjeni za življenje v skupnosti. Najhujša stvar, ki se človeku lahko zgodi, je praznina, ki vzklije na ruševinah odnosa. Na svetu je mnogo osamljenih, ki se ne zavedajo, da se vseskozi sami zaklepajo pred svetom zunaj.

V življenju nas vodijo različne izkušnje in pred nas prinašajo različne preizkušnje. Vsak izmed nas nosi v sebi svojega avtopilota. Prepoznavanje naših šibkosti in vsakodnevna borba za ohranjanje kontrole nad svojimi čutenji, ki so gradniki naših odnosov, pa sta ključa do svobode, ki je edina lastnost, ki nas ločuje od vseh ostalih živih bitji pod enim Stvarnikom.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družine (ŠRCD).