Foto: ShutterstockDanes ljudje pogosto govorijo o travmah v otroštvu, zaradi katerih imajo težave v odraslosti. Povzročitelji teh travm so običajno starši, ki so jih neprimerno vzgajali, zanemarjali ali celo zlorabljali. Očitanje staršem za sedanje težave je postalo družbeno sprejemljivo in pogosta tema, o kateri slišimo ali beremo.
Res je, da mnogo odraslih danes trpi hude posledice zaradi travmatičnih doživetij s starši in njihova negativna dejanja je vsekakor treba obsojati. Vendar lahko nastane problem, če smo nenehno v vlogi žrtve, da za zdajšnje težave krivimo starše in ničesar ne spremenimo, da bi nam bilo boljše.
Pričakujemo lahko, da bomo tudi mi glavni krivci za probleme svojih otrok v prihodnosti
Na to, da so starši glavni krivci smo že navajeni že sedaj – če ima otrok namreč kakršnekoli težave, se zelo hitro pokaže s prstom na starše in se ne upošteva širše slike oziroma vseh dejavnikov, ki bi lahko vplivali na otrokovo vedenje. Obtoževanje staršev je postalo nekaj sprejemljivega, zato lahko pričakujemo, da bomo tudi mi glavni krivci za probleme svojih otrok, ko nam bodo marsikaj očitali v prihodnosti.
V preteklosti so starši za svoje težave običajno krivili otroke, zato so jih lahko kaznovali, danes pa je nasprotno, saj naj bi bilo namreč treba kaznovati starše. To je pogosto pomembno, saj morajo starši prevzeti odgovornost za kvalitetno vzgojo otrok, otroci pa še nimajo tako razvite psihične strukture, da bi lahko za svoja dejanja v celoti odgovarjali sami. Težavo imamo, ko se starši na vso moč trudijo, da bi bili karseda dobri, otrok pa je še vedno v stiski.
Če ima otrok namreč kakršnekoli težave, se zelo hitro pokaže s prstom na starše in se ne upošteva širše slike oziroma vseh dejavnikov, ki bi lahko vplivali na otrokovo vedenje.
Treba je razumeti širši okvir in vpliv vseh dejavnikov na vzgojo otrok
Najlažje je kriviti starše, češ da niso dovolj primerni za vzgojo svojega otroka, težje pa je razumeti širši okvir. Če želimo, da nas naši otroci ne bi v prihodnosti krivili za svoje travme, za katere morda niti nismo v celoti krivi, ker se trudimo, da bi jim omogočili dobro prihodnost, potem moramo začeti pri sebi in spremeniti svoj način razmišljanja in ravnanja.
Ali lahko tudi mi razumemo svoje starše kot tiste, ki so živeli v popolnoma drugačnem okolju in času, morda zaznamovanem z vojno, ki je hudo vplivala na psihofizično stanje ljudi? Tukaj lahko govorimo tudi o transgeneracijskih travmah, ki so jih povzročile mnoge katastrofe, lakota, želja po preživetju, strah, tesnoba, fizično in verbalno nasilje, podrejenost žensk, podrejenost Slovencev več stoletij pod okupatorji in tako naprej.
Ali lahko tudi mi razumemo svoje starše, ki so živeli v popolnoma drugačnem okolju in času?
Naši starši še niso imeli toliko strokovnega znanja o primerni vzgoji kot mi
Naši starši še niso imeli toliko strokovnega znanja, kot ga imamo mi, na voljo še ni bilo toliko informacij, kako je zdravo vzgajati svojega otroka, ni bilo še toliko delavnic in različnih vrst izobraževanja ter tako velikega števila izobraženih strokovnih delavcev, ki si prizadevajo, da bi izboljšali življenje različnim družinam.
V preteklosti je bila trda vzgoja nekaj običajnega, fizično kaznovanje porednega otroka z namenom, da bi ga vzgojili v močno osebo. Danes vemo, da lahko kakršnokoli nasilje povzroči veliko negativnih psihofizičnih posledic, vendar tega v prejšnjih časih na tako strokoven način pogosto še niso razumeli in so počeli, v kar so verjeli, da je prav.
Spremenimo kulturo obtoževanja staršev!
Najlažje je obtožiti nekoga, da nečesa ni počel prav, mnogo težje pa je biti odprt za razmislek, videti širšo sliko in poskusiti razumeti vse dejavnike, ki so vplivali na naše otroštvo, ter razumeti starše, zakaj so tako ravnali. Če želimo priti iz vloge žrtve in spremeniti »kulturo« obtoževanja staršev, moramo začeti pri sebi. Obstaja več sodobnih metod, ki nam lahko pomagajo prebroditi trpljenje zaradi travmatičnega otroštva, in ena izmed teh metod je psihoterapija, kdo drug pa se na primer raje odloči za religiozno spreobrnjenje, meditacijo, jogo ali hojo v hribe oziroma druge metode za samopomoč.
Obsodba zlorabe je pomembna, prav tako pot odpuščanja, ki nam lahko pomaga, da gremo naprej.
Vsaka zloraba in zanemarjenost si zaslužita obsodbo
Obsodba zlorabe je pomembna, prav tako pot odpuščanja, ki nam lahko pomaga, da gremo naprej. Zavedati pa se moramo, da je ta pot običajno zelo dolga in zahteva od nas veliko napora. Dobro je, da si poiščemo pomoč, saj je pot lažja, če ti na njej nekdo stoji ob strani.
Prav je, da so se vzgojne metode spremenile in da čedalje bolj vemo, kakšen je zdrav način vzgoje otroka. Če nas je kdo kakorkoli zlorabljal ali močno zanemarjal, je to seveda vredno vsakršne obtožbe in kaznovanja. Za zločine je treba odgovarjati in nihče si ne zasluži trpeti zaradi malomarnosti ali zla drugih, sploh pa ne staršev.
Od staršev skoraj vsi pričakujejo popolnost
Od staršev skoraj vsi pričakujejo popolnost, toda ta ni dana nobenemu človeku. Tudi starši so ranljivi in včasih ne zmorejo vsega. Pomembno je, da se trudijo in da si prizadevajo za idealno starševstvo, hkrati pa se zavedajo, da je ta cilj nedosegljiv, vendar trud, da bi postali idealni, sočutni in odgovorni starši, ni nikoli zaman.
Če želimo, da bodo naši otroci v prihodnosti razumeli, da smo se močno trudili zanje, potem jih moramo tega naučiti z zgledom, kako se mi obnašamo do svojih staršev in jih cenimo, spoštujemo ter poskušamo videti njihov svet, ko so nas vzgajali, v širši luči, in da so naredili vse, kar so znali in zmogli. Drugače se bo morda zgodilo, da bo naš otrok v prihodnosti rekel: »Vem, da si prebrala vse knjige o vzgoji, da bi bila boljša mama, ampak sedaj imam težave, ker mi nisi pustila dihati.« Vedno bo skratka lahko našel nekaj, kar mu ne bo prav, ne bo pa videl, koliko ljubezni in napora smo vložili zanj.
Pomembno je, da se trudimo in da si prizadevamo za idealno starševstvo, hkrati pa se zavedamo, da je ta cilj nedosegljiv, vendar trud, da bi postali idealni, sočutni in odgovorni starši, ni nikoli zaman.
Čez dvajset let bodo drugačna znanja o vzgoji kot danes
Ker se svet hitro spreminja, lahko pričakujemo, da bodo čez dvajset let drugačna znanja za zdravo vzgojo, kot so danes, in takrat si bomo želeli, da bodo naši otroci razumeli, da smo naredili zanje vse, kar je bilo v naši moči. Podobno si želijo od nas tudi naši starši, saj so se od časov, ko smo bili otroci mi sami, znanja o primerni vzgoji v veliki meri spremenila.
Kozarec je zmeraj na pol poln ali na pol prazen, od nas pa je odvisno, kako ga bomo videli. Empatija je tisto, kar želimo naučiti svoje otroke, zato jim bodimo vzor s tem, da poskušamo razumeti in začutiti sami sebe in svet okoli nas.
Oglejte si tudi:
Dr. Miha Rutar: Kako spustiti otroka, da odide v svet?
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Rudi Tavčar: To, da te otroci ne potrebujejo več, je zdravo in normalno
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
En znan psiholog je rekel: Ni treba, da so starši idealni (saj niti ne morejo biti), dovolj je, da so dovolj dobri starši. Da, tudi starši smo samo ljudje. Vsi, ki imamo otroke, smo kdaj naredili kakšen kiks. Morda je kdaj priletela kakšna klofuta in nam je bilo že v naslednjem trenutku žal. In ta klofuta je bila bolj odraz naše nemoči, obupa, ker v danem trenutku nismo zmogli drugega.
V preteklosti je bilo dosti fizičnega nasilja (brce, klofute, pretepanje s palicami, s pasom, klečanje v kotu na koruzi…), to so bili običajni vzgojni ukrepi. Otroke se je tudi poniževalo: Češ, iz tebe nikoli nič ne bo. To ni bilo prav in je bilo travmatično za otroke.
Danes gremo v drugo skrajnost, ko se otroci naš največji zaklad, ko se jih drži v vati, ko se jih ne sme niti grdo pogledati in so obravnavani, kot da so središče sveta. Dobijo vse, še preden si zaželijo. Morda je to druga skrajnost. Otroci sploh niso pripravljeni na življenje in že pri prvem porazu obupajo. Ampak meje je treba postaviti, starši morajo imeti avtoriteto, drugače, ko pridejo otroci v puberteto, izgubijo kompas.
Najbolj se vzgaja z zgledom. Če vidijo otroci, da se oče in mati kregata, zmerjata, če vidijo psihično in fizično nasilje, alkohol, če je prisotno tudi varanje, le v kakšne osebe bodo zrasli ti ubogi otroci? Vse to jih bo zaznamovalo za celo življenje.
Samo barcaffe,odlično napisano. Dodajam še,da nas je ogromno trpelo in imelo take in različne izkušnje z nasiljem v matični družini.
Ko je človek odrasel,mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja in življenje ter si pomagati,če je v stiski zaradi težav v otroštvu. Ne more pa celo življenje se izgovarjati na težko življenje v otroštvu,kar se sedaj v družbi počne.
Povsod samo “Jaz sem zrtev”. Kot odrasel človek imam pravico in dolžnost da spremenim sebe na bolje,da ozavestim svojo preteklost,da sprejmem, kar je bilo (pozabiti ne morem) in grem naprej v življenje z veseljem. In da ozavestim,da naši starši niso zanalašč tako ravnali ampak ker niso drugače zmogli in znali. Kar pa seveda ne pomeni,da se s tem ko sprejmem zadeve za nazaj,opravičuje nasilje. Nikakor ne! Bolj gre za to,da razumemo ozadje.
Moja osebna izkušnja je naslednja… Država pravi, da smo sami zase odgovorni po 18 letu. Moje otroštvo ni bilo rožnato, upam, da sem mnogo tega že predelala marsikaj pa je še ostalo. Krivim starše? Včasih sem jih… Dokler nisem gledala dokumentarca o otrocih iz tretjega sveta. Sama beda… Ampak tudi ti otroci so postali uspešni in odgovorni odrasli ljudje (vsaj nekateri). Torej, nehala sem jokati in stokati, obrisala čevlje in šla. Ni bilo lahko se je pa splačalo. Bog ne daj, da se te stvari pozabijo, izbrišejo ali opravičujejo. Zloraba je zloraba! Treba pa je vedeti, da so zlorabljali tudi njiju. Tako kot razumem sebe razumem njiju. Ni jima bilo lahko. Se pa vprašam ali bom tudi jaz s cmokom v grlu, plačevala račune in se iskreno opravičila, ko mi bo svoje račune izdala moja hči, tako kot sta to storila ona dva?! Težka bo… Ji bom pa, upam, da z vzgledom, pokazala, da je pač treba reči bobu bob in prevzeti odgovornost zase in za svoja dejanja. Če to lahko naredijo otroci v tretjem svetu lahko to storim tudi jaz ????.