Že več kot desetina slovenskih otrok gre v prvi razred leto kasneje

Vir: Shutterstock

V dneh vpisov v prvi razred osnovne šole so vse bolj aktualne tudi razprave o odlogu vpisa v osnovno šolo. Vpis otroka v pravi razred danes odloži že več kot desetina staršev, pred desetletjem je bil ta delež več kot pol manjši. Vse več je tudi otrok, ki imajo že v prvem razredu odločbo o usmeritvi na podlagi posebnih potreb. Zakaj je odlogov začetka šolanja vse več, kdaj so potrebni ter kdaj ne?

Delež odlogov presegel desetino otrok pred štirimi leti

Po doslej najvišjem deležu otrok, ki so šli v šolo leto kasneje, v lanskem šolskem letu, ko je bilo teh 12,4 %, je bil ta delež letos za približno odstotek nižji (11,6 %), kažejo podatki Ministrstva za šolstvo. Delež je deset odstotkov presegel v šolskem letu 2018/2019, še pred desetletjem je bil več kot pol manjši kot danes. V šolskem letu 2011/2012 je bilo otrok, ki so šli v 1. razred s sedmimi leti 5,1 %. Je bil pa pred desetletjem tudi nekoliko višji delež otrok, ki so šli v šolo s petimi leti, ta se je do danes prav tako prepolovil, a je teh otrok še vedno v vsej državi le za razred (namesto dva pred desetletjem), medtem ko je bilo otrok, ki so šli letos v šolo s sedmimi leti 2420 oziroma za približno 100 razredov.

O odlogu začetka šolanja, ki ga predlagajo starši ali zdravstvena služba, odloči ravnatelj na podlagi obrazloženega mnenja strokovne komisije (ki jo sestavljajo šolski zdravnik, svetovalni delavec in vzgojitelj oz. učitelj). Postopki odložitve šolanja se vodijo na šoli, kamor je otrok vpisan. Ko starši prejmejo odločbo o odlogu šolanja oz. začetku šolanja, ta velja, tudi če se otrok preseli v drug šolski okoliš, pravijo na šolskem ministrstvu.

Starši, ki predlagajo odlog šolanja si večinoma željo, da bi imel njihov otrok daljše otroštvo

Starši, ki sami predlagajo odlog, kot razlog večinoma navajajo, da si želijo, da bi imel njihov otrok podaljšano otroštvo. Prvi razred devetletke namreč ni več podaljšek vrtca oz. nekdanja mala šola, ampak po mnenju mnogih od otrok zahteva preveč učenja, sedenja in dela ter premalo igre. Spet drugi starši pa ocenijo, da njihov otrok še ni dovolj zrel za v šolo oz. bi bila le-ta zanj prezahtevna.

Šolske komisije se v številnih primerih ne želijo prepirati s starši, katerih presoja tako pogosto povozi odločitev strokovne komisije, ki naj bi odločila o odlogu šolanja. Posledično so tudi šole deležne spodbud s strani ministrstev, da bi bilo odlogov čim manj.

Odlog ni koristen za vse otroke

Odlog šolanja je sicer v mnogih primerih upravičen. Glede na dejstvo, da vsako leto nekoliko naraste delež otrok z odločbo o usmeritvi na podlagi prepoznanih posebnih potreb – tudi med prvošolčki, je odkritih, prepoznanih oz. otrok s težavami več; v letošnjem šolskem letu skoraj tri odstotke prvošolčkov. Tudi pri teh je odlog šolanja lahko utemeljen. Poleg tega je strokovno utemeljen odlog šolanja tudi v primerih, ko ima otrok določene govorne in razvojne zaostanke, ali pa v primerih, ko je bil pred vpisom v šolo pod hudim stresom (npr. smrt bližnjega, selitev …), huje bolan ali pa ni imel skoraj nobenega stika z vrstniki.

Glede na ocene razvojnih psihologov starost šest let za vstop v šolo ni prezgodnja, so si pa otroci med seboj zelo različni, izhajajo iz različnih okolij in predšolskega obdobja, kjer so bili deležni zelo različne količine razvojnih spodbud, možnosti za igro in socializacijo. Za majhen delež otrok je odlog šolanja lahko koristen, medtem ko za otroke brez posebnih zaostankov lahko pomeni tudi stagnacijo in dolgočasenje ob dodatnem letu v vrtcu.

V veliki meri pa lahko na pripravljenost otroka za všolanje poleg vrtca in šole vplivajo tudi starši; od priprave na samostojnost (da se otrok sam obleče, obuje, gre na stranišče), pa do količine preživetega časa v naravi, gibanja, branja otroku oz. z njim, predstavitve šole kot nečesa dobrega in za otroka koristnega ter zaupanja v otroka, da bo zmogel, se znašel in napredoval.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. https://www.rtvslo.si/slovenija/priprava-na-solo-poteka-skozi-daljse-obdobje-tudi-v-druzinskem-okolju/611896

    Najprej vse povabim, da si preberejo tale članek na rtv, ki je bil včeraj objavljen. Seveda intervju s kom drugim kot Ljubico Marjanovič Umek, ki je kot strokovnjakinja sodelovala pri ustvarjanju pogojev za devetletko. In seveda rtv jo vsako leto pred vpisi otrok v 1. razred spretno in pretkano vabi, da hvali otroke, ki še 6 let niso stari, da so pripravljeni za šolo itd., oziroma da hvali devetletko.

    Kar me čudi, je, da se vedno obrnejo na tako imenovano strokovnjakinjo Marjanovič Umek, kot da ni nikogar drugega, ki bi o vstopu v šolo kaj povedal, npr. Zdenka Zalokar Divjak, ona je za moje pojme najbolj vredu in tudi ne podpira apriori prezgodnjega vstopa v šolo. Pa mogoče vprašate Marka Juhanta itd. AMpak seveda, Ljubica Marjanovič Umek je režimski človek, zato je vedno v prvi vrsti. Z devetletko pa so naredili več škode kot koristi in to ona dobro ve, vendar pač zavaja, ko pravi da so vsi otroci pripravljeni za vstop v šolo, vsak otrok je poseben, najbolj starši poznajo svojega otroka. Ne vem, ali je otrok ki se rodi januarja na začetku leta, enako pripravljen kot otrok, ki se rodi decembra konec leta.???

    Vam povem svojo zgodbo. SIn se je rodil decembra in s partnerjem sva že takoj na začetku rekla, da ga ne dava prej v šolo. Torej on bi moral s 5,5 leti v šolo. Zakaj pa? Če bi naša država omogočala dober razvoj otrok, potem bi namenila denar v izobraževanje bodočih staršev, psihoterapijo, da bi odrasli, zreli in odgovorni starši imeli otroke, kajne? Potem bi ko se otrok rodi, namenila denar enemu od staršev, da bi ostal z otrokom doma do 3. leta starosti. Saj že ptički čivkajo, da je varna navezanost, toplina, povezovanje in zaupanje med starši in otroki bistvenega pomeni, in da je družina na prvem mestu, vse ostalo lahko nadoknadi otrok kasneje. Prvega pristnega odnosa s starši otrok ne more nikoli več nadoknaditi razen s pomočjo itd. Torej naša država se ne trudi da bi imeli zdrave, čustveno podkovane starše in posledično tudi otroke. Ker delam kot socialna delavka z mladostniki, imam ogromno izkušenj, kaj pomeni, če je otrok iztrgan iz varnega okolja v vrtec in prekmalu v šolo. Posledice so vidne v najstniški dobi, ko mladostnik ni navezan na starše, ko ni zaupanja med njimi, zato se poveže z vrstniki, in če je labilen, ga kmalu napeljejo na kriva pota. Ker so v bistvu starši najbolj odgovorni za svoje mladoletne otroke in najstnike, imamo v bistvu največjo moč. Torej če se odločite, da otroka ne boste dali prej v šolo, na tem vztrajajte, kljub temu, da vam vsi polena pod noge mečejo, od vzgojiteljice v vrtcu, pediatrinje, psihologinje v bodoči šoli, sorodniki, prijatelji. Vi starši najbolj poznate svojega otroka. Dajte si prebrat kakšno knjigo o povezovalnem starševstvu itd.

    No najin otrok je decembrski. V vrtec je šel malo pred tretjim letom starosti, po moji porodniški sem šla jaz delat, oče je ostal doma z njim. To je bilo ključno, da je najin otrok zdrav po vseh plateh. Vsi verjetno nimajo take sreče, moram pa povedati, da smo bili na tesnem z denarjem, saj je bila samo ena plača, v najemu itd. Je prihajalo do konfliktov med nama. Ampak ko je šel sin v vrtec, ga je kar hitro sprejel, saj je že vedel kot triletnik, da gre v varno okolje, bil je toliko starejši, da je bil čustveno že zrelejši (kako lahko 11-mesečnemu dojenčku normalno predstavite, da gre za 8 ur v vrtec, in potem jočejo in jočejo, ker pogrešajo mamo in očeta, vzgojiteljice v vrtcu jih ne morejo potolažiti).
    Ko je bil čas za vpis v šolo, sem v vrtcu povedala, da ga ne damo prej. Vzgojiteljica je samo večkrat rekla, da je sin pripravljen na šolo (ker je intelektualno visoko, sem še razumela, midva z očetom pa sva vedela da čustveno ni pripravljen, saj se ne zna postaviti zase, bolj je na druge gledal kot nase, bil je izredno počasen pri nekaterih stvareh). Ni pa mi znala povedati razlogov, pa se mi je zdela zelo dobra vzgojiteljica, blizu mojim življenjskim vrednotam. Jaz dam veliko na čustveno inteligenco. Torej to da je moj sin znal brati pri 4 letih, da je znal računati, tudi po angleško kaj povedati, to je zaradi tega, ker sva se z očetom non stop ukvarjala z njim, brala na veliko, se pogovarjala, bila zunaj z njim itd. On je pač radoveden otrok in ga je vse zanimalo. Včasih sem bila zelo utrujena od tega. Vzgojiteljica je rekla, da mu bomo s tem, ko ne bo šel v šolo, pristrigli krila. Jaz se nisem pustila. Ko je imel testiranje pred vstopom v šolo, je psihologinja rekla, da je pripravljen. Sem rekla, da ni vse v inteligenci, ker testi ne gledajo na čustveno inteligenco. Sem rekla psihologinji, če bo odobreno za šolo, se bom pritožila, in itak sem vedela, da na koncu ministrstvo ne kontrira staršem, ker odgovornost nosimo le mi. Ali vam je znano? Zakaj bi pošiljali otroke prej v šolo, če ste potem itak samo vi odgovorni za njih? Vprašajte se to. Tisto leto, ko je moj sin dobil odlog (ker psihologinja ni šla preko mene), je še nekaj otrok dobilo odlog, ker sem jaz njjihovim staršem pomagala. Tako zdaj sem vam povedala, starši bodite pogumni.

    In ne nisem helikopterska mama, sem redoljubna, disciplinirana, kar stroga, ne popuščam pri nekaterih stvareh, ne zagovarjam ne avtoritativne vzgoje ne permisivne. Sem pa za to, da smo s srcem in dušo z otrokom pri vzgoji, da smo avtentični, iskreni, da se ne skrivamo za maskami, da mu vse povemo v mejah normale, da se otrok ne boji spregovoriti o nobenem svojem čustvu, da se ne boji staršev, da se uči postavljanja zase itd.

    Moj sin je to leto v 1. razredu. In če pomislim nazaj, še sreča, bila je korona, šole zaprte. Vsa skrb je bila na starših. Vem da bi mu lahko pomagala pri učenju, ker obvladam znanje. AMpak zakaj? Sin je to leto tako srečen, da vam ne morem povedati. Seveda mu je pri nekaterih stvareh dolgčas, saj nekatere stvari obvlada. Zelo rad hodi v šolo, ne boji se hoditi, ne boji se kontakta z nikomer, je čustveno zrel za šolo, ve zakaj hodi v šolo, zelo lepo se obnaša, lepo komunicira s sošolci in učiteljicami, razume kje je meja. In kar je bistveno, midva z očetom sva prepričana, da mu nisva pristrigla kril, ampak je sedaj čustveno dozorel in bo imel manj posledic kot če bi jih imel, če bi ga dala prej v šolo. Zato sem ponosna da se nisem upognila temu zakrnelemu državnemu šolskemu sistemu (pa moram pohvaliti in samo pohvaliti ves šolski kader OŠ Ledina), kjer se politika preveč vmešava v vsebine, v vodstveni kader, v program šolanja itd. Ni šans, da bo kdo drug odločal, kaj je za mojega otroka dobro. Jaz ga najbolj poznam.

  2. Zakaj prosijo starši, da gredo njihovi otroci kasneje v šolo? Najbrž vsaki starši poznajo svojega otroka. Je razlika, tako kot pravi Barbara, ali se otrok rodi januarja ali decembra. Je eno leto razlike! Starši sami vidijo, da je njihov otrok še otročji, nezrel, nesamostojen, čeprav je po drugi strani inteligenten in bi z lahkoto sledil pouku.
    Po mojem mnenju je ta devetletka čista neumnost. Seveda so nekateri s tem mastno zaslužili. Ne vem, kaj je bilo narobe z osemletko. Spomnim se svojega otroštva, ko smo šli v 1. razred s sedmimi leti. Otroci z vasi, nihče ni hodil v vrtec, najbrž se z nami doma tudi niso pretirano ukvarjali, nekateri otroci še svinčnika niso znali držati v rokah. Kljub vsemu smo se vsi, v prvem razredu naučili pisat (in to tudi s pisanimi črkami in računat). Bili smo samostojni, sami smo peš hodili v šolo, vsi smo se znali obuti in obleči, ne kot danes, ko nekateri prvošolčki si še vezalk na čevljih ne znajo zavezati! Prav tako je v razredu poleg učiteljice prisotna tudi vzgojiteljica. Le kaj je bilo narobe z malo šolo, da je bilo treba narediti ta revolucionarni prevrat?
    Barbara, tudi moj vnuk je rojen decembra in je šel eno leto kasneje v šolo. V enem letu se je neverjetno spremenil, dozorel, umiril, hčerka je naredila prav, da je še eno leto ostal v vrtcu. Zdaj hodi v šolo res z veseljem.

  3. Lahko pa povem,da sin ne hodi na isto šolo,kjer je imel testiranje pred vstopom v šolo in pred odlogom.

    Mislim pa, da za otroke,ki doživljajo fizično,psihično in ostalo nasilje, in za otroke,za katere starši zaradi različnih dejavnikov ne skrbijo zanje tako psihično kot materialno,je bolje da so v vrtcu in šoli,saj je to za njih pol dneva varen prostor.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja