Zdravila in lepotila iz domačega travnika in gozda

Foto: Canva

Bog nam je podaril svet in nam naročil, da naj ga uporabljamo, si ga podvržemo, mu gospodujemo. Čeprav znamo to ljudje na mnoge načine zlorabljati, pa vseh skrivnosti, ki nam jih je Gospod položil v naravo, da ji preprosto poberemo, uporabimo, si z njimi koristimo, niti slučajno ne poznamo. Nekatere smo kot civilizacija pozabili, zanemarili, ker se nam z njimi ni ljubilo več ukvarjati, druge skrivnosti, in teh je veliko več, ležijo še nedotaknjene.

V zadnjem času se vendarle krepi zavest, da še tako lepo pakirana hrana, kozmetika in prehranski dodatki ne pomenijo nujno tudi dobrobiti za naše zdravje, kaj šele dobrobiti za naše okolje. Še več, če si le upamo, če nam je mar, lahko na skoraj vsakem sprehodu po naravi naberemo kaj, iz česar si bomo lahko kasneje skuhali domač čaj, naredili mazilo, tinkturo, macerat …

Če nam je mar, lahko na skoraj vsakem sprehodu po naravi naberemo kaj, iz česar si bomo lahko kasneje skuhali domač čaj, naredili mazilo, tinkturo, macerat …  Sama pri sebi že nekaj let opažam, kako me vsake toliko posebej nagovori kakšna rastlina. Nekaj nerazložljivega me vleče k njej in ko jo podrobneje raziščem, ugotovim, da moje telo na tak ali drugačen način potrebuje prav učinkovine, ki jih ta rastlina nudi. Počasi sem se tako že naučila, da se tem nenavadnim klicem rastlinskega sveta odzovem. Verjamem, da »za vsako bolezen rožca raste«, kot so vedeli povedati že naši predniki.

Tukaj so počitnice, obdobje leta, ko se nekoliko več prostega časa združi z obiljem, ki ga nudi narava. In gremo!
Ponujam vam nekaj preprostih idej kaj in kako se lotiti (in za kaj uporabiti) izdelave treh  izdelkov. Knjig in spletnih nasvetov je še mnogo, začnite pa s čim preprostim, kar bo zagotovo uspelo in vam dalo veselja.

Smrekovo mazilo

Pri pohajkovanjih po gozdu marsikje naletimo na smreko ali bor, ki se obilno smoli. Smolo naberimo v kakšno posodico, vrečko … Ni posebej pomembno, če ostanejo zraven še ostanki lubja. Za izdelavo mazil je dobro, da imamo na zalogi kakšen odslužen lonček, ki nam ga ne bo škoda. Sama uporabljam navaden emajliran lonček. Smolo torej preložimo v ta lonček, potem pa vse skupaj zalijemo s približno trikratno količino oljčnega olja. Lonček postavimo v večjo posodo, v vodno kopel. Vse skupaj previdno segrevamo, temperatura pa ne sme narasti nad 50⁰C. Ravno toliko, da se vse skupaj počasi staplja. Postopek bo trajal kar kakšno uro ali še dlje, če bomo imeli večjo kepico smole. Ko je utekočinjanje končano, vse skupaj precedimo skozi čimbolj fino cedilo. Jaz uporabljam kar navadnega za čaj. V še toplo tekočino dodamo za kakšno desetino mase čebeljega voska. Najbolje je, če ga dobite pri kakšnem zaupanja vrednem čebelarju, seveda pa se da čistega tudi kupiti. In potem spet počasi segrevamo največ do 50⁰C. Pomembno je, da ohranimo kar največ zdravilnih snovi v smoli, zato segrevajmo čim počasneje in čim manj. Ko je vse skupaj tekoče, z maso napolnimo lončke. Najbolj priporočajo take iz temno modrega stekla, ker prepuščajo najmanj svetlobe. Ohlajeno mazilo uporabimo. Za kaj pa? Paleta je resnično ogromna. Od udarnin, opeklin, do mazanja predela pljuč in grla ob kašlju in bolečinah. Blaži bolečine v sklepih in mišicah, mehča trdo kožo podplatov, blaži pike. Primerno je tudi za mazanje vnetih dlesni. Pri nas doma pa je to tudi »tisto mazilo«, ki pomaga pri čemerkoli. Otroci so ga pogosto kar sami prinesli, ko so se kam udarili in sta pomagala samo crkljanje in nekoliko čarobnega mazila.

Šentjanževo olje

Za tole pa je te dni ravno pravi čas. Okoli praznika svetega Janeza Krstnika namreč cveto šentjanževke. Čez cvetoče poganjke sveže nabrane šentjanževke (pazimo, da niso mokri), s katerimi smo napolnili prozoren steklen kozarec, nalijemo olivno olje, tako da so prekriti vsi rastlinski deli. Kozarec damo na čimbolj sončno mesto za tri tedne in vmes večkrat pretresemo. Po treh do štirih tednih temno rdeče olje precedimo.

Olje uporabljamo pri opeklinah (tudi po sončenju), ozeblinah in za masažo. Kot sestavino ga lahko dodamo mazilom za nego kože. Olja ali mazila vedno uporabimo takrat, ko vemo, da vsaj nekaj ur ne bomo šli na sonce, ker se nam sicer lahko pripeti »fototoksična reakcija«. Šentjanževo olje preverjeno odlično neguje razpokano in suho kožo.

Trpotčev sirup

Ozkolistnega trpotca je po travnikih Slovenije dovolj. Razen tega, da lahko mlade liste od pozne pomladi pa do jeseni nabiramo sproti in si kuhamo čaj iz svežih listov, si ga dajemo v kopeli in ga sušimo, je najbolj cenjen trpotčev sirup, ki odlično pomaga pri bronhitičnem kašlju. Kako pa si ga pripravimo? Liste trpotca nekoliko zmečkamo ali celo zmeljemo in jih zmešamo z enako količino medu. V literaturi najdete tudi način, da trpotec nalagate v kozarec po plasteh. Plast trpotca, plast sladkorja, pa spet plast trpotca… dokler ne napolnimo celotnega kozarca. Kakorkoli že se boste lotili, poln kozarec zaprite, potem pa poiščite prostor s kar se da enakomerno temperaturo. Najbolje bi bilo, če bi ga zakopali, vsaj 20 cm globoko v zemljo. A tudi kakšna temna klet bo primerna. Ne postavljajte pa kozarca v hladilnik, ker je tam prehladno za potek procesov.

Čez 6 tednov vzamemo kozarec in vsebino precedimo. Skušajmo iztisniti kar največ sirupa. Nato v večji odkriti posodi hranimo sirup kakšen teden dni v hladilniku. Na vrhu se naredi skorjica, ki jo odstranimo. Po še enem tednu spet odstranimo skorjico. Zdaj je sirup pripravljen. Je zelo temne barve, a odličen zdravilni pripravek. Hranimo ga v manjših temnih stekleničkah, jemljemo pa po žličkah.

Trpotec naj bi tudi odlično krepil pljuča. Verjetno bomo močna pljuča v prihajajoči jeseni še kako potrebovali.

Navadni rman

Čeprav je rman tudi zelišče, ki ga lahko uporabljamo za čaj, pa se bomo bolj ustavili pri njegovih lastnostih, ki pritegnejo predvsem ženske. Poparek njegovih cvetov namreč pomaga pri negi mastne kože in krepi lasišče.

Lahko pa si pripravimo tudi rmanovo masko za osvežitev obraza. Majhno prgišče rmanovih lističev drobno sesekljamo in jih zmešamo z beljakom in eno žličko limonovega soka. Zmes nanesemo na obraz (ne po vekah in ustnicah) in 15 minut v miru uživamo. Speremo s toplo vodo.

Stik z naravo, prepoznavanje, da nam je podarjena v pomoč, čudenje nad domislicami, s katerimi nas obsipa, je lahko lep izziv tega poletja. Morda bomo zaradi razmer več doma, kot smo po navadi. In to lahko vzamemo kot priložnost, da se bolj poglobimo v ožji, domači del božjega stvarstva.