Da se lahko na vse kriplje trudimo, da bi ohranili prav vsako oplojeno jajčece človeške ribice, medtem ko človeške zarodke lahko zavržemo?
Narediti vse, da »mali čudež« preživi
Malokomu je verjetno ušla novica, da se je izlegel prvi »zmajček« v Postonjski jami. Veliko navdušenje za mnoge. Govorili so o čudežu, o malem čudežu narave. Nekje so zapisali: »Vsako novo življenje je čudež. Še toliko bolj poseben, če gre za ‘zmajčka’«.
Da, prav ste prebrali. »Zmajčki« so posebni, ker so skrivnostni in se razvijajo in živijo v temi, popolnoma skrito pred človeškimi očmi. In ker so redkost in ker je bilo toliko truda vloženega v najbolj optimalen razvoj vsakega zarodka človeške ribice.
Zavarovali smo živali …
V Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (kamor spada človeška ribica) piše: »Prepovedano je zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati živali (5. člen).«
Pa vendar, saj zarodek človeške ribice in njegova ličinka še nista žival te vrste, ali kako? Upravičeno bi tako sklepali, saj tudi na človeški zarodek pravo ne gleda kot na človeka, ki mu pripadajo enake pravice kot rojenemu.
A bi se motili. V zgoraj navedeni uredbi je namreč zapisano, da se določbe te uredbe »uporabljajo za: prosto živeče žive in mrtve živali v vseh razvojnih oblikah (jajca, vključno s praznimi jajci – lupinami, ličinka, buba, mladič, odrasla žival; v nadaljnjem besedilu: živali).«
Dilema je rešena – žival je žival v vseh razvojnih oblikah, človek pa ni človek v vseh razvojnih oblikah. Človeka nimamo za človeka, če je zarodek ali plod – kljub temu, da sta to le stopnji v njegovem razvoju.
Narediti vse, da zarodek ni otrok
Dilema je torej rešena – žival je žival v vseh razvojnih oblikah, človek pa ni človek v vseh razvojnih oblikah. Človeka nimamo za človeka, če je zarodek ali plod. Kljub temu da sta to le stopnji v razvoju, tako kot novorojenček, dojenček, malček, predadolescent, mladostnik, odrasli, ostareli … Človek postane človek šele z rojstvom, prej pa je le skupek celic ali del materinega telesa, ki ga lahko amputiramo.
Ali pozabljamo na mnogo večje »male čudeže«?
Nedavno nazaj je v Avstraliji mamica Kim Tucci rodila petorčke, ki sta jih z možem spočela na povsem naraven način. Tudi tukaj se je govorilo o malih čudežih. A morda iz veliko večjega razloga.
Ginekologi so staršema (kot je v takšnih primerih redna praksa) svetovali tako imenovano selektivno redukcijo. To je lepa beseda za splav enega ali več otrok z namenom, da bi preostalima (običajno dvema ali enemu) dali boljše možnosti za uspešen razvoj.
Ko si je mama petorčkov ogledala postopek selektivne redukcije na YouTubu, pravi, da je jokala. »Nikoli ne bi mogla storiti tega! Ali sem sebična, da nisem dvema omogočila 100 % preživetja?« je zapisala Kim. »Vedela sem samo to, da jih že imam rada in z vsakim utripom srca, ki sem ga slišala, sem se še bolj povezala z njimi. Zame se življenje začne z bitjem srca in vem zagotovo le to, da bom naredila vse, kar lahko, da jih na ta svet rodim zdrave.«
Zgodba ima srečen konec: petorčki so se vsi rodili živi in zdravi. Vendar je morda najbolj srečen konec v tem, da je mama sprejela vsakega od njih z enako ljubeznijo. Drža, vredna posnemanja.
