Zakonca Kozjek, starša 7 otrok: Otroku moraš pokazati, kakšno je življenje in da se je treba potruditi, da nekaj dosežeš

Vir: osebni arhiv

Zakonca Ksenija in Janez Kozjek zase pravita, da sta nekaj let pred penzijo, brez denarja, z veliko otroki in obilo lepih spominov. Kljub številčni družini, sta starša sedmih otrok ves čas odraščanja otrok tudi delala – ona v domu starejših, on kot strojnik. Oba sta po duši tudi glasbenika, 22 let vodita odrasli mešani pevski zbor domžalske župnije, pred tem pa sta vodila tudi otroški in mladinski pevski zbor. Glasbeniki so tudi vsi otroci, nekateri tudi poklicno.

Sta srčna človeka, ki poleg glasbe ljubita tudi naravo, kmečko življenje in domovino. V teh dneh krmarita med številnimi koncerti otrok, pevskimi vajami v pripravi na božič, delom in družino. V močnem pričevanju sta delila svojo življenjsko zgodbo, nasvete za vzgojo spoštljivih, vztrajnih in delavnih otrok ter uspešno usklajevanje dela, družine, gradnje in glasbenega udejstvovanja. 

Kako bi predstavila sebe in svojo družino?

Ksenija: Poročila sva se leta 1989 in ustvarila družino s sedmimi otroki. Trije imajo že svojo službo in varčujejo za svoja stanovanja, pet otrok pa še živi doma. Imamo tudi še enega študenta in enega dijaka. Najmlajši, Blaž, bo v kratkem dopolnil 18 let, najstarejši, Miha, ima 32 let – je poročen in ima dva otroka.  

Šla sva v Božjo voljo in skupaj sta rasli tako družina kot tudi hiša.

Janez: Določeno obdobje smo pokrivali celoten izobraževalni sistem (smeh). Midva sva se spoznala na poletni orgelski šoli v Trenti, nato pa se je glasbena tradicija prenesla na otroke. Izkoristili smo bližino glasbene šole, tako da so se vsi otroci tudi glasbeno izobrazili in končali nižjo glasbeno šolo, nekaj od njih tudi srednjo glasbeno šolo, nekateri pa tudi akademijo. Tudi tisti, ki imajo svoje poklice, so še aktivni v orkestrih in zborih domžalske občine. 

Za današnje razmere sva se poročila zelo mlada. Stara sva bila 23 let in sva šla malo proti miselnosti Najprej štal’ca, pol pa krav’ca. Po svoje je razumljivo, da je dom potreben, po drugi strani pa danes ob tem, ko ljudje računajo, kako si bodo lepo postlali, potem malo zmanjka časa za otroke. Midva sva šla nekako v Božjo voljo in skupaj sta rasli tako družina kot tudi hiša. Žena je podedovala staro hiško, ki sva jo morala od tal navzgor v celoti prenoviti. Tudi otroci so pomagali delati po svojih močeh ter ob tem dobili delovne navade. 

Ksenija: Zdi se mi pomembno, da zakonca skupaj ustvarjata in da gresta tudi čez kakšno težje obdobje, kakršno je bila za naju zidava hiše. Pomembno je, da to povezuje. Ko smo imeli tisto majhno hiško, je bilo že pet otrok. Janez je spal v dnevni sobi, drugi pa smo se stiskali v eni mali sobici. Potem smo postopoma dodali najprej dve otroški sobi, potem je bilo pa treba ploščo preko zabetonirati, streho zamenjati … Ves čas je bilo nekaj in ni bilo vedno lahko; tako iz finančnega vidika, kjer smo šli iz kredita v kredit, pa tudi glasbene šole so bile precej velik finančni zalogaj, sploh kar se tiče nakupa instrumentov. Ko so šli na srednjo glasbeno šolo, so se pa ti stroški še povečali. Vedno so se stroški vrteli okoli gradnje ali glasbe. Ali pa je avto postal premajhen in smo vzeli kredit za večji avto … 

Veliko je danes obremenjevanja z denarjem, ampak jaz vedno pravim, da je najboljša investicija, da vložiš v otroke, kar se tisočero povrne. Midva sedaj hodiva na koncerte otrok in komaj dohajava, toliko jih je. Ljubezen do glasbe sedaj prenašava tudi na najstarejšega vnuka. 

Vir: osebni arhiv

Oba sta ves čas ustvarjanja družine in odraščanja otrok tudi delala, nihče ni ostal doma z otroki. Kako sta usklajevala delo in družino?

Janez: Pravzaprav sva usklajevala delo, družino in pevske vaje, ki so bile pomemben del prostega časa. Postaviti si moraš lestvico vrednot, pa gre. 

Ksenija: Dostikrat je bilo težko in sva bila zelo utrujena. Ampak moraš imeti zaupanje v Boga. Ko je najtežje, mu moraš preložiti skrbi. Bog nikogar ne pusti kar praznih rok. 

Moraš imeti zaupanje v Boga. Ko je najtežje, mu moraš preložiti skrbi. Bog nikogar ne pusti kar praznih rok. 

Janez: Vse se da uskladiti. Nikoli ne moreš reči: tega pa jaz ne morem, ker imam preveč obveznosti. Ampak tega je danes ogromno. Ljudje imajo zelo veliko časa, ampak zelo težko jih dobiš za kaj z malo obveze, recimo pevsko vajo enkrat na teden z nedeljskim sodelovanjem pri maši. Ljudje se tega zelo izogibajo, pravijo, da so svobodni, da jim ne bo nihče nič diktiral. In potem ne čutijo pripadnosti, ne narodu, ne župniji, pa tudi ne družini – ker se je treba zabavati s kolegi … Meni je bila vedno družina prioriteta. Moral sem domov in še kaj naredit, tudi denarja ni bilo za hodit po gostilnah. Kolegi pa gredo, da so »pravi moški«. 

Ksenija: Jaz mislim, da je velika škoda za Slovenijo tudi, ker smo v času izobraževanja premalo poudarjali naše zgodovinske kulturne vrednote in običaje. Vidim, da otroci to potrebujejo. Delam v domu upokojencev in s stanovalci v literarni skupini Rožmarin smo pred kratkim posneli pesmi Otona Župančiča, ki smo jih tudi dramatizirali z lutkami. Otroci so bili čisto vzhičeni, pa tudi vzgojiteljice. Medgeneracijski odnos mora biti vzpostavljen. Danes pa je veliko ločevanja med generacijami, pa tudi sorodniki.  

Kar je še bolj izrazito danes, ko se mlade generacije bojijo okužiti starejše …

Ksenija: Res je, a je povezovanje še vedno potrebno. Spomnim se vzgojiteljice iz vrtca, ki je prišla s skupino k nam v dom starejših, pa si ni upala vstopiti, ker je verjela, da ljudje v domu samo umirajo, da je to zadnja postaja in hiša groze. Ko smo jo prepričali, da je vseeno prišla, je ugotovila, da je toliko življenja, da dedki in babice res ogromno znajo. In tako starejši kot otroci si lahko ogromno dajo. 

Ksenija, kako je zadnje leto in pol zaznamovalo življenje starejših in tebe osebno?

Ksenija: Bilo je težko, posebej na začetku, ko nihče ni vedel, kaj bo. Veliko je bilo tudi smrti. Ampak naši starostniki so v življenju doživeli že marsikaj, nekateri tudi vojne. In mislim, da so oni epidemijo lažje prenesli kot mi, zaposleni. Bili so namreč navajeni tudi žrtev in izgub. Hkrati so, ker so starejše generacije vajene reda, vedeli, da se je potrebno držati pravil. Imajo pa tudi zaupanje in vero in vedo, da je to edina rešitev. Tistim, ki nimajo vere, je bilo veliko težje, veliko bolj so bili izgubljeni in prestrašeni. 

Naši starostniki so v življenju doživeli že marsikaj, nekateri tudi vojne. Mislim, da so oni epidemijo lažje prenesli kot mi, zaposleni.

Janez: Tudi jaz imam mamo v domu in lahko rečem, da starejši res znajo ceniti, da so pozimi na toplem, da imajo hrano in da nekdo skrbi zanje. Večina se ne pritožuje, česa vse jim manjka, kako so zapostavljeni – znajo ceniti vse tiste negovalke, sestre, animatorke … človeški stik jim največ  pomeni, mnogo več kot kakšne finančne bonitete. 

Ksenija: Sama doma in pri svojem delu vidim tudi veliko moč glasbe. Kitaro že 33 let nosim s seboj v službo, kjer veliko pojemo. To je odlična aktivnost tudi za tiste z demenco, pa tudi najboljši medij za umiritev, tolažbo in koncentracijo pred začetkom katerekoli aktivnosti in med njo. Pevske vaje so pri nas ves čas na sporedu. 

Kako dolgo že vodita pevske zbore v domžalski župniji? 

Ksenija: Jaz že od 13. leta z otroškim pevskim zborom, potem mladinskim, nato sva se z Janezom spoznala in je že pred poroko prišel pomagat v Domžale …

Janez: Sam imam obvezo v domžalski župniji od leta 1989, ko sem se sem poročil. Začelo se je pri otroškem pevskem zboru, nadaljevalo pri mladinskem, odrasli pevski zbor pa vodiva od leta 1999. Danes radi pravijo, da je treba dati otroka v varstvo, ko nekam greš. Jaz sem jih vedno vozil s seboj, da bodo videli svet! 

Ksenija: Mi smo šli ob nedeljah k maši vedno vsi. Na začetku, ko sva se poročila, smo šli zjutraj najprej v Janezovo župnijo na Gorenjsko, kjer je še igral, potem pa še v Domžale. Ne vem, kako smo kuhali … 

Janez: Še nekaj je pomemben del naše družine. Žena je navdušena ne le vrtičkarka, ampak že kar kmetovalka. Imamo nekaj vrta in eno njivo. In otroci so tukaj ves čas sodelovali. Sedaj, ko imamo zajce, kure in psa, pa tudi pomagajo pri skrbi, da vidijo, kako prideš do hrane – da ni hrana samo lepo zapakirana v trgovini. Stik z naravo in z zemljo je za otroka od vsega začetka zelo pomemben. 

Ljudje vedno radi slišimo nasvete izkušenih, kar posebej velja tudi pri vzgoji otrok. Kaj bi vidva svetovala mladim staršem? 

Imejte stik z otroki, imejte jih pri sebi, jemljite jih s seboj, ukvarjajte se z njimi in peljite jih v naravo.

Ksenija: Otroka moraš navaditi na skromnost, naučiti, da ne more imeti vsega in da mora biti zadovoljen s tem, kar ima. Našim je bil vsak evro dragocen in so znali denar tudi prihraniti. Večinoma so takoj, ko so začeli hoditi v srednjo šolo, poleg tudi delali, da so imeli denar za razne priboljške. Pomembno je vzgajati za samostojnost. Zdi se mi pomembno, da otrokom privzgojimo tudi, da znajo ceniti osnovne stvari. 

Veliko jim je dala tudi povezanost med brati in sestrami, da si znajo med seboj pomagati. Otrokom danes večkrat manjka tudi fizične aktivnosti. Človek ne more delati samo umsko, otroci se morajo ukvarjati s športom, sekati drva, žagati … Samo tako se lahko tudi učijo. Pa tudi vero in zaupanje v Boga je potrebno predati …

Janez: Jaz bi staršem svetoval, da imejte stik z otroki, imejte jih pri sebi, jemljite jih s seboj, ukvarjajte se z njimi. Ne misliti, da boste več naredili, če boste otroka nekam poslali ali dali v varstvo. Mogoče bo treba delati malo dlje, ampak če bo otrok videl, kaj delaš, se bo naučil in imel stik s tabo. To mu zelo veliko pomeni. 

Hkrati pa: Peljite otroke v naravo. Jaz sem tudi otroke vlačil v hribe in so včasih vihali nosove, ampak, ko smo prišli na vrh, so bili vedno vsi zadovoljni. Tam vidiš lepo naravo, greš na svež zrak, si v stiku z družino, pa tudi otrok vidi, da se je treba potruditi, da nekaj lepega dosežeš. Da ti ni vse prinešeno na pladnju, ampak moraš tudi malo fizičnega, pri otroku pa posebej tudi psihičnega, napora vložiti. 

Sedaj je eden doktoriral, ena magistrirala, dva imata diplomi, ena piše diplomo, eden dela akademijo. To ni slučajno. Ob polnjenju polic v Mercatorju za 3,5 evra so videli, koliko je vredna ura dela, in spoznali, da se je vredno malo potruditi s šolo in potem malo več dobiš za tisto uro dela. Če otroka samo pošlješ v sobo, naj se uči, da bo postal doktor znanosti, bo obupal. Moraš mu pokazati, kakšno je življenje, kaj od človeka zahteva in da se je treba potruditi, da nekaj dosežeš. 

Vir: osebni arhiv

Kako vključenost v župnijo prek glasbe vpliva na vero? Kako otroke in odrasle navduševati za cerkveno petje in vključenost v župnijo?

Naj se ljudje spoštljivo pogovarjajo med sabo, naj v vsakem vidijo najprej dobre reči, potem pa slabe. Če bomo skupaj nastopili, skupaj držali in bo vsak malo potrpel, bomo probleme premagali. 

Janez: Naj bo glasbeno ali kako drugače – na fari je treba sodelovati. Če imaš za vse druge dejavnosti čas, za župnijo pa ga zmanjka, si verjetno sam kriv, da si tako zaposlen in ne moreš k maši, ker nimaš časa. Greš ne samo zato, da izpolniš 1. Božjo zapoved, ampak, da daš svoj delček pripadnosti župniji kot svoji razširjeni družini. Če bi vsak nekaj dal, bi župnija lepo rasla. 

Veliko dava na to, da je zborovska dejavnost kontinuirana, ne nekaj projektnega. Cerkveni zbor naj ne bi bil zbor, ki nastopa, ampak zbor, ki aktivno sodeluje in povzdiguje bogoslužje. Jaz vsakemu pevcu, ki pride vsake toliko zraven, ko je kakšna pojedina, povem, da je vstopnica na cerkveni kor pevska vaja. Marsikdo potem pravi, da je boljši pevec, da naj hodijo na vaje tisti, ki ne znajo. Jaz pa pravim, da se lahko tisti, ki je boljši pevec na vaji usede poleg tistega, ki ne zna toliko in bosta hitro znala oba. Tudi v šoli smo si včasih tako pomagali, s čimer se je razvijal čut solidarnosti. Potem so pa uvedli nivojski pouk … ki pa se ni obnesel. 

Korona kriza je razgalila prav nezmožnost sodelovanja med ljudmi. Ljudje ne znajo komunicirati med sabo, znajo se samo skregati. Velika vrednost nedeljske maše je tudi, da ljudje pridejo skupaj, da pred mašo in po njej tudi kakšno rečejo, da se pozdravljajo, pogledajo v oči, da skupaj oblikujejo bogoslužje … Vsak lahko doda kakšen kamenček. 

Pred Dnevom samostojnosti in enotnosti se lahko ustavimo tudi pri ljubezni do domovine, ki jo vidva močno gojita. Na kakšen način jo prenašati v naslednje rodove? 

Ksenija: Če doma ne boš vzgajal v narodni zavesti in običajih in če tega ne podpira izobraževanje, je to zelo slabo za slovenski narod. Sama sem že v osnovni šoli, ko so spraševali, kaj bi lahko še naredili, predlagala, da bi med glavnim odmorom, ko je bil problem, kako otroke umiriti, na zvočnike dali eno narodno pesem. S tem bo otrokom to tudi avtomatsko prišlo v glavo. Če pa tega ni in se ne poudarja, pa tudi ni zavednosti. Prav tako je pomembno poučevanje o zgodovini z vseh vidikov, ne pa ozko usmerjeno. Pa še nekaj se nam pozna – ko pride državni praznik, ne vidiš skoraj nobene zastave. 

Če doma ne boš vzgajal v narodni zavesti in običajih in če tega ne podpira izobraževanje, je to zelo slabo za slovenski narod.

Janez: Jaz se spomnim pridige, ki smo jo enkrat poslušali v Medžugorju; da ima v trgovini vsaka stvar svojo ceno. In najmanjša je verjetno cena ene vžigalice. Za kristjana je ta minimum obisk nedeljske maše. Ampak, če to prenesemo na področje narodne zavednosti, lahko rečemo, da je obešanje zastave ob praznikih ta minimum, ta ena vžigalica. 

Kaj želita Slovencem ob božiču in vstopu v novo leto?  

Ksenija: Naj vsak najde nekoga in preživi praznike z njim. Če nima nikogar, naj poišče koga, ki je osamljen; sošolca, sovaščana, soseda, da ga pokliče in se z njim pogovori. Če imaš pa družino, je pa res važno, da se veliko pogovarjaš. 

Janez: Vsem ljudem dobre volje želim vesele božične praznike in srečno novo leto. Vsem tistim, ki pa mislijo, da niso dobre volje, pa, naj poskusijo dobro voljo poiskati. Razlogov za to je v naši lepi deželi dovolj. Naj se ljudje spoštljivo pogovarjajo med sabo, naj v vsakem vidijo najprej dobre reči, potem pa slabe. In … če bomo skupaj nastopili, skupaj držali in bo vsak malo potrpel, bomo tudi korono in vse druge probleme premagali. 

Vir: osebni arhiv

Komentarji

  1. Čestitke družini! Čeprav pravite, da nimate denarja, ste neizmerno bogati! Imate otroke, na katere ste lahko ponosni. Srečno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.