Zakaj sem rada zdresirana žena

Vir: Shutterstock

Po napornem skoraj celodnevnem fizičnem delu je družba sedla k delavski malici. Ravno sem prisedla, ko je moj mož zavzdihnil, da si je pozabil vzeti kruh. Brez besed sem vstala in mu šla iskat kos k sosednji mizi. Ko sem se vrnila, je nasproti sedeči znanec pripomnil: „Ta ima pa dobro zdresirano!“

Čutila sem, da je bila opazka mišljena kot očitek mojemu možu. Ali pa vsaj opozorilo meni. Ker se res nisem hotela zaplesti v to debato, sem le v smehu odvrnila: „Kajne?“ Znanec pa očitno ni bil zadovoljen z učinkom, ki so ga imele njegove besede name in je nadaljeval: „Ja, skor malo preveč.“ Nakar je začel s svarili in nasveti, da ne smem biti preveč ustrežljiva, ker me bo mož začel jemati kot samoumevno. Da morata biti moški in ženska v odnosu enakovredna in da je slabo zame, da se mu takole pustim, da me „sprehaja“ naokoli za svoje potrebe.

Ko je nekdo drug zaskrbljen za mojo dobrobit v zakonu

Kimala sem in pustila, da je povedano obviselo v zraku. Zdelo se mi je po svoje ljubko, da je ta mlad moški, ki ga srečam dvakrat ali trikrat na leto, zaskrbljen za mojo dobrobit v zakonu. Sploh glede na to, da je sredi tridesetih še neporočen in brez otrok.

Kako naj razložim, da sem z veseljem pokorna, podrejena, zdresirana žena?

Niti mu nisem želela nasprotovati. Pa naj si misli, kar si hoče – da sem neumna, zdresirana, pokorna, podrejena … Ja, prav, to sem jaz. Raje imam, da si to misli o meni, kot da si uničim večer v debati z ideologijo enakopravnosti moških in žensk.

A če bi bila iskrena z njim, bi rekla, da nikakor nisem, si pa zelo želim, da bi bila zdresirana (če je že ravno to izraz, ki ga je uporabil). Seznam načinov, kako bi si želela biti še bolje „zdresirana“ žena, je dolg.

Želim si, da bi bila bolj(ša) zdresirana žena

Želim si, recimo, da bi znala biti tiho, kadar je treba. Brez vseh nepotrebnih „Saj sem ti rekla!“, „Pravi se je oglasil,“ in „Pa saj sem ti to že stokrat povedala.“

Pa da bi bila ubogljiva tudi, kadar me prosi, naj pospravim, počistim ali uredim nekaj v naši hiši, kar ga še posebej moti, meni pa se še posebej ne da.

In kako zelo si želim, da bi že nehala zavijati z očmi, kadar me vpraša nekaj, na kar se mi odgovor zdi očiten.

Najbolj pa bi si seveda želela, da bi se bolj spoštljivo odzvala, kadar me s čim prizadene.

Ampak zgoraj omenjeni znanec tudi ne ve in ne razume, da so možu drobne pozornosti mnogo pomembnejše kot meni. Da mu to, da mu prinesem kozarec vode, pripravim malico ali storim kako drugo uslugo pomeni neprimerljivo več, kot pa meni vzame časa in energije, da to storim. Tudi ne razume, da je moževa hvaležnost za mojo skrb neekvivalentno velika. In da njegov odziv nato hrani tudi mene.

Hrana za najin odnos

Kako naj mu torej skratka razložim, da sem z veseljem pokorna, podrejena, zdresirana žena? Kako naj mu razložim, da harmonija v mojem zakonskem odnosu ne pomeni nujno, da oba zlagava posodo v stroj, oba hkrati vstajava in oblačiva otroke za v vrtec in oba vsak teden zloživa po parih milijon nogavic, temveč, da vse to počnem jaz, pa mi zato ni treba nikdar početi marsikaj drugega.

Upam pa, in mu privoščim, da bo nekoč tudi on razumel, da s tem, ko brez besed, še preden me prosi, skočim ljubemu možu po kos kruha, nikakor ne podpihujem svoje podrejenosti. Temveč v resnici hranim najin odnos.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. To kar si napisala je prav v redu.Jaz sem izkušen v zakonu in te poteze in take podobne so vredni in zame to veliko šteje.

  2. Naslov je malo provokativen, saj dresiramo pse. Žena naj bi bila torej zdresirana, ponižna, pokorna, ubogljiva in malo neumna. Mož pa naj bi bil mogočen patriarh, ki odloča o vsem in je glavna avtoriteta pri hiši. 19. stoletje torej. Ne, HVALA!
    Sem za spoštljiv in enakopraven odnos med možem in ženo oz. partnerjem in partnerko.
    Pri tem ne potrebujemo nobenega dresiranja. Samo bodimo ljudje in ne žalimo in ne ponižujmo drug drugega.

  3. Ko jaz zavzdihnem, da sem si pozabil odrezati kruh, mi gre najbolj na živce, ko pravkar se prisedla žena takoj vstane, da bi mi ga šla ponj. Ni moja služkinja in ni njena dolžnost mi kruh nosit! Zdaj sem jo že “zdresiral”, da ima pravico se vsesti in pojesti, da imamo vsi prisotni svoje noge. Nisem zavzdihnil zato, da bi ga mora prinesti. Na glas sem se pridušal. Tu sem ravnal “po žensko”, le pojamral, kako bom moral vstati in da ima “v nogah” ta, ki nima “v glavi”. Vse kar sem počel za družinsko mizo, je bil neke vrste teater, da otroke naučim, da jim žene niso služkinje, ter da niso služkinje možem. Potrebno je bilo zganjati take predstave, ker se otrok uči iz izkušenj in ker je moja žena izhajala iz družine, kjer je žena še noge prala svojemu možu in mu nasploh bila služkinja. Saj ne rečem, midva si tudi vzajemno marsikaj delava, ker je lažje, ker povezuje, … pa tudi kruh mi “sme” prinesti, a le če je še pri pultu s kruhom in se še ni vsedla. Ko se MAMA vsedejo, je to-to. Svet trenutek! Zanjo in za vse. Opravila je, naredila je, skuhala ja! Mi pa vse pojemo, pohvalimo in pospravimo; je bilo pravilo od dne ena naprej.

    Torej več kot naredimo za partnerja, bolj sva povezana, a LE dokler je uravnoteženo! In tu je KLJUČ na sploh vsega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja