Zakaj otrok ne vzgajam k poslušnosti, ampak k poslušanju?

druzina

Poslušnost je eden od izrazov, ki pri vzgoji niso več priljubljeni. Enači se z brezpogojno ubogljivostjo in celo pokornostjo. A starši se hkrati zavedamo, da brez sledenja navodilom družinsko življenje enostavno ne funkcionira. Ključ pa ni v poslušnosti, ampak v – poslušanju.

Sodobni starši smo razpeti med dva pola, med tip »Dokler živiš pod mojo streho, me boš ubogal,« in tip, ki rajši zamiži na eno oko, kot da bi tvegal konflikt. Med stoodstotno ubogljivostjo, ki jo zahtevajo prvi, in otrokovo ignoranco, ki jo dopuščajo drugi, so starši, ki si prizadevajo, da bi se v družini poslušali.

Poslušanje je eden od temeljev družinskega življenja

Poslušanje je eden največjih izzivov starševstva, sploh v sodobnem svetu, nasičenem z dražljaji, ekrani in hitenjem. A poslušanje je temelj, brez katerega ne gre. Le če se poslušamo, se lahko pogovarjamo. Starši lahko postavljamo meje, otroci lahko povedo svoje mnenje, starši na koncu sprejmemo sklep.

Le če se poslušamo, se lahko pogovarjamo. Starši lahko postavljamo meje, otroci lahko povedo svoje mnenje, starši na koncu sprejmemo sklep.Lahko razpravljamo in iščemo kompromise (kadar je čas za to), lahko zahtevamo, da se nekaj zgodi takoj, kadar je nujno. Če se poslušamo, lahko izrazimo svoja čustva, nezadovoljstvo in razumevanje ter hkrati vztrajanje pri določenih zahtevah.

Če se v družini ne poslušamo, se podre struktura normalnega delovanja. Starši imamo občutek, da ves čas govorimo eno in isto, vendar nas nihče ne upošteva. Otroci nas dajo na »mute« in nas ne registrirajo več. Pogovori gredo mimo nas z odsotnim »mhm« in tipkanjem po telefonu. Razprava ni razprava, ampak seganje v besedo in borba za prevlado. Da o kritičnih trenutkih, ko je treba ubogati hitro, niti ne govorimo.

Lahko od otrok zahtevamo »poslušanje na prvo besedo«?

Pred kratkim sem na igrišču gledala mamo, ki je svojemu petletniku vsake tri minute zavpila, naj na tla ne meče papirčkov od bombonov. Otrok ni niti trznil in je po tleh še naprej metal smeti, ona pa se ni privzdignila iz klopce, da bi ga prijela za roko in pripravila do uboganja, ampak je tarnala, kako nemogočega otroka ima – sploh je ne posluša.

Pričakovati, da nas bo otrok poslušal samo zato, ker nekaj ponavljamo, je naivno in seveda ne deluje. Otrok bi rad počel vse drugo, kot sledil navodilom, česar mu res ne moremo zameriti. A ravno zato je pomembno, da se nauči poslušati, ko je majhen. Ko bo star 18 let in si bo brez vprašanja sposodil avto, bo prepozno.

Včasih se je od otrok pričakovalo, da starše ubogajo na prvo besedo. Danes dopuščamo, da nas sploh ne poslušajo več. A tisto, kar z otroki lahko vadimo, ni »poslušnost na prvo besedo«, ampak »poslušanje na prvo besedo«. Ko govorimo, drug drugega poslušamo – starši otroke (brez škiljenja na mobilnik!) in otroci starše. Starši smo odgovorni zase, otrokom pa proces olajšamo tako, da zmanjšamo količino navodil na nujno, pritegnemo otrokovo pozornost (pristopimo k njemu, se ga dotaknemo, pogledamo v oči), namesto kričanja glas stišamo in se izogibamo nepotrebnemu ponavljanju. Otroci imajo pravico, da o povedanem izrazijo svoje mnenje, a pogoj je seveda, da nas najprej poslušajo.

Kaj pa poslušnost Bogu?

Krščanski starši si prizadevamo, da bi bila pot naših otrok usmerjena k Bogu. V Svetem pismu beremo, da si Bog od nas želi »pokornost« (npr. »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem,« Apd 5,29). A tudi pri tej pokornosti ne gre za slepo uboganje, ampak za prepoznavanje Božje volje (torej za poslušanje) in nato za svobodno odločitev, da bomo storili, kar od nas želi Bog.

Takšne vrste »ubogljivost«, kot jo od nas želi Bog, lahko urimo tudi pri svojih otrocih. Vzgajajmo jih, da poslušajo, in jih opremimo z vrednotami, da se bodo sčasoma vedno lažje sami odločali za tisto, kar je prav. Cilj ni zloženo perilo in zdravo prehranjevanje, ker smo tako ukazali, ampak otrok, ki bo tudi takrat, ko bo šel na svoje, odgovorno skrbel zase in za druge ter v življenju iskal Božjo voljo.