Zakaj je tako impulziven, pozabljiv in neracionalen?

Foto: Shutterstock

To se verjetno sprašujemo vsi starši najstnikov. Ko preprosto ostanemo brez besed, osuplo zremo vanj ter se sprašujemo, kje nam je tako spodletelo pri vzgoji. Na srečo naš otrok ni edini. In na srečo za to ni kriva naša vzgoja, pač pa mladostniški možgani, ki so še »v delu« in rabijo svoj čas, da dozorijo.

Naši najstniki vstopajo v svet s še ne povsem razvitimi sposobnosti razmišljanja. Zato ni čudno, da se ne znajdejo vedno, se spotikajo in nas spravljajo ob pamet. Tega ne počnejo namenoma. Niso se kar tako iz principa odločili, da bodo pozabljivi, impulzivni in neracionalni. Preprosto ne morejo uiti dejstvu, da se njihovi možgani še razvijajo in da bo to trajalo vse tja do 25. leta.

Kaj pa to pomeni za nas starše?

Ob zavedanju, kaj se z našimi otroki v resnici dogaja, bomo z njimi lahko bolj potrpežljivi in usmiljeni. Hkrati pa bomo tudi sami bolj samozavestni kot starši, saj bomo vedeli, da tega ne počnejo zato, ker bi mi naredili nekaj narobe.

Čelni oz. frontalni reženj možganov, ki je odgovoren za »zavore« in nadzor impulzov, je tisti del možganov, ki se razvije zadnji. To v praksi pomeni, da:

–       bodo delali napake, a ne bodo znali vedno povezati vzroka s posledico,

–       bodo težko sprejemali razumne odločitve,

–       ne bodo zmogli oceniti dejanskega tveganja,

–       bodo imeli težave z osredotočanjem,

–       bodo pozabljivi in se morda težko spomnili, da morajo nekaj narediti.

Čelni del, ki nadzoruje odločanje, reševanje problemov, presojo in samokontrolo, je neuravnovešen s čustvenim delom možganov. To pomeni, da:

–      imajo bolj intenzivne čustvene reakcije,

–      so lahko slabo razpoloženi in muhasti ter jim stvari uhajajo izpod nadzora,

–       imajo težave s prepoznavanjem obrazne mimike, kar je lahko vzrok za težave v sporazumevanju. Našo skrb lahko tako napačno razumejo kot jezo.

–      se odzivajo iz čustvenega dela možganov, ker razvoj racionalnega dela še ni končan,

–       jim je včasih težko začutiti drugega in sočustvovati z njim.

Vidimo lahko, da se naši najstniki trudijo krmariti v svojem življenju, pri čemer pa jim manjka še nekaj ključnih komponent. Zato postane tudi njihovo vedenje, ki nas tolikokrat meče iz tira, bolj smiselno.

Kako jim lahko pomagamo?

Najstniki so znani po slabih spalnih navadah. Ponoči bi “čukali” pokonci do 2. ure ali pa bi prespali polovico dneva ali celo oboje. Vendar pa je dovolj spanja ključno za nadzorovanje čustev in sprejemanje odločitev. Mladostniki rabijo 9 do 12 ur spanja na noč, tako da jim gotovo manjka spanja. Možgani rabijo spanje, da se lahko razvijajo, zato je na nas, da svojim otrokom pomagamo razviti zdrave spalne navade.

Ker težko predvidijo posledice, jim priskrbimo priložnosti, da začnejo razmišljati. Ne da jim vsiljujemo svoje mišljenje, pač pa da jim zaupamo in jih spodbujamo, da razmišljajo sami. Namesto dajanja navodil jim raje postavljajmo vprašanja. Naj ob poslušanju naših izkušenj razmišljajo, kaj se je zgodilo, in poskusijo povezati vzrok in posledico.

Ob zavedanju, kaj se z našimi otroki v resnici dogaja, bomo z njimi lahko bolj potrpežljivi in usmiljeni.

Vsi si želimo, da bi bili naši otroci odgovorni in samostojni, vendar da lahko razvijejo te veščine, potrebujejo našo pomoč. Ponavljanje je mati učenosti in tudi pomembno za razvoj možganov. Zato jih opominjajmo, ko nekaj pozabijo, in vztrajajmo, da dokončajo do konca. Spodbujajmo jih k razvijanju samodiscipline. Včasih to pomeni, da se moramo vmešati in postaviti pravila, omejitve in posledice. Če neko dejanje zanje nima negativnih posledic, je bolj verjetno, da ga bodo ponavljali, predvsem če je to dejanje tvegano in v njih vzbuja vznemirjenje.

Ko počnejo nekaj vznemirljivega, se v njih sprošča dopamin, hormon sreče. Zato jih vzpodbujajmo, da poskusijo nove stvari, ki pa niso nevarne ali slabe, recimo nov šport, hobi, udejstvovanje v različnih skupinah. Iščimo zdrave načine za dvig dopamina, kar jim bo pomagalo pri razvoju možganov in hkrati preprečilo, da bi iskali vznemirjenje v tveganem početju. Predvsem pa bodimo tu zanje.

Povzeto po: momsoftweensandteens.com