Vir: ShutterstockGledanje oddaj na televiziji do otrokovega tretjega leta, ki njegove možgane preveč in prepogosto stimulirajo, močno poveča verjetnost, da bo imel kasneje motnje pozornosti v šoli.
Pediater, raziskovalec in oče Dimitri Christakis v video predavanju razlaga, kako je prišel do ugotovitev, da ima gledanje televizije lahko zelo slabe posledice na razvoj otrokovih možganov.
Kot novopečeni oče si je pred 14 leti vzel mesec dni dopusta za skrb za svojega prvorojenca. »Ta mesec sem preživel v zibanju na veliki modri žogi in gledanju toliko televizije, kot je prej nisem v vsem svojem življenju.«
Teža otrokovih možganov se do 3. leta potroji
Otrokovi možgani v prvih letih življenja doživijo ogromno sprememb, saj rastejo z veliko hitrostjo. Njihova teža se v prvih dveh letih življenja namreč potroji.
Pravzaprav se število možganskih celic ne povečuje, povečujejo se sinapse – povezave med možganskimi celicami. Rodimo se s približno 2.500 sinapsami. Pri treh letih se njihovo število povzpne na 15 tisoč.
To dr. Christakis ponazori s primerom: Vsak otrok se lahko v zgodnjem otroštvu nauči katerega koli jezika. Če pa takrat ni izpostavljen tem glasovom, se bo tudi kasneje lahko naučil tega jezika, a ne bo nikoli slišati kot govorec maternega jezika.
Otrokovo telo se na zvoke odziva že od prvega dne dalje
V primerjavi s 70. leti prejšnjega stoletja, ko so se otroci s televizijo prvič srečalo pri približno štirih letih, se danes z njo v povprečju srečajo pri samo štirih mesecih.
Dr. Christakis pokaže zapis dihanja en dan starega dojenčka, ki mu predvajajo glasbo Mozarta in Stravinskega. Ko zamenjajo skladatelja, se njegov vzorec dihanja spremeni. Primer pokaže z namenom, da ponazori, kako se že en dan star otrok odziva na okolico in da gre za fizičen odziv telesa na zvoke.
Nadaljuje s primerom posnetka možganske aktivnosti iz romunske sirotišnice, kjer so zanemarjali otroke, na katerem se jasno vidi, da je premalo stimulacije slabo za otrokove možgane – v primerjavi z normalno aktivnim otrokom, so bili deli možganov tega otroka popolnoma neaktivni.
Prvič pred TV: v 70. letih pri 4 letih, danes pri 4 mesecih!
Je možno, da bi bili otrokovi možgani tudi preveč oziroma neprimerno stimulirani, kar je lahko škodljivo za otrokov razvoj? V današnjem svetu, v katerem se otroci zelo zgodaj srečajo z virtualnim svetom, je vprašanje še kako smiselno.
Se sploh zavedamo, kako zelo drugačen je danes svet, v katerem virtualno konkurira realnosti? V primerjavi s 70. leti prejšnjega stoletja, ko so se otroci s televizijo prvič srečalo pri približno štirih letih, se danes z njo v povprečju srečajo pri samo štirih mesecih.
Pravzaprav niti ne gre za to, kako zgodaj začnejo, ampak predvsem, koliko časa otroci preživijo pred televizijo. Dr. Christakis pokaže odlomek znane televizijske oddaje za malčke. V njem se izmenjujejo filmski posnetki krav, ovc, kmeta, otroka in animacije.
V 20-sekundnem odlomku se zgodi kar 17 sprememb, tj. ena na tri sekunde. Odrasli iz teh slik sestavimo neko skladno celoto, otrokovi možgani pa tega niso sposobni, pojasni Christakis.
Več TV-ja do 3. leta – več motenj pozornosti
Raziskovalci: Več bodo otroci gledali TV pred svojim tretjim letom starosti, večja bo verjetnost, da bodo imeli težave s pozornostjo v času, ko bodo hodili v šolo.
Daljša izpostavljenost hitrim spremembam slik v kritičnem obdobju razvoja možganov je pogoj, da lahko pričakujemo večjo stopnjo stimulacije možganov, kar kasneje v življenju vodi k motnjam pozornosti.
Kar v realnosti pomeni, da bi se otrok, ki bi kot dojenček veliko gledal tako oddajo na televiziji in bi na tako kmetijo prišel kot šolar, tam dolgočasil: »Preveč je počasno. Kako da ni nobenih ovc, ki bi silile v moj obraz? Zakaj moram hoditi od tam do tu?« Gre za ustvarjanje sveta, ki v realnosti pravzaprav ne obstaja.
To so raziskovalci tudi preizkusili in prišli so zaključka: Več bodo otroci gledali televizijo pred svojim tretjim letom starosti, večja bo verjetnost, da bodo imeli kasneje težave s pozornostjo ali koncentracijo v času, ko bodo hodili v šolo. »Še ne triletni otrok, ki gleda televizijo dve uri na dan, ima 20 odstotkov več možnosti, da bo imel motnje pozornosti kot šolar, od otroka, ki ne bo gledal televizije.«
Dobra novica: Velja tudi obratno!
Ugotovili so tudi obratno: Otrok, ki je izpostavljen več kognitivnim stimulacijam (npr. če mu starši berejo knjige, ga peljejo v muzej ipd.), ima manj možnosti za kasnejše motnje pozornosti. »Vsaka ura take stimulacije zmanjša verjetnost za motnje pozornosti do 30 odstotkov.«
To sta dve plati istega kovanca, meni Christakis: V zgodnjem otroštvu z določenimi stvarmi povečamo otrokove sposobnosti koncentracije ali pozornosti, prav tako pa z nekaterimi stvarmi to oviramo.
Pomembno je, kaj otroci gledajo!
Ugotovili so tudi, da je pomembna vsebina, ki jo otroci gledajo. Če so otroci v zgodnjem obdobju gledali izobraževalne vsebine, kasneje ni bilo tveganja za motnje pozornosti šoloobveznih otrok. Če so gledali zabavne vsebine, se je delež tveganja povzpel na 60 odstotkov. Pri tistih, ki so gledali vsebine z elementi nasilja, se je tveganje povečalo za 110 odstotkov.
Opravili so tudi zanimive poskuse z mišmi, ki so jih nadpovprečno stimulirali z zunanjimi dražljaji. Morda eno zanimivejših odkritij je bilo, da se je preveč stimuliranim mišim poslabšal kratkoročni spomin.
Kaj pa tablice?
Zanimivo je, da ima dr. Christiakis o interaktivnih napravah nima enakega mnenja kot o televiziji. Meni, da je težava predvsem pasivno gledanje televizije, pri katerem otrok ne sodeluje, medtem ko ima čas, ki ga celo otroci, mlajši od dveh let, preživijo na interaktivnih napravah, pozitiven učinek na možgane: »Interaktivni iPad in naprave, ki zaposlijo otroka, lahko tako mentalno stimulirajo otroka kot stare igre, kot so kocke in celo Poglej in povej, ki otroku omogoča, da razvija občutek za dosežke, ko ugotovijo pravilno povezavo med slikami živali in zvoki.«
Kljub temu svetuje, naj bodo starši zelo pazljivi in naj skrbno nadzorujejo čas, ki ga otroci preživijo s temi napravami, saj imajo kljub vsemu lahko podobne učinke kot televizija, če vsebine niso skrbno izbrane, čas z njimi pa omejen.
»Spremenite začetek in spremenili boste celotno zgodbo!«
Dr. Christakis zaključi z ugotovitvijo, da je zgodnje otroštvo kritično za otrokov razvoj. Spodbuja, naj se odločimo za več »resnične« igre z otroki in manj hitrih medijev: »Spremenite začetek in spremenili boste celotno zgodbo!«
Torej – kaj še čakamo?! Namesto pred televizijo, peljimo otroke ven, omogočimo jim resnično igro in po elektronskih napravah posegajmo skrajno pazljivo, lahko kar izbirčno, in omejimo oziroma načrtujmo čas, ko jim bomo to omogočili. Zahteva nekaj truda, zagtovo pa tudi mirnosti pri odločitvah, ki jim bomo sledili, predvsem pa se ne bomo ve stalno spraševali, koliko TV-ja je še primernega za mojega otroka.
Vir: bellybelly.com.au
Video: TEDx
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
