»Wau, kako si suha!«

Vir: Storyblocks

Zakaj smo še vedno programirani, da se nam suhe ženske zdijo lepe?

Nikdar nisem bila neka suhica. Sem si pa kot deklica in dekle vedno želela, da bi bila. Preprosto preveč je bilo povsod, kamor sem pogledala, suhic. Suhih igralk, pevk, manekenk, vse do zadnje punce v reklami za britvice v reviji. Vse punce, ki so jih mediji kadarkoli dajali za vzgled lepote, so bile suhice. No, pa tudi komentarji staršev, da »naj pazim, da se ne bom preveč zredila,« temu niso nasprotovali.

Verjela sem, da je treba biti suh, če hočeš biti lep in pika. Mogoče sem bila le preveč lena, da bi se kdaj res pobrigala za to. In preveč rada sem jedla, kadar sem bila žalostna, da bi se to kdaj zgodilo samo od sebe.

Potem pa sem rodila hčerko. Čudovito deklico. Ki raste v precej visoko punco. In ki je bila v vrtčevskih letih precej bolehna. Verjetno je kombinacija obojega doprinesla, da je bila vedno precej suha.

Kdaj bomo pridevnik »suh« nehali enačiti s komplimentom?

Kljub mojim možganom, ki so sprogramirani, da je suho lepo, sem hčerkino suhost opazovala z materinsko zaskrbljenostjo. Zdela se mi je tako krhka. In globoko sem čutila, da tolikšna suhost ni ravno … zdrava.

Očitno mi je zaskrbljenost glede tega kdaj tudi ušla iz ust. Saj sem ugotovila, da ona s tem pridevnikom ni povezovala nič dobrega.

Z mano je pred kratkim delila doživljaj: Objela je drugo dekle in ob tem začutila, da je punca precej shujšala. »Sem se ji kar malo bala reči, kako je suha, da ne bi bila nesramna. Ampak je bila vesela. Jaz sem pa mislila, da je to, da nekomu rečeš, da je suh, isto nesramno, kot če mu rečeš, da je debel.«

Ob čemer sem pomislila: resno, kdaj bomo pridevnik »suh« nehali enačiti s komplimentom?

Naletela sem na številne zgodbe, ko so ljudje dajali komplimente ženskam, ki so trpele za motnjami hranjenja, kako dobro so videti, ker so shujšale. Zasledila sem pričevanje mlade estradnice, ki je bila vedno pohvaljena, kako dobro je videti, ko je bila na pol mrtva od sestradanosti. In je zato stradala še naprej, da bi dobila še več takih komplimentov.

Pravi alarm v glavi mi je bil izkušnja Fiata90 pozimi. Po tem postnem programu naj bi jedla trikrat na dan. Kar je pomenilo, da sem bila 90 dni zapored vsaj del dneva lačna, včasih pa kar ves čas. In izgubila sem 4 kilograme. Naj ponovim – tri mesece skupaj sem bila lačna in izgubila sem štiri kilograme.

Res da sem v tem obdobju tudi veliko telovadila in zato pridobila veliko mišične mase in bla bla bla, ves ta cirkus okoli razmerja maščobne in mišične mase. Ampak definitivno nisem postala suha. In izkušnja se mi zdi dragocena samo z vidika osebne rasti in odpovedi za višje dobro. Ne predstavljam si, da bi kadarkoli tako malo jedla samo zaradi (kao) boljšega izgleda.

Edino, kar ob pogledu na res suho dekle ali žensko pomislim od takrat, je: Draga moja, kako pogosto in kako zelo moraš biti pa ti lačna, da izgledaš kot izgledaš?!

Tu bi se lahko zapletla v dolge razprave o tem, da so naši metabolizmi različni. A bistveno je, da biti koščen največkrat ne pomeni ravno, da pokaš od zdravja. Pa si kljub temu še vedno čisto vsaka influencerka prizadeva, da bi s pomočjo poziranja, filtrov in včasih tudi prikrojevanja resnice dajala vtis, kot da je čim bolj drobna suhica.

Svojim hčeram ne želim vcepiti mišljenja, da je lakota nekaj dobrega. Želim ju naučiti zdravega odnosa do hrane. Želim si, da bi stremeli k zdravemu telesu, ne pa k suhemu.

Ker je res že čas, da »Kako si suha!« nehamo uporabljati kot kompliment.

Komentarji

  1. Nihče ne mara biti debel! To je dejstvo. Ampak – tudi pretirana suhost ni zdrava, niti lepa. Res je tako, kot piše Lucija Čakš – svojim hčerkam moramo privzgojiti pravilen, zdrav odnos do hrane in do lastnega telesa. Tudi ženska brez oblin je kot ploh, da ne govorimo, ko pride ženska v leta in če je suha, je takoj vsa zgubana!
    Toda ljudje smo ljudje, nismo popolni. Vsi bi bili radi lepi, nočemo biti debeli, tudi pretirano suhi ne. Smo različni in lahko različno pojemo. Nekateri se celo življenje mučijo z dietami in stradanjem, pa so še vedno debeli. Drugi si želijo pridobiti kakšen kilogram, pa jim nikakor ne uspe.
    Bodimo obzirni in ne dajajmo ljudem pripomb v stilu: “Joj, ti si se pa zredila! Kaj delaš, kaj preveč ješ, jemlješ kakšne take tablete?”
    Ali pa; “Joj, uboga, kako si suha? Kaj nič ne ješ, kaj te tako žre?” S takimi pripombami lahko povzročimo ljudem travme in jih prizadenemo. Ali še huje: Verjetno je zato tako suh (a), ker je tako žleht!
    Spomnila sem se na bivšega, sedaj že pokojnega sodelavca. Imel je raka v grlu, zdravil se je na Onkološkem. Pripovedoval mi je, da je bilo zanj najhujše, ko so mu rekli na pregledu: “Stopite na vago!” Na žalost je tehtnica pokazala vedno manj.
    Zato, bodimo previdni, kakšne pripombe dajemo ljudem. Rajši kot kaj reči, rajši se ugriznimo v jezik.

  2. Natalija,čudovito si opisala vse primere,kako z besedami škodimo ljudem,ki jih opazujemo,se z njimi pogovarjamo. Pa tudi če ničesar ne rečemo,ljudje to čutijo. Že sam nas pogled ko se sprehodimo po telesu nekoga drugega,lahko da človeku vedeti,da razmišljamo o teži.

    Seveda je treba povedati dejstvo,da so nekateri bolestno suhi,drugi bolestno debeli,to so motnje hranjenja. Ki pa imajo svoj vzrok. Vse to je posledica tega,da ne izražamo svojih čustev,da ne živimo svojih življenj,da smo sužnji tvja,resničnostnih sovov,reklam,oglasov,da hočemo biti podobni tej in tej pevki,igralki.

    Zakaj? Ker nimamo samospoštovanja,ker nimamo samozavesti,ker nimamo vere vaše,ker nismo “mi”,ker vedno hočemo nekaj več,ker se ne ustavimo,ker vedno hitimo.
    Ja, tudi zaradi zdravil se ljudje lahko zredijo.

    Najhujše pa je da ljudje vemo,kako se izogibati slabi hrani,vemo,kaj nas zasvaja,pa kljub tu vedno znova in znova posegamo po sladkem,mastnem,hitri prehrani,nepotrebnih zdravilih. Se ne gibamo,nismo na svežem zraku. Pa ljudje se zredimo ali shujšamo tudi zaradi stresnega življenja.

    Da pa bi se ljudje potrudili in spregovorili o svojih čustvih,težavah,da bi ljudje tudi drugemu iskreno povedali,kaj mislimo,to pa ne. Preveč damo na mnenje drugih. Ljudje imamo očitno radi bližnjice,čeprav na dolgi rok ne profitiramo in samo izgubljamo telesno,duševno in duhovno zdravje.

    Tudi sama sem v študentskih letih dala čez izkušnjo bulimije. Moje nezadovoljstvo same s sabo je odsevalo na področju prehranjevanja. Nisem se poznala,čeprav sem študirala socialno delo,si nisem znala pomagati. Prekinila sem sama,ko sem zaznala zdravstvene težave in se poglobila v sebe in našla pomoč.
    V družini se začne odnos do zdravja,čustev,prehrane…Tega jaz v otroštvu in najstnistvu nisem imela,zato se nisem imela na koga obrniti. Šele v študentskih letih sem si upala spregovoriti.

  3. K sreči se trend spreminja. V modo prihaja debelost. Pričakujemo lahko nihaj v drugo skrajnost. Po svetu potega gibanje “body positivity”, ki je prehodna faza do bolj ustrezne, “body neutrality”. Osebno sem se počutil prav osvobojenega, ko sem si priznal, da so mi všeč močnejše ženke, da ni s tem nič narobe, da so lepe! Da je telesna maščoba na pravih mestih zdrava in nujna, da je še pred manj kot 100 leti veljalo tako dekle za zdravo, suhice pa za kumerne, kilave in verjetno jalove. Skoraj vse moje simpatije so bile “plus size” in žena je kraljica teh s svojimi 100 kilami. Ne želim, da “hujša”, ker ni potrebe. Pri svoji višini vse to lepo nosi. Me pa po drugi strani moti mojih preveč kil zadnjih let, ker so samo v trebuhu, od sedenja in premalo gibanja. Ne morem se dobro skloniti, mi jemlje sapo. Žena ima 20 kil več od mene, pa je veliko bolj agilna,m zdrava in čila od mene. Je pa problem s “predebelimi” ženskami družba. Od nekdaj sem svojo preferenco plačeval s prenašanjem njihovih travmam. Žena ni izjema. Težko je LJUBITI žensko, ki SEBE NE LJUBI in se nenehno daje v nič in nenehno preverja, če mi ni morda neka suha mlada bolj všeč. Počasi se v glavo vrinejo misli “k vragu, pa si bom res eno mlado suhico umislil na stara leta”. Ženske! Lepota je od znotraj, delajte na sebi od znotraj.

  4. Debelost je bolezen predvsem današnjega sveta,in to moramo povedati,prinaša cel kup zdravstvenih težav za celo življenje – srčno žilne bolezni, previsok krvni tlak,diabetes,težave s sklepi,težave v gibanju,slabo samospoštovanje in samopodoba,in se cel kup drugih.

    Ogromno znanja lahko pridobimo,včasih se to ni dalo,ker ni bilo dostopno vsem. Zdrav odnos do hrane,gibanje,obvladovanje stresa,izražanje čustev,duhovnost,zadovoljstvo s sabo,podpora bližnjih in prijateljev. To je najbolj pomembno.
    Je pa treba povedati,da se je za to treba celo življenje truditi. Pri zdravem življenjskem slogu ni bližnjic. Na začetku je težko,potem to pride v navado.
    Je pa treba tudi povedati,da je hrana postala zelo draga. Nimamo tudi vsi možnosti vrtičkanja,samooskrbe na domu itd.

    1. Anton Ark, ne rabiš se počutiti slabo, ker ti je žena všeč. Pravilno jem, da ti je. Si pa hkrati razkril, da si tudi ti žrtev retorike modne industrije, ko si napisal “suha in postavna”. Suha, torej vitka, si enačil s postavna. To je rak rana sodobnosti. Namreč VSAK ima postavo in vsak ime debelino; ostalo so številke oz. tehnični podatki. Svetlolaska lepa, črnolaska grda? Kratki lasje lepo, dolgi pa ogabno? Za ljudi, ki smo pristaši “#bodyneutrality”, je vseeno kako je telo, dokler je noter dobra vsebina. Prekomerna prehranjenost je lahko nevarna in znak motenj v psihi, prehranjevanju in kaki drugi bolezni (ščitnica), prav v enaki meri, kot prenizka. Da se človeštvo “debeli” (torej se povečuje odstotek telesne maščobe na račun mišične mase” pa je iskati razloge v marsičem: stresu, nizki kvaliteti življenja in nizki kvaliteti hrane. Vse to na podlago genskega stanja telesa, ter psihičnega in telesnega zdravja. Konec koncev se vse zaokroži v denarju.

      Torej “vitka” še ne pomeni lepa. “debela” pa ne pomeni grda. Spremeni percepcijo. Idealno je, če je tvoja žena je najlepša tebi in vsem ostalim grda.

  5. Organizacija poroke:
    – dobiti termin na ustrezni upravni enoti, da rezerviraš termin civilčnega obreda; povsod ni prosto, ni enako “poceni”, ni združljivo z datumom cerkvene poroke – torej že tu je organizacija
    – cerkevena poroka; tudi tu je nekaj usklajevanja. Če gre za kak 25. maj, bo polno porok in v Kamniku se zgodi tudi po 5 porok zaporedoma. Je treba malce organizacije.
    – prostor za zabavo: če je 50 svatov, je vsak pajzel dober in vedno dobiš kaj. Če je 100 svatov se pa že zatika. Malo dvoran je na voljo, največkrat so kar šotori. Te lokacije so zelo zasedene. Pogosto imajo po več porok hkrati na eni lokaciji. Torej je treba zdaj uskladiti že tri parametre … potem pa pride še glasbena skupina. Dragi in zanič so vedno prosti. Dobri in ugodni pa nikoli. In ker te 4 stvari še niso dovolj, bosta dobra načrtovalca pomislila še na vožnje. Da cel dan ne presedijo v avtih. Torej je nekaj organizacije že s termini in lokacijami. Potem pa je še obleka in okrasitev, pevci, pogostitev. Naprsne šopke bosta raje naredila, prav tako vabila in še kaj … je bolj domače in pristno. Če torej naj bo tradicionalna “ohcet”, potem bo to stalo od 10.000 EUR naprej in bo vzelo en mesec priprav (neto).

    Pri tem pa imajo starši mnogokrat velike želje. Včasih mati (sina) nehote (?!) želi biti (glavna) zvezda večera. In ja, vse to je treba uskladiti. Nihče naj ne govori, da starši niso pomembni in naj se jih kar zbriše iz poroke, da nimajo svojega glasu. Še kako ga imajo in so častni gostje. Na mladoporočencema je VELIK stres vse to uskladiti. Za starše je to stresen dan. Radi bi bili starši, prijatelji, “izgubljajo otroke”, zlahka se počutijo nepomembne, odslužena kljuseta, zato se vsiljujejo k pomoči in z nasveti, … tu se izkaže, če sta mlada dva iz pravega testa in za skupaj. Dejansko je to njen ognjeni krst!

    Eni se grejo poročit civilno na 4 oči, da imajo potem ves dan samo za cerkveno poroko in svate.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.