Vzgoja otroka = mala šola politike

Foto: Shutterstock

Vas ob spremljanju dnevne politike mine dobro razpoloženje? Se vam zdi, da vi nikoli ne bi mogli sodelovati v politiki, ker pač “niste za to”? Se vam misel na pregovarjanje, usklajevanje, pogojevanje, popuščanje, poslušanje “praznih” obljub upira? Če ste vsaj na eno izmed teh vprašanj odgovorili z da, obenem pa imate (oziroma ste jih imeli) doma otroke potem ste, kljub odporu do politike, vanjo že davno zakorakali. Hoteli ali ne, ampak otroci iz nas izvabijo neizprosne politike.

Nenehna pogajanja

“Samo to še…!” S temi besedami se pri nas začne največ stavkov, ko prosim otroka da nekaj naredita. Če je potrebno pospraviti igrače, pripraviti mizo za obrok, oditi v kopalnico ali pa vstati iz postelje – vedno znova je to prvi stavek. In ta moj ultimat razumeta kot predlog in sta trdno prepričana, da se lahko z mano pogajata. Če jaz rečem, da je večerja čez 15 minut, odgovorita, zakaj ne čez 20 minut. Če rečem, da je potrebno, da je soba pospravljena v roku 5 minut, odgovorita, zakaj ne v 10 minutah itd. Ko se odločno postavim in rečem, da zdaj pa res zadnjič, je le redko res zadnjič, večkrat pa je potem še zadnjič zadnjič in res zadnjič zadnjič.

Meni to pripada

Predvsem pri rutinah, ki so otrokoma všeč in se jih držimo vsakodnevno, opažam, kako težko je otrokoma stopiti ven iz te rutine, se odpovedati vsakodnevni »pravici«. Recimo, da imamo dogovorjeni dve (kratki) risanki na dan. Zaradi drugih obveznosti je zvečer čas za posteljo, »pravica« do risank pa še ni bila izkoriščena. In pričnejo se pogovori. Kot da smo na seji ekonomsko-socialnega sveta, kjer otroka zagovarjata pravice delavcev (“nama risanka pripada”), jaz pa sem izvršna oblast, ki ju skušam prepričati, da trenutno nimamo sredstev (beri: časa), da bi se njune želje in pričakovanja uresničila.  In spet sledijo pogajanja. Na koncu vsak malo popusti, pogledata si eno risanko in vsi smo zadovoljni. Do naslednje seje.

“Če pa je mami rekla, da lahko!”

Zdaj ne moreš, zdaj ne smeš, naredi, kot sem rekel. Ko dam otroku kakšno navodilo ali pa prepoved, s katerim se ne strinja in bi rad naredil ravno obratno, se v njem zbudi nekakšen občutek, da mora zaveznika za svoje želje poiskati v mojem »koalicijskem partnerju”. Od mene skuša dobiti to, ker mu je nekdo drug (mama, žena) v moji koaliciji pred tem obljubil. Ampak, v vmesnem času so se pogoji spremenili in četudi moja koalicijska partnerica nekaj obljubi, sem jaz predsednik najine vlade in moja beseda je zadnja. To si upam privoščiti, ker vem, da mi koalicija (žena) ne bo izglasovala nezaupnice ☺

Prodajanje bonbončkov

Tiste drobne nežne oči. Objem. Nasmeh. Vsa njuna drobna dejanja, ki se me dotaknejo. Vse to mi znata “prodati” tudi v trenutkih, ko kaj ušpičita in bi lahko njuno dejanje videl v drugačni (temni) luči. Takrat, od ne vem kje, na plano potegneta te majhne cukrčke, s katerimi malo zakrijeta prvotno dejanje, obnašanje. In kaj storim? Nič, padem pod sladkostjo teh bombončkov in pozabim, ali pa vsaj ne odreagiram (pre)strogo. Zveni znano? Tudi vas kdaj otroci ali pa politiki skušajo “kupiti” s takšnimi drobnimi »bonbončki«?

“To je samo padlo dol!”

(Ne)prevzemanje odgovornosti. Nekaj, kar vpije iz televizijskih in drugih ekranov. Nekaj, kar je v “resni” politiki nekaj povsem običajnega. In nekaj, kar je pogosto prisotno tudi pri otrocih.

Stavek: “Nič nisem naredil. To se je samo zlomilo!” je eden tistih, ki jih starši pogosto poslušamo. In skušamo otroka prepričati, da prizna, kaj je naredil. Na koncu ga celo prosimo, da naj prizna in pove resnico, ker je laž o dejanju hujša od tega, kar je storil. Pa velikokrat otrok vztraja na svojem bregu.

Politiki težko (sami od sebe) prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. Oklepajo se prenašanja odgovornosti na druge kot pijanec plota. In politika je težko spreobrniti. In otroka? Ni enostavno, se pa splača. Če ne takoj, pa imam kot starš vsaj dober občutek, da bo enkrat v prihodnosti znal prevzeti odgovornost na svoja pleča. V družini, družbi, ali pa celo v politiki. Upanje ostaja.

Otrok ne bo večno politik, nekateri politiki pa so večni otroci

Nobenemu staršu se ni nujno potrebno ukvarjati s politiko. Se pa mora ukvarjati s svojim otrokom in ob koncu dneva vsi starši na svojevrsten način vzgajamo “politike”. In to ni nujno slabo, saj lahko pomeni, da se bo v življenju znal postaviti zase in svoje načrte. Da ne bo le prikimal drugim, da ne bo le popuščal, ampak bo čim bolj pokončno zagovarjal svoje pravice.

Pravi blagoslov pa je, ker v družini na dolgi rok ni pozicije in opozicije. Če želimo preživeti drug z drugim in drug ob drugem rasti, imamo vsi enako koalicijsko pogodbo, v kateri je zapisan le kratek stavek – dobrobit naše družine.

In nenazadnje je dejstvo, da medtem ko večina otrok slej kot prej preneha biti kot politiki, žal  (pre)več politikov nikoli ne preraste otročjega obnašanja.