Vse bi bilo drugače, če bi Marija rekla: »Ne!«

Foto: PickPik

Svet kriči, da so otroci breme, da kvarijo postave in kariere žensk, da zasužnjujejo, da so ekološki problem, da predstavljajo težave zaposlenim staršem in njihovim delodajalcem. Da je z njimi samo delo, da ves čas jezikajo in loputajo z vrati, delajo težave v šoli, so neznosni najstniki, nazadnje pa odidejo, pričakujejo finančno pomoč in pomoč pri varstvu svojih otrok, potem pa jih ni več blizu, dokler se ne deli dediščina.

Zakaj ljudje torej sploh razmišljamo o dojenčku?

Na prvem mestu je predvsem biologija in nagon po ohranitvi vrste. Če se še tako delamo gospodarje narave, nas je ta že vnaprej »pretentala«. Ni močnejšega nagona od spolnega. Namenjen je ohranitvi vrste. Vse ostalo so samo dodatki.

A ker smo ljudje, je čudovito občutiti, da imaš nekoga tako rad, da si želiš, da se najboljše od vaju preplete v novo življenje. Da je vajina ljubezen tako topla in nežna ter silna in trpežna, da si upa v svojo sredo povabiti novo življenje.

Malo dete je v družinah z urejenimi odnosi pričakovano z nežno ljubeznijo. Kakšen praznik je, ko se v družini napove nov otrok, kako neizmerno veselje je prihod novorojenčka iz porodnišnice in, če sklepam po sebi, ni bolj vesele novice, kot je naznanilo novega rojstva.

Prelep je občutek zavedanja, da v tvojem telesu biva še eno telo, ob tvoji duši plahuta še ena dušica.

Čudovito je občutiti, da imaš nekoga tako rad, da si želiš, da se najboljše od vaju preplete v novo življenje. Da je vajina ljubezen tako topla in nežna ter silna in trpežna, da si upa v svojo sredo povabiti novo življenje.

Čudovito se je zjutraj zbuditi, se objeti okoli trebuščka, ki se okrogli, in razmišljati, kdo neki se skriva notri. In kakšen bo in kaj bo prinesel s seboj na ta svet.

Vznemirljivo je včasih malo iz razdalje opazovati sebe in sozakonca ter pozorno spremljati preobrazbo v mamo in očeta.

Posebna oblika dozorevanja človeka je pot pričakovanja in strah pred porodom. Končni iztis skozi tesen prehod porajanja, ko se na svetlo ne izvije le otrok, ampak tudi mamica in očka, nas neizbrisno zaznamuje.

Vsa negotovost in dvom, neprespane noči in neskončne ure, ko se izmenjujeta dojenje in podiranje kupčkov, so poplačani že z enim samim brezzobim nasmehom.

Lepo je biti pohvaljen, da si dobra mama, dober oče, ker se otrok lepo razvija, kljub temu, da imaš ti tisoč strahov in vprašanj.

Srce pogrejejo navihane iskrice v očeh, prve »lumparijice« in zvedavi, včasih boleči poskusi spoznavanja sveta in njegovih zakonitosti.

Lepo je občutiti svojo neizmerno starševsko moč, ko pihaš buške in odrgnine in zdraviš vneta ušesa in boleče trebuščke.

Vsa negotovost in dvom, neprespane noči in neskončne ure, ko se izmenjujeta dojenje in podiranje kupčkov, so poplačani že z enim samim brezzobim nasmehom.

Kako si oddahnemo, ko je končno konec celonočnega bruhanja. Ali ko otrok po urah in urah vročine končno zaspi. Ali ko pokuka na dan prvi zobek. Od kod nam, staršem, vsa ta moč? Vse to samozatajevanje in postavljanje dobrobiti otroka na prvo mesto?

Čudovito je gledati svojega malčka, ko se prvič sam na svojih majavih nogicah poda v svet.

In kako je lepo opazovati razvoj njegovih umskih sposobnosti, razumevanja, zanimanja za naravo, prvih črk, branja in računanja, pa izdelavo prvih šolskih referatov, spopadanje s tremo, nelagodjem, prvimi uspehi in neuspehi.

Popoln čudež je, ko gledaš mlajšega najstnika, ki se iz bube otroštva izvija in preteguje krila prelepega metulja. Kako lepe so njegove jasne poteze, svetle oči, strastno izražanje mnenj in prvi mozolji.

Pravo strahospoštovanje predstavlja preobrazba najstnika v mladega moškega ali žensko. Ko še zadnjič stoji ob tebi pred izzivom svojega sveta in kamor mu nikakor ne moreš in ne smeš slediti.

Kako lepo, včasih boleče, je opazovati njihove odločitve in njihove rešitve za uganke in zanke v življenju.

In vsa nežna, razumevajoča ljubezen, ki plane na dan, ko se odrasli otroci kdaj pa kdaj vrnejo in so za hip spet majhni, potrebni objema in vsaj trenutnega občutka popolne zaščitenosti.

Biti mama ali oče je neskončno več od spočenjanja in porajanja in same suhe sreče. Biti mama ali oče pomeni neprestano izgrajevati sebe, da otroka lažje spremljaš skozi prvi del njegove poti.

Biti mama ali oče je neskončno več od spočenjanja in porajanja in same suhe sreče. Biti mama ali oče pomeni neprestano izgrajevati sebe, da otroka lažje spremljaš skozi prvi del njegove poti. Da ga ne zlomiš, da ga ne ukalupljaš, ampak mu pustiš, da najde svoj način, pot in cilje. Pomeni, da ti ni mar za gube, ki nastajajo, ker nastajajo iz ljubezni in skrbi. Imeti otroka te za vedno in vedno znova zaznamuje. A če osebnostno še tako napreduješ, ne gre zate.

Nikoli ne gre za mamo in očeta. Vedno gre za otroka.

Blagor Mariji, ki je že v svojih rosnih letih dojela, da gre za Jezusa. Da ga je dolžna sprejeti in dati vse od sebe, da ga po človeško pripravi na poslanstvo, ki ga ni ne poznala in ne razumela. A če tedaj angelu ne bi z vsem srcem prikimala, kdo ve, kako bi se razpletla zgodba našega odrešenja.

Mati naša, pomagaj mamam in očetom reči »DA« takrat, ko bo novo življenje težko sprejeti. Staršem pomagaj, da se bomo v času vzgoje prerodili in izkristalizirali v dobre vzgojitelje svojih otrok. Ker zanje gre. In za našo skupno večnost.