Vir: FlickrNa današnji »praznik moških«, ko se spominjamo štiridesetih mučencev iz Sebaste v Armeniji, se v mislih z občudovanjem in velikim spoštovanjem vračam nazaj k dogodkom iz leta 320. Štirideset preizkušanih mož, elitnih vojakov, mož vrednot, trdne in neomajne vere, ki v mrazu darujejo svoja življenja, nam, možem 21. stoletja, daje konkreten zgled, kaj pomeni biti moški.
Čeprav je bilo tedaj že sedem let od tega, ko je cesar Konstantin krščanstvo priznal kot državno vero, se praganjanje kristjanov ni končalo. Konstantinov sovladar Licinij je namreč razglasil odlok, da se mora vsak kristjan odreči svoji veri, sicer bo umrl. Uboji kristjanov so se začeli na cesarjevem dvoru in v vojski.
Medtem, ko je sodobna družba podvržena logiki: »vzemi, uporabi, zavrzi«, je naš boj v tem, da dajemo, sprejemamo, vztrajamo in ljubimo.
V dvanajsti rimski legiji, ki je veljala za najbolj elitno in najboljšo, je služilo 40 kristjanov, ki so svojo vero javno izpovedali. Kljub prepričevanju, naj se veri odpovedo in obljubam mnogih nagrad, če se odpovedo krščanstvu, so vojaki ostali trdni v veri. Tako jih je čakala mučeniška smrt – na zmrznjenem ribniku ob mrazu in burji. Da bi se kdo premislil, je bila v bližini pripravljena topla kopel. A ko se je eden od vojakov premislil in se potopil v pripravljeno kad, je ob hitri spremembi temperature umrl. Mučenikom pa se je pridužil eden od vojakov, ki so stražili mučence, ki je kasneje priznal svojo vero. Tako je tistega dne mučeniške smrti umrlo 40 mučencev, 40 močnih, izurjenih, elitnih in pogumnih mož, ki jih ni bilo strah dati življenja za svojo vero.
Razmišljam o tem, kako je vsak izmed nas povabljen, da postane “elitni vojak”. Elitni zato, ker ni dano vsem, da prepoznajo poslanstvo moža v sodobni družbi, in vojak zato, da brani ter varuje svoj zakon, družino in dom. To je velika odgovornost. Medtem, ko je sodobna družba podvržena logiki: »vzemi, uporabi, zavrzi«, je naš boj v tem, da dajemo, sprejemamo, vztrajamo in ljubimo.
Vrednote, ki jih živimo v našem vsakdanu so zgled, ki pritegne in kaže pravo pot našim otrokom. Vzgajamo in usmerjamo jih v življenje. Zanje stojimo trdno v naših načelih zakonske zvestobe, medsebojne pomoči, darovanja in spoštovanja. Tisti, ki ima močne korenine, kljubuje vsem viharjem življenja – in kristjani imamo močne korenine. Možje smo duhovni steber v družini, ki vodi družino k Bogu.
Štirideset mučencev iz Sebaste nam v svoji oporoki še danes kliče:« Prosimo vas torej in opominjamo, bodite tuji vsej svetni nasladnosti in blodnji. Zakaj nezanesljiva in nestalna je svetna slava. Malo časa cvete in spet usahne kakor trava in se prej konča, kot začne. Rajši pribežite k usmiljenemu Očetu, ki deli neminljivo bogastvo njim, ki se k njemu zatečejo, in daje za nagrado večno življenje njim, ki vanj verujejo. To je ugoden čas zanje, ki se hočejo rešiti, ker radodarno poklanja priložnost za spreobrnjenje, njim pa, ki ničesar ne odlašajo na jutri, uspeh lepega življenja …
Trudite se torej, da vas najde neoporečne v Kristusovih zapovedih, da ubežite neugasljivemu in večnemu ognju, kajti božji glas kliče: Čas je kratek. Predvsem cenite ljubezen, zakaj samo ona spoštuje pravičnost in z zapovedjo bratoljubja posluša Boga. V bratu, ki ga vidimo, namreč častimo nevidnega Boga.«
Hm, zgodba o mučenikih je malce za lase privlečena, če logično pomisliš. 40 trdnih vojščakov se je odločilo umreti mučeniške smrti v mrzli vodi. Dokaj lepa smrt, saj kmalu izgubiš občutek mraza – pravijo ti, ki se potapljajo v ledeno vodo. Nato pa se eden odloči iti ven in se skopati v vroči vodi. Če kdo, potem je ta umrl mučeniške smrti. A tega se ne smatra za mučenika, ampak one, ki so umrli na lažji način. In potem je šel v ledenico še stražar. Torej je umrlo 41 ljudi, ampak šteje se samo one v mrzli vodi.